V ZDA, ki so ena najstarejših demokracij na svetu, so poskušali zdravstveni sistem reformirati že pred drugo svetovno vojno, resno se je reforme lotil predsednik Truman po letu 1945, ostre debate so politiki vodili več kot šest desetletij. Proces, ki naj bi milijonom ljudi brez zdravstvenega zavarovanja omogočil dostop do osnovnih civilizacijskih pridobitev, je v političnem mlinu predstavniške demokracije, ki je izpostavljen vsakršnim interesnim pritiskom in ideologijam, vedno znova zastajal. Ta teden je Obamovi administraciji uspel pomemben korak naprej, vendar še ni dokončen. Profesor Keane, nam dogajanje, ki se vleče vsaj pol stoletja, daje misliti, da demokracija deluje, ali da sploh ne deluje?

Obamova zmaga ima dve pomembni poanti. Prvič, zgodila se je sredi največje recesije po letu 1930, ko v pravzaprav vseh demokratičnih državah poteka redistribucija prihodkov in bogastva v škodo revnih. Spekter neenakosti se povečuje, kar lahko ponazorimo s prispodobo peščene ure. Njen ozki zgornji del, kjer so zbrani najbogatejši, se podaljšuje navzgor, iz srednjega dela pa srednji razred skozi grlo pada v spodnjo posodo, kjer vlada vedno večja revščina. Naraščajoča družbena neenakost je za demokracijo nevarna. Večina vladnih reform ta trend še krepi, denimo zaradi ukvarjanja s proračunskim primanjkljajem in zmanjševanja državnih izdatkov. Obamova zmaga nakazuje obraten trend, takšni primeri pa so redki. Na Japonskem denimo vladajoča Demokratska stranka pravkar sprejema zakonodajo, ki bo delodajalcem otežila začasno zaposlovanje delavcev, kar je prav takšen poskus zmanjševanja neenakosti. Obamova reforma je resda kompromis, ponuja kompleksno rešitev, ki bo ustregla tako trgu kot vladi. Vendar je rešitev, ki bo omogočila zavarovanje tridesetim milijonom doslej nezavarovanih Američanov, nedvomno uspeh.

Drugi pomemben vidik pa je, da sprememba ne bi bila mogoča brez razvitega modela socialnih mrež, ki prenavljajo politične stranke. Eden od unikatnih prijemov v Obamovi kampanji je bila uporaba internetne kulture, ki je prinašala podporo od spodaj, iz civilne družbe. To je stranko prenovilo in ji prineslo zmago na volitvah. Ta proces je bil povezan s spremembo v načinu financiranja kampanje. Hillary Clinton je zagovarjala zbiranje denarja pri najbogatejših. Enak način je uporabljal Tony Blair; gre pravzaprav za priljubljen model zbiranja denarja večine političnih strank. Obamova ekipa pa je imela idejo, da je mogoče kampanjo financirati s prispevki po deset, dvajset, petdeset dolarjev, pri tem pa zbiranje denarja spremeniti v družabni dogodek. Denar se je s prostovoljnimi prispevki zbiral na piknikih pri zasebnikih, ki so se pridružili geslu "Yes we can" in so zraven povabili še prijatelje. In uspelo je! Čajansko gibanje (Tea Party Movement) danes uporablja enako metodo. V Obamovem primeru pa gre za način, kako prenoviti podporo političnim strankam v obdobju, ko skoraj vse demokratične države doživljajo upad strankarske politike, šibkost parlamentov, nezaupanje in odpor do politike. Ta dekadentni trend je vsesplošen.

V enem od svojih razmišljanj ste zapisali, da je problem političnih strank njihova elitnost, zaprtost in nedostopnost. Menite, da je Obami uspelo prepričati ljudi, da njegova stranka ni takšna?

