Premagovanje nasprotnika z administrativnimi ukrepi tudi v slovenskem športu ni novost. Aprila leta 2008 je inšpektorat za delo opravil nadzorstvo pri košarkarskem klubu Kraški Zidar v Sežani, ki je ravno tedaj z Novo Gorico igral odločilno tekmo za obstanek v prvi ligi. Trije igralci niso smeli igrati. Uradno se ne ve, kdo jih je prijavil, neuradno je pa sum kakopak padel na tekmece. Isto pomlad je bila podobnega inšpekcijskega nadzora na kraju dogodka, torej v dvorani pred začetkom tekme (takisto v Novi Gorici), deležna tudi košarkarska ekipa Parkljev iz Ljubljane, medtem ko so v začetku lanskega leta inšpektorji ugotovili nepravilnosti v zvezi s sklenitvijo pogodbe o delu s tujcem brez delovnega dovoljenja v košarkarskem klubu Krka iz Novega mesta, konec leta 2008 pa je bila podobna kršitev ugotovljena tudi v hokejskem klubu Jesenice.

A tokratna aferica z bivalnimi vizumi tujih športnikov premore presežek. To je izjava direktorja Olimpije Matjaža Seklja, ki pravi, da je presenečen, češ da so z nelegalnimi igralci igrali tudi že v nekaj prejšnjih primerih, vendar pa: "Doslej je veljal tihi dogovor, da športnikom tudi v procesu pridobivanja teh dokumentov dovolijo igrati, saj športnikov in drugih tujih delavcev, denimo v gradbeništvu, ne moremo primerjati."

Tihi dogovor?! Izraz asociira na mafijo, omerto, zarotništvo, zavezo molčečnosti, obstoj neformalnih mrež in podobne združbe. Ob prostodušnosti veljakov, od katerih karierni vzpon kot da niti ni zahteval, da se naučijo vsaj osnovnih spretnosti deklariranja politične korektnosti, in so sposobni streljati takšne kozle, je življenje v tej državi po svoje celo zabavno. Gospod Sekelj je namreč rekel, da je kršil zakon, da pa ga je vendarle kršil nekoliko drugače, kot se zakoni kršijo sicer, saj ga je kršil ob pomoči bodisi policije ali pač inšpekcije. Primerljivo s tem, ko Plemeniti Jelinčič razloži, da je trgovanje s poslanskimi glasovi za letalski muzej nekaj običajnega, zato legitimnega, celo legalnega, in spet zato za državo skrajno koristnega. Na inšpektoratu za delo se od Sekljeve izjave kakopak ograjujejo, do zaključka redakcije iz policije ni bilo odgovora, a z nekom je Olimpijin direktor pač bil dogovorjen. Tako pravi sam.

Aferica z bivalnimi vizumi v sredo ni napolnila dvorane pod Mežakljo. Zgolj opozorila je na dva momenta. Najprej, da je prostodušnost razumevanja nelegalnega v športu enaka kot v gradbeništvu. Razlika je zgolj v tem, da za tesarje, zidarje, železokrivce in druge gradbinske profile pri pridobivanju dovoljenja za delo ne jamči olimpijski komite, kot se to dogaja v primeru športnikov. In drugič, da je stopnja razumevanja pomena legalnosti v glavi direktorja Olimpije približno enaka stopnji zanimanja publike za domači hokej. Nizka. Še posebej med Olimpijinimi navijači, ki jih na drugi tekmi finala na Jesenicah skorajda ni bilo, nasploh je bila pa dvorana Podmežaklja skrajno neugledno prazna.

V kakšni soodvisnosti bi lahko bili nezanimanje občinstva za igro kot tako ter funkcionarska drža in iz nje izhajajoča klubska politika? Poskusimo zadevo zaplesti in razplesti na naslednji način. To, da za igralce nisi pridobil bivalnih vizumov, enostavno govori o tem, da delaš precej iz dneva v dan, da igraš z igralci, ki niso člani ekipe niti tako dolgo, da bi zanje pridobil vse papirje, temveč gre za legionarje, ki se hitro menjajo. Prehitro, da bi jih publika spoznala. Če publika ne pozna igralcev, se z njimi težko identificira, če ni identifikacije, pa izostane osnovni navijaški vzgib. Eden od vodij jeseniških navijačev je pred tekmo na primer dejal, da tujci, kot so Todd Elik in trener Posma, niso jeseniški ljubljenčki, temveč so to kvečjemu domači igralci. Estonca v jeseniškem dresu Andreja Makrova, ki je svojim navijačem v sredo iz neznanih razlogov pokazal srednji prst, je jeseniška publika izžvižgala, po tekmi je pa doživel suspenz. Ob tem velja poudariti, da je Makrov sploh eden redkih vzhodnjakov, ki letos igrajo v ligi EBEL. Ta je namreč skoraj ekskluzivni rezervat za severne Američane, ki popolnjujejo skoraj 80 odstotkov vrst tujih igralcev v ligi. Enako je med trenerji. Spet kak tihi dogovor?

