Mariborski župan Franc Kangler za zdaj dobiva od kontroverznega scenskega umetnika samo košarice. Funkcijo programskega direktorja je že odklonil. Preostaja še možnost, da bi postal predsednik programskega sveta zavoda Maribor 2012. A Pandur okleva. Dejstvo je: če se bo odločil prevzeti kakšno tehtnejšo funkcijo v projektu EPK, ga bo slejkoprej posrkal vrtinec lokalnih (ruralnih) zdrah v mestu kulturnega špricanja in eksplozij, zaradi katerih se bodoča prestolnica kulture že skoraj štiri leta vrti v krogu. In pri tem bo prišlo na plano tudi precej tiste zaprašene nesnage, ki jo je ta mariborski wunderkind zapustil, ko je leta 1996 tako rekoč čez noč odvihral iz tamkajšnjega teatra.

Manko avtorefleksije

Pravzaprav dviguje prah preteklosti Pandur kar sam. Na okrogli mizi o EPK, ki je pred nedavnim potekala v Mariboru, je spet dokazoval, da ne premore tehtnejše avtorefleksije o problemih in posledicah svojega vodenja mariborske Drame, da še vedno ne zmore kritične distance do svoje vloge v tedanji zgodbi. "Ko sem pred štirinajstimi leti odhajal iz te Kazinske dvorane, se ni zgodil noben izgon nerazumljenega umetnika," meni Pandur. "Jaz sem bil zelo dobro razumljen. Nasprotno: takrat se je odločalo o viziji mesta, njegovem karakterju, o poziciji, nivoju. Takrat so uničili tisto, kar je bilo zgrajeno v določenem obdobju, ni šlo za nič osebnega. Mesto se je odločilo za drug koncept. Žal so se odločili za Maribor industrijske duhovne province, ne za pomemben, velik, ponosen Maribor, kot si ga predstavljam in ga imam rad. Vprašanje, ki se mi postavlja v tem trenutku, pa je, ali je Maribor pripravljen, da se kot feniks ponovno dvigne."

S takšnimi izjavami spodbuja potrebo po obujanju vseh tistih neprijetnih zgodb iz časa njegovega sedemletnega gledališkega ravnateljstva. Obenem vzbuja nezadovoljstvo pri vseh tistih, ki so morali preživeti na njegovem gledališkem pogorišču in ki se seveda v mislih vračajo k zgodovinski resnici, ki je drugačna od one v Pandurjevi slikoviti domišljiji.

Mariborčan, ki se je rad opisoval kot lovec na sanje, v mariborski Drami ni znal varčevati z denarjem, ko je šlo za uresničevanje njegovih gledaliških vizij. S svojo karizmo in nadpovprečno inteligenco je okoli sebe zbral vdano ekipo, ki mu je izpolnila vsako, še tako drago željo. Tako je bilo med drugim mogoče, da je za razkošen gledališki list in karte za spektakel Babilon, ki je bil njegova zadnja predstava v Mariboru, smel zapraviti vrtoglavih 100.000 nemških mark. Ker je bilo gledališče že takrat globoko v rdečih številkah, je bilo neizbežno, da se je kmalu po premieri s hudim glavobolom prebudilo iz Pandurjevih sanj.

Maja 1996 je najprej nepričakovano odstopil upravnik SNG Maribor, junija je sledil še teatralen Pandurjev odstop. V svoji poslovilni izjavi je potožil, da so državni in občinski poglavarji njegovemu gledališču prepovedali uspeh, srečo in slavo. "Svoje umetniško delo sem hotel določati sam. Vendar pa to zdaj ne bi bilo več mogoče, saj se gledališče v vedno večji meri politično vrača v čas najhujšega socialističnega samoupravljanja," je svoj odhod argumentiral kmalu zatem in se umaknil v tujino. V gledališče pa so prišli davkarji in kriminalisti, ki so začeli razkrivati marsikatero nečedno dogajanje v poslovnem zakulisju mariborske Drame.