Da. Najpomembnejši je bil pri tem ameriški izum iz devetnajstega stoletja strankarski predizbori. Razvila se je interna debata o tem, kakšen način vodenja je potreben, da bi dobili volitve. Tega v drugih demokracijah ne boste našli. Kakšni so namreč dekadentni trendi, o katerih govorim? Članstvo v strankah je na zgodovinskem dnu. V 50. letih dvajsetega stoletja je bil v Veliki Britaniji vsak enajsti Britanec član katere od političnih strank. Danes je član zgolj vsak oseminosemdeseti. Mojih najstniških otrok ne boste nikoli srečali na strankarskem shodu. To se jim res ne zdi kul.

V takšnih razmerah so stranke postale stroji, ki jih upravljajo oligarhi. Selekcija strankarskih ljudi je zaprta sama vase. Svoje aktivnosti in kampanje financirajo skorajda z uporabo sivega območja kriminalnih tehnik. Denar se zbira tajno, na samem. Politične stranke ne zaposlujejo več in ne ponujajo možnosti za zaposlitev. Vse to povečuje nezaupanje javnosti: stranke pripovedujejo eno, delajo pa drugo; nikoli ne storijo tistega, kar so obljubile. Nikoli ne morete predvideti, kaj bodo storile. Vodijo jih skorumpirane elite, ki jim pravimo politiki, in ti so mnogo manj priljubljeni, kot so bili pred tridesetimi leti. Državljani stranke res doživljajo kot monolitne instrumente moči.

V knjigi Življenje in smrt demokracije pa ponujam razlago, da je po letu 1945 vsaka demokracija občutila vpliv nadzornih inštitucij, ki delujejo zunaj strankarskega in parlamentarnega sistema. Državljanska združenja, think-tanki, neposredno financiranje...

Torej civilna družba?

Delno, delno pa gre tudi za nadzorne mehanizme znotraj vladnega sistema, denimo inšpekcijske službe in korupcijske komisije. Narašča prepričanje, da demokracija ne zahteva zgolj poštenih, čistih in svobodnih volitev, ampak tudi nenehen nadzor oblastne moči v obdobju volitev. Če pogledamo samo organizacije Amnesty International, Greenpeace ali Human Rights Watch, bomo ugotovili, da uživajo mnogo večjo javno podporo kot politične stranke. Dajejo namreč vtis, da imajo integriteto, da uresničijo svoje obljube in da z alarmi opozarjajo stranke, parlamente in stranke, kadar je to potrebno. Tovrstnim inštitucijam pravimo psi čuvaji, ki spreminjajo demokracijo. Mislim, da vaš ugledni intelektualec Slavoj Žižek tega trenda ne razume. Zanj je demokracija orodje kapitala...

Ne glede na to, morda je tovrstna deziluzija o demokraciji toliko bolj značilna za postsocialistično srednjo in vzhodno Evropo?

Spremembe, ki so se tu zgodile v oblastnem sistemu po letu 1989, so zdaj prišle do roba: kolaps strankarskega članstva, cinizem politike, šibkost parlamentov, vse to je v srednji in vzhodni Evropi zelo razmahnjeno. Obenem to ilustrira, kam so trenutno namenjene vse demokracije. Ne gre za to, da vam ne bi uspelo ujeti drugih. Če ne bo prišlo do sprememb in pomladitve parlamentarne politike, bodo šle vse demokracije po vaši poti.

Ta pot pa se je pred dvajsetimi leti komaj dobro začela.

Zavedam se, da je teza šokantna, vendar lahko zanjo najdemo veliko dokazov - od Indije do Južne Afrike, Kanade ali v Evropski uniji. Dekadentni trend je ogromen. Gre za izključevanje državljanov in za to, da je veliko institucij izgubilo reprezentativno funkcijo. Vse to bi moralo skrbeti vsakega demokrata.

In vendar prav te politike na volitvah izvolijo ljudje. Vsak volilec obkroži konkretno ime. Je to problematično?

Udeležba na volitvah je nepredvidljiva. Včasih je visoka, drugič nizka. Primer so evropske parlamentarne volitve. Narašča tudi nepredvidljivost oddanih glasov.

Hočete reči, da volilci skačejo od ene stranke k drugi?

Tako je. Vznika pa tudi nova oblika populizma: Geert Wilders na Nizozemskem...

