Ministrica Jelušičeva je izpostavila pomanjkljiv zgodovinski spomin piscev peticije, saj je iz njenih točk moč čutiti, da vojske ne vidi na sodoben način. Pri tem se je vprašala, če so za slabo obveščanje javnosti morda krivi na ministrstvu.
V raziskavi ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV) so na primer leta 2007 ugotovili, da ljudje malo vedo o nalogah v tujini. To so hoteli popraviti z novinarsko konferenco, pojavljanjem v medijih, skušali delovati transparentno, a so s tem poželi le strah, ali je vojska še pod civilnim nadzorom. V tujini tako sodelujejo številni civilni strokovnjaki za različna področja, vendar se o tem v medijih premalo govori.
Jelušičeva se je obregnila tudi ob napačno razmišljanje, da je vojska draga organizacija. To naj bi izviralo iz obljub ob vstopu v zvezo Nato po dvoodstotnem deležu BDP za obrambo, ki pa nikoli ni bil dosežen. Ko je vlada lani sprejela varčevalne ukrepe, je z njimi privarčevala 122 milijonov evrov. 106 jih je prišlo z ministrstva za obrambo, saj je obrambni proračun po besedah ministrice v času krize pogosto neke vrste državna rezerva.
Prezelj je šum v komunikaciji okoli peticije ponazoril s primerom, da gre za dva otoka v isti državi, kjer pa ljudje ne govorijo istega jezika. V peticiji se tako napačno uporablja izraz militarizacija, svojevrsten paradoks pa je, da v naslovu govorijo o ukinitvi vojske, v večini točk pa zahtevajo le njeno preoblikovanje.
Tudi sam sicer želi živeti v svetu brez orožja, vendar tega ne bi rad dosegel na predlagan način, torej s prodajo. Orožje bi nedvomno končalo pri uporabnikih na kriznih območjih. Zanimiv pogovor z nekaj deset udeleženci pa je Prezelj zaključil z oceno, da podpira smer peticije, naslov pa se mu vendar zdi napačen.