No, vrnimo se k identifikaciji z igralci. Po končani tekmi, ki jo je sicer presenetljivo dobila Olimpija, sem kolega Mateja Grošlja, ki hokeju podrobno sledi, vprašal, kdo je igralec Olimpije Nejc Berlisk. Fant mi je zbudil zanimanje. Ko sem v Podmežakljo prišel dve uri pred začetkom tekme, sem lahko namreč opazoval splošne priprave. Mala opravila. Snažilko, ki je čedila prostor, redarje, ki so si delili uniforme, bivše šampione na kavi v klubskem bifeju, rjasto konstrukcijo, plesen na stropnih ploščah, pripravo hrenovk in štručk za hot doge v zgornjem bifeju, letak, ki navijače Jesenic poziva, da v akciji Sanjska poroka Nedeljskega glasujejo za nekega bivšega hokejista in njegovo izbranko, ki je takisto hokejistka, ter podobne nepomembnosti. Kakopak sem zrl tudi v hipnotično rolbo, ki je led pred derbijem zgladila dvakrat. In gospod, ki jo na Jesenicah vozi zadnjih šest, mi je na primer priznal, da ga, če opazi, da ga je na ovinku zaneslo in je zato pustil tanko, vendar opazno sled neočiščenega ledu, to skrajno razjezi, pa tudi, da je na začetku kariere pred velikimi derbiji znal biti v takem stresu, da vso noč ni mogel zaspati.

Kako uro in pol pred tekmo je ob igrišču potekalo tudi suho ogrevanje Olimpijinih igralcev. Preden so se preoblekli v hokejsko opravo, so si nekoliko popodajali nogometno žogo, nekateri so opravili tudi raztezne vaje. No, dva ali trije marljivejši so se povzpeli na tribuno ter med stoli odtekli par ogrevalnih širin. In eden med njimi je bil tudi Berlisk, tip, ki po obrazu spominja na Igorja Beribaka in je že na videz primeren za hokejskega vzornika oziroma občinstvu všečnega igralca. Videz seveda ni vse, vendar pa od kolega izvem, da je v Ljubljano prišel z Jesenic, da je letnik 1989, da je bil pred tremi leti oklican za najbolj perspektivnega hokejskega mladega igralca v državi, da pa je kompletno letošnjo sezono bolj ali manj presedel. V ligi EBEL je na primer dosegel tri asistence in en gol. Poanta je v tem, da so, ko so bili iz Olimpijine ekipe odstranjeni trije Kanadčani, nekateri Olimpijini navijači celo slavili, saj so se nadejali, da bo to odprlo prostor za domačijske potenciale, po katerih hlastajo. Bolj kot novih Elikov in Yarem si želijo novih Vnukov in Kontrecev, zato morda ni slaba ideja, da bi se končnice državnih prvenstev nasploh odigrale brez tujcev.

Kakorkoli, v sredo je bilo pod Mežakljo na najpomembnejšem ali vsaj najbolj tradicionalnem derbiju v državi navzočih slabih 2000 ljudi. Zmerno polno je bilo stojišče, medtem ko sta sedišče in boks za Olimpijine navijače samevala. Podatek, da je bilo v prodajalni s spominki in jeseniškimi navijaškimi rekviziti lani prodanih 400, letos pa vsega 100 dresov, je pomenljiv. Šef prodajalne ni krivil recesije: "Glavni razlog vidim vendarle v tem, da ni uspehov."

Ni dvoma, da bi dvorani v nadaljevanju končnice prvenstva lahko bili bolj polni, kot sta bili doslej, sploh če bo Olimpija ostala konkurenčna. In če bo temu tako, bodo zadeve po pravilih minulih sezon pozabljene, slovenski hokej bo pa nadaljeval s svojimi samopreživetvenimi manevri in rituali.