… ki je pravkar osvojil zmago in eno drugo mesto na lokalnih volitvah.

Sem sodijo še pojav Le Pena v Franciji, Švicarska ljudska stranka, v Veliki Britaniji imamo Neodvisno stranko...

V Avstriji deluje Svobodnjaška stranka...

Vse te stranke se hranijo z dekadenco. Gre za ohlapna gibanja in stranke, ki govorijo o "političnem razredu", poudarjajo, da so politiki skorumpirani in da je ljudstvo izključeno. Diagnoza je sicer prava.

Vendar pravite, da je to nevarno?

Nevarno je in sam temu pravim avtoimunska bolezen. Gre za dekadentni trend, ki se zdi popolnoma demokratičen. Kaj je bolj demokratičnega od ustvarjanja politike v imenu ljudstva? Vendar je težava v tem, da je Ljudstvo (The People) fikcija. V stari Grčiji so ta pojav imenovali demagogija, sklicevanje na demos, ki naj bi bil enoten in homogen. Novi demagogi pa se sklicujejo zgolj na določen del ljudstva, ki je razočaran, odrinjen, ki praviloma goji strah pred priseljenci, strah pred naraščajočo neenakostjo in ki ima občutek, da je izključen iz političnega sistema. Četudi paradoksno, to ni dobro za demokracijo.

Bi bila rešitev lahko vrnitev od predstavniške demokracije nazaj k neposredni demokraciji, ki spominja na antično demokracijo? Mnoge aktivistične in protestniške skupine, predvsem med študenti, danes delujejo na tak način. Vsako odločitev potrjujejo na neposrednih skupščinah z dvigovanjem rok. Videti je, da njihov sistem harmonično in uspešno deluje.

Tu ni rešitve. Demokracija je preživela tri velike zgodovinske faze. Začelo se je z zborovanji. Najbolj znan primer so antične Atene, vendar je samo v grškem svetu delovalo skoraj sto tovrstnih demokracij. Zborovanja, na katerih so se zbrali enakopravni moški, da bi z dvigovanjem rok odločali o vojni, miru, davkih, pa so pravzaprav vzhodnjaški izum. Prva zborovanja segajo v antično Sirijo in Mezopotamijo, dva tisoč let pred vzponom Aten. Vse to vemo na podlagi novejših arheoloških izkopavanj.

Demokracija je torej v tistem času pomenila samoupravljanje enakopravnih državljanov z neposrednim soočenjem iz oči v oči. Pravimo ji neposredna, participativna demokracija. Druga faza se je razvila v evropski regiji, kjer so demokracije v primerjavi z majhnimi grškimi mesti zajemale veliko večja območja teritorialnih držav. Zato so nastale periodične volitve in večstrankarski sistem, ki na ustavnopravni podlagi oblikuje vlado. Izraz reprezentativna demokracija je neologizem, ki je nastal v 19. stoletju. Za Grke bi bil to oksimoron, saj pri njih sploh niso poznali besede za "zastopnika".

Menili so, da ni mogoče svojih pravic prenesti na nekoga drugega, da bi jih zagovarjal?

Ne, takšna ideja ni obstajala. Razvila se je v 18. stoletju na Nizozemskem, šlo je za posledico dogajanja na Švedskem, potem so seveda sledile ZDA in francoska revolucija. Z redefinicijo demokracije je nastala predstavniška demokracija. Njen glavni problem pa je, da vsebuje potencial za to, da bi ponovno postala grška. Notranje protislovje je, da se predstavniki odločajo v imenu ljudstva in torej ljudje sploh ne odločajo. Predstavniki se sicer redno vračajo k ljudstvu in so na volitvah bodisi ponovno izvoljeni ali pa so izločeni, vendar to problema ne reši.