Pandur je kasneje moral celo na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, a za sproženje sodnega postopka zaradi zlorabe položaja in pravic ni bilo dokazov. Je pa moral sesti na zatožno klop okrožnega sodišča tedanji upravnik gledališča in doživeti leta 2002 obsodilno sodbo, ker je najožji Pandurjevi gledališki "družini" s fiktivnimi potnimi stroški omogočal nelegalno izplačevanje bogatih dodatnih nagrad. Posredno so bili kaznovani tudi vsi tisti, ki so ostali v službi v mariborskem gledališču. Shajati so morali z minimalnim proračunom, ker je bilo treba sanirati za več kot 270 milijonov tolarjev dolga, ki ga je teatru zapustilo Pandurjevo razsipništvo.

Odnos do preteklosti

Padli režiserski Feniks se je izognil ponižanju. Po začetnih preglavicah in neuspešni filmski realizaciji Hazardskega besednjaka se je pobral iz pepela in si v novem tisočletju ustvaril nesporni sloves na evropski gledališki sceni. Mnogo bolj boleč "preporod" je trpelo mariborsko gledališče, ki je po Pandurju zapadlo v hudo ustvarjalno krizo in se šele v zadnjih letih opazneje vrača v ospredje odrskega dogajanja. Pri tem je za ponovno (mednarodno) prepoznavnost ta čas najbolj zaslužen drugi veliki ustvarjalni duh Edward Clug , ki za razliko od Pandurja ne potrebuje bogatih proračunov za uresničitev svojih avtorskih projektov, temveč zgolj nekaj parov plesnih copatov in minimalistično scenografijo.

Če ostaja upanje, da bo mariborsko gledališče nekoč doživelo celostno katarzo na krilih nekega novega izjemnega talenta, pa je od Pandurja iluzorno pričakovati, da bo zmogel spremeniti svoj odnos do preteklosti, v kateri se neupravičeno vidi kot žrtev nekih temnih sil. Za odpustke ga ne bomo videli prositi. Skorajda nemogoče si je zamisliti tudi, kako naj bi v projektu EPK potekala kreativna izmenjava energij z egocentrikom, ki zviška in podcenjujoče gleda na tukajšnje ustvarjalce. "Sam zmeraj iščem ta južnoslovanski prodorni impulz, ki se je izgubil, a je bil v svetu tako prepoznaven. Kje so ti umetniki danes?" se je Pandur spraševal v omenjeni Večerovi debati pred desetimi dnevi. "Kdo so ti res vrhunski slovenski umetniki? Kdo nas predstavlja v svetu, kdo nastopa pod našo zastavo? In koliko teh zares velikih imen v tem trenutku sploh imamo? Sprašujem se, ali lahko sploh sestavimo umetniško reprezentanco Slovenije. Ali je EPK reprezentančni projekt, najboljši presek presežnih umetnikov, neka kreativna oaza Evrope, ali pa to, česar se najbolj bojim: neobvezen presek nekega umetniškega ustvarjanja tipa Borštnikovo srečanje. Kaj želimo, za katero opcijo se odločamo?"

Zdi se torej, da se je Pandur že odločil. In sicer za EPK brez Pandurja v vodilni funkciji. Sicer pa, zakaj naj bi se režiser soočal s svojo zgodovino, če mu je sedanjost tudi brez tega zelo sladka. Zdaj je aktiven v Berlinu, kjer v državni operi postavlja na oder uprizoritev Simfonija otožnih skladb (Symphony of Sorrowful Songs). Tam je na nedavnem filmskem festivalu Berlinale čez rdečo preprogo pospremil Hanno Schygullo, ki je zaslovela v Fassbinderjevih umetninah in je bila letošnja prejemnica zlatega medveda za življenjske dosežke.

Če bo 47-letnega Pandurja nekaj vseeno privleklo domov in bo poskušal razgibati kulturno sivino, ki je po njegovi oceni prepredla to deželo, se bo moral pripraviti na to, da mu tukaj ne bodo metali vrtnic pod noge. Prej lahko pričakuje, da mu bodo nezaupljivo gledali pod prste. Še posebej, če bi mu Kangler omogočil vpliv na razdeljevanje denarja za kulturno prestolnico in bi lahko denar širokogrudno dodelil tudi sebi. Tako se je namreč Maribor - kot rečeno - že enkrat opekel. Po EPK pa si mesto želi trajno kulturno preobrazbo, ne pa ponovnega bolečega prebujenja iz čudovite nočne more v režiji Tomaža Pandurja - sijajnega lovca na sanje.