Zato je po letu 1945 prišlo do tretje faze razvoja "opazovalne demokracije" (monitory democracy, op.p.). V mislih nimam Fukuyamove ideje o koncu zgodovine, o briljantni globalni zmagi liberalne predstavniške demokracije v ameriški obliki, z razvito tržno ekonomijo in vsem, kar spada zraven. Demokracija seveda mora pomeniti svobodne in poštene volitve, ampak tudi nenehen nadzor oziroma opazovanje početja oblasti, ki ga izvajajo reprezentativne inštitucije. To opazovanje se prvikrat v zgodovini zdaj dogaja na ravni, ki presega meje držav.

Torej v Sloveniji nadziramo, kaj se dogaja na Nizozemskem z Geertom Wildersom?

Lahko bi tako rekli. Sam imam denimo v mislih proces Kyoto-Bali-Koebenhavn. Pri tem so se gradile javne inštitucije, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami in uničevanjem biosfere. Nastalo je veliko novih tehnik za konfrontacijo z oblastno močjo ter doseganje sporazumov, in vse se je dogajalo javno. Nadzorovale so obnašanje vlad, denimo, ali kitajska vlada sprejema določena načela. Prav tako so opazovali korporacije oziroma neposredne onesnaževalce. V Koebenhavnu je bilo v središču pozornosti ravnanje industrije fosilnih goriv.

Evropska unija je trenutno najboljši laboratorij za razvoj tovrstne nove demokracije. Pomislite le na nadzorne inštitucije, ki so bile ustvarjene: prvi čezmejni regionalni parlament, razvoj tehnik, kot je odprta metoda koordinacije, ki deluje denimo v turističnem sektorju, nastala pa je v okviru lizbonskega procesa. Predstavniki držav članic in nevladne organizacije se srečujejo, da bi se pogovorili o primerih dobre prakse v turizmu. Ne gre za parlament, temveč je to nekaj povsem novega. Pojavljajo se organizacije, ki se ukvarjajo z imigracijo, diskriminacijo, romsko manjšino. Ne živimo sicer v paradižu...

Najpomembnejše in najbolj dolgoročne odločitve so vseeno sprejete centralizirano, v Berlinu, Parizu, Londonu?

Imate prav. Ključne odločitve sprejemajo tudi globalne korporacije. Seveda demokracija ni zaključen proces, je delo v nastajanju. Proces lahko teče tudi v nasprotno smer. Tudi veliko čezmejnih inštitucij, o katerih sem govoril, ni verodostojnih. Vendar je napredek očiten. Po prvi svetovni vojni je komaj kdo omenil mednarodno demokracijo, še najbolj v času nastajanja Lige narodov. Ubile so jo diktature, fašizem in druga svetovna vojna.

Kar hočem reči, je, da imajo tisti, ki pozivajo k več neposredne demokracije, na nek način prav, državljani se morajo vključiti v proces odločanja. Vendar zaradi tega ne moremo postati Grki! V ZDA Benjamin Barber poziva h globoki, globlji demokraciji. Jaz pa mislim, da tisti, ki pozivajo k predajanju oblasti ljudem, ne razumejo zgodovinskih trendov. Bolje bi bilo treba razumeti inovacije na področju demokracije in jih bolje izkoristiti.

Tudi če pogledate, kako deluje Amnesty International, boste ugotovili, da ljudi tam nihče ne izvoli in da zagovarjajo eno samo centralno politiko, ki pravi "mučenje ni sprejemljivo". Ta politika privlači milijone. Financirajo se s kampanjami in s članskimi prispevki, ki jih prejemajo na podlagi prepričanja ljudi, da zastopajo interese, s katerimi se ne ukvarjajo ne stranke, ne parlamenti, ne vlade. Namesto slogana "Oblast (imaginarnemu) ljudstvu" imajo najboljše možnosti za uspeh prav reprezentativne organizacije, ki opazujejo in opozarjajo na ravnanje oblasti. Tudi če mnogih od teh sploh ni nihče izvolil. Ustvarjajo namreč pogodbena razmerja z ljudmi: Amnestyju pošljete pet evrov na mesec in če vam ni všeč, kar govorijo, lahko podporo umaknete. Podobno je z zvezdniki, ki zagovarjajo enakost. Pevca skupine U2 Bona ni nihče izvolil, toda ko sta z Bobom Geldofom priredila koncert Live 8 s sporočilom, da je sprememba odnosa med severom in jugom nujna za ohranitev demokracije, so milijoni ljudi verjeli, da govori v imenu Afrike in v imenu vseh revnih na svetu. O demokraciji moramo torej začeti razmišljati drugače; potrebujemo spremembo paradigme, spremembo imaginarija, s katerim mislimo demokracijo.

Ste o teh konceptih razmišljali že v osemdesetih, ko ste potovali od Varšave in Prage do Ljubljane in spremljali rojevanje novih demokracij?

V svoje razmišljanje sem poskušal vpeljati in zagovarjati civilno družbo. Verjeli smo, da se totalitarna oblast ne more končati in demokracija ne more zaživeti, če ne bomo vpeljali pluralnosti civilnih inštitucij, športnih združenj, glasbenih klubov, punkovskih koncertov. Pomemben je bil razvoj človekoljubnih organizacij, sindikatov, pa tudi malih podjetij. Ta poezija civilne družbe je igrala veliko vlogo v mnogih globalnih kontekstih: ideja se je prvikrat razširila na Japonskem v šestdesetih, nato se je ponovno pojavila v osemdesetih na Poljskem z rojstvom Solidarnosti in Češkoslovaškem z Listino 77. Civilna družba je postala del žametnih revolucij, ki, kot vemo, na Balkanu niso bile preveč žametne. Veljalo je, da demokracije ni brez civilne družbe, danes pa velja, da je civilno družbo treba varovati z instrumenti opazovalne demokracije.

Vaš kolega, poljski disident Adam Michnik je pred dvajseto obletnico padca berlinskega zidu v eseju opozoril, da nekdanji "otroci Solidarnosti" danes doživljajo drugačno realnost od tiste, za katero so se borili. Mislili so, da se borijo za demokracijo, vendar je bila ta demokracija idealizirana. Michnik pravi, da se je sprememba režima podaljšala v "lov na komunistične čarovnice".

Demokratizacija, ki pomeni odpiranje prostorov, prizadevanje za prerazporejanje moči in zmanjšanje nasilja, predpostavlja rojstvo nove politike in obnovo civilnodružbenih institucij. To seveda ne vodi v raj na zemlji. Omogoča tudi razcvet netolerantnosti, diskriminacije, nemoči. Če se ozrem na moje teoretiziranje o civilni družbi v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, ugotavljam, da je bilo moje delo pretirano idealistično. Zato skušam v zadnjih desetletjih opozarjati na dekadentne trende. Kaj imam v mislih? Ko v družbo vpeljemo tržno ekonomijo, tekmovanje vedno ustvarja poražence, tiste, ki izgubijo službe, ki nimajo ustreznih prihodkov, kaj šele premoženja. Trgi, ker gre za tveganje, obenem vedno proizvajajo balone, ki lahko počijo. To vemo iz izkušnje s trideset let trajajočim razvojem velikega poka na področju bančnih posojil. Ogromni balon je s svojim pokom poškodoval globalno ekonomijo in prizadel milijone ljudi.

Druga negativna posledica demokratizacije in razvoja svobodnih prostorov združevanja je ponovni razmah sovraštva do Judov ali razmah rasizma. Sam Michnik se je znašel v vrtincu, kot mu je rekel, "fantomskega" antisemitizma: veliko Poljakov verjame, da Judje prevzemajo Poljsko. V resnici pa je judovska populacija na Poljskem zelo majhna, saj so, kot vemo, zgodovinski dogodki Jude skoraj izbrisali. V Evropi res zaznavamo ponovno prebujenje sovraštva do tujcev, antisemitizma in islamofobije, ki je nov pojav.

Vse to nekako institucionalizira schengenski nadzorni režim.

Res je, in paradoksno uspeva v procesu demokratizacije. Kako to preprečiti? Ljudje smo izumili načine, kako se upreti aroganci, slepoti in neumnosti oblastne moči. Upanje za demokracijo je v javnem opozarjanju na početje tistih oblastnikov, ki razširjajo diskriminacijo, nacionalizem, pa tudi v opozarjanju na delovanje slepih tržnih sil, ki so vir dekadence. Jacques Derrida je dejal, da je demokracija vedno demokracija, ki bo šele prišla. Je jezik, duh, nabor inštitucij in idealov, ki jih vedno lovimo okrog vogala, po stopnicah navzgor, v nebo. Nikoli ne bomo prispeli tja. Demokracija je nenehna avantura.

Arogantna moč oblasti je v središču problema, demokracija, z vsemi svojimi težavami, pa je za zdaj najboljše orodje za spopad s to aroganco. Demokracija je prijatelj odprtosti, pluralnosti, raznolikosti. Novi argument, ki se je pojavil v 21. stoletju, je tudi, da je demokracija prijatelj učinkovitosti. Katerikoli veliki projekt, od gradnje jezu do novega transportnega sistema, ki nima vgrajenih nadzornih mehanizmov, je dražji, počasnejši in negativno vpliva na življenje ljudi.

Govorite o morali in etiki opazovalne demokracije, vendar je pomembno vprašanje, kako daleč seže nadzor na globalni ravni. Opazujemo, denimo, izjemen ekonomski uspeh Kitajske. V intervjuju, objavljenem ta teden v Spieglu, je sudanski predsednik Omar Al Bašir, ki ga zaradi zločinov proti človeštvu preganja Mednarodno kazensko sodišče, govoril o ekonomskih sankcijah zoper Sudan in se ob tem posmehnil: "Še isti dan, ko je Siemens najavil svoj odhod iz Sudana, smo podpisali pogodbo z veliko kitajsko družbo." Kako demokratično nadzorovati aroganco moči, ki sploh ni del demokratičnega sistema?

Razmere niso tako črno-bele. Kitajska je nova vzhajajoča velesila, nova globalna bipolarnost se je že vzpostavila. Statistike kažejo, da Kitajska privablja največ tujih investitorjev, mnogo več kot ZDA. Je središče telekomunikacijske industrije in informacijske tehnologije. Je največji svetovni porabnik jekla in cementa. Vsak dan vidimo, kako kitajski politiki raztegujejo svoje mišice. Dolar kot globalno valuto bi radi nadomestili z več drugimi valutami, pri čemer bi juan služil kot sredstvo za investicije in menjalna valuta. Pomembno se razvijajo kitajske oborožene sile. V enaindvajsetem stoletju lahko na novi ravni opazujemo vzpon globalne sile, ki je bila v zgodovini izredno močna vse do konca napoleonskih vojn. Še na predvečer leta 1815 je imela Kitajska med vsemi političnimi entitetami na svetu največjo ekonomsko moč. Kot vemo, je kasneje v devetnajstem in dvajsetem stoletju pretrpela zavojevanje, nekaj revolucij, destruktivnost Maovega obdobja, in zdaj je prišel čas za njeno vrnitev. Pred izziv kitajske moči je postavljen ameriški imperij, tretji demokratični imperij v zgodovini demokracije. Prvi so bile Atene, drugi jakobinska in napoleonska Francija in tretji ZDA, ki je prvi globalni demokratični imperij. Kakšna pa je narava kitajskega imperija? Videti je, kot da bi kitajsko partijsko vodstvo rado razvilo Kitajsko v ogromen Singapur. Hočejo politični sistem, ki igra imperialno vlogo pod zastavo harmonizirane družbe z enovitim partijskim vodenjem, brez kakršnihkoli poštenih in svobodnih volitev. Te so po njihovem mnenju izprijene, saj povzročajo nered, tratijo denar in čas. Uveljavljajo princip "modre oblasti", ki ima sposobnost razmišljati na dolgi rok, vladati od zgoraj in je ne motijo večerna poročila…

Ali ugovori opozicije.

Ne motijo ga, saj ima dolgoročno vizijo. To počnejo na podlagi cvetoče tržne ekonomije, ki deluje in cveti v odsotnosti običajnih mehanizmov opazovalne demokracije. Če jim bo ta Hu Jintaova vizija avtoritarnega kapitalističnega režima z imperialno sapo uspela in bo Kitajska postala svetovna sila, bo to zelo slaba novica za demokrate in demokracijo.

Pravite "če"?

Nimam kristalne krogle. Vemo pa, da znotraj Kitajske poteka hud boj, ki se upira tej viziji harmonizirane družbe. Ključni simboli so izbruhi nasilja na lokalnih ravneh kot upori proti nepravičnosti in izkoriščanju. Velikokrat so njihovi pobudniki predstavniki manjšin. Z rabo internetnih blogov se razvija tudi neke vrste neodvisno politično javno mnenje. Leta 2008 je več sto vidnih intelektualcev podpisalo Listino 08. Ta uporablja jezik Listine 77 in zahteva odprte, svobodne volitve, pa tudi nekaj, kar gre v smer opazovalne demokracije: svobodne sindikate, svoboden internet, zaščito Googla, neodvisno mrežo za zaščito človekovih pravic. Razvija se veličasten konflikt, ki bo odločal o tem, kakšna Kitajska se bo pojavila na svetovnem odru. Bo to avtoritarna tvorba, ki jo bo poganjala tržna ekonomija in ki ne bo posvečala nobene pozornosti človekovim pravicam, ali pa bo prišlo do demokratizacije in vpeljevanja civilnodružbenih nadzornih mehanizmov s sistemom zgodnjih alarmov? Brez teh namreč na Kitajskem vsaka majhna zadeva postane velika: sars, škandal z otroškim mlekom, onesnaženje zraka pred začetkom olimpijskih iger v Pekingu... Ker sistem ne dovoljuje odprtega vpogleda v delovanje komunistične partije, partija sprejema neumne odločitve in postane žrtev lastne arogance.

Nekateri uradniki se tega zavedajo, zato je nastalo nekaj zanimivih zakonov, denimo zakon o trgovanju, ki določa revidiranje poslov, da bi s tem preprečili uveljavljanje slabih pogodb in korupcije. Česa takšnega v zadnjih dneh sovjetskega imperija niso uvedli. Gre za zgodovinsko novost. Zato se zdi, da uspeh kitajskega modela pravzaprav zahteva injekcijo demokratičnih načel. Ob tem pa se seveda postavlja vprašanje, ali se lahko obenem ohrani partijsko vodenje. To je protislovje, ki je vgrajeno v kitajski model.

Toda še preden se zgodi demokratizacija Kitajske, bodo kitajska podjetja zavzela revni tretji svet. Morda se tu ponuja vzporednica z delovanjem ZDA in zahodnih demokracij: aroganca oblastne moči se izvaža v tretji svet, kar pomeni novo kolonializacijo sveta?

Predvsem iz Washingtona je v zadnjih desetletjih prihajala govorica o izvažanju demokracije, vendar se v resnici dogaja izvoz antidemokracije. Za Kitajsko velja podobno. Spomnite se Koebenhavna: v zadnji uri so Kitajci naredili vse, da bi uničili sporazum. Šlo je za dokazovanje, da je celotni sporazum zarota zahodnega sveta, ki naj bi z nadzorom ogljikovih izpustov nadziral razvoj tretjega sveta. Obenem je šlo za dokazovanje, da ima Kitajska izjemno moč, s katero lahko blokira globalne sporazume. Vprašanje je sicer, ali lahko kitajski model uspe brez omejevanja ogljikovih izpustov. Prav mogoče je, da bo center razvoja vetrne in solarne tehnologije za pridobivanje energije prav na Kitajskem. V postogljikove tehnologije na Kitajskem ogromno vlagajo. Toda obenem eksponentno narašča poraba premoga, nafte in drugih fosilnih goriv in se denimo strašljivo močno razvija avtomobilska industrija. Kot da se kitajska politična ekonomija ne more odločiti, ali je prihodnost Kitajske v preteklosti ali v prihodnosti.