"Popraskaj me po hrbtu" se poskuša razumeti kot nova Gabrielova provokacija, ki pa v bistvu to ni. Peter si namreč nikoli ni razbijal glave z vprašanjem, ali hoče (komurkoli) ugajati ali ne. Res se je tu pa tam spogledal z mainstreamom (Solsburry Hill, Shock the Monkey, Don't Give Up), vendar je to "opravičljivo" s spoštljivim stilskim posvetilom svojim vzornikom - Nini Simone, Otisu Reddingu in Jamesu Brownu. Tokrat je stopil še bolj vstran, saj je povsem zanemaril avtorsko stališče. Ali pač? Scratch My Back je (naj bi bil) dvosmeren projekt, kjer je najprej Peter obdelal pesmi drugih avtorjev, oni naj bi mu vrnili z enako mero (I'll Scratch Yours). Dopisovanje sicer ni neka nova pogruntavščina, dokler te v "roke" ne vzame avtor, ki nima predsodkov. V tem trenutku predelave izgubijo pričakovano primerjalno rutino. Pesem se počasi razvija, tako da moraš biti - če se seveda prej ne pozanimaš na ovitku prav pazljiv ali zelo dobro poučen, da jo identificiraš z originalom. Lahko si samo mislimo, kakšno je bilo mnenje Thoma Yorka, Davida Bowieja, Neila Younga, Louja Reeda, ko so slišali, kaj jih čaka. Vendar to še ni vse - recenzije albuma so se znašle tudi v revijah s klasično glasbo, saj Gabriel studia ni opremil s klasičnim "you can't beat two guitars, basa, drum" rockovskim kvartetom, temveč je projekt pripravil z enajstčlanskim godalnim ansamblom The London Scratch Orchestra, nekaj gosti (hčerka Melanie) in oxfordskim The Choir of Christ Church Cathedral. V tem minimalističnem vzdušju je osmislil stare stvari na novi način ali nove stvari na stari način. Ta nedoločljivost izhodišča, ki jo površno poslušanje presliši, je zagotovo - tako kot nekoč na rudimentarni mojstrovini Passion - največja prednost sicer homogenega albuma.
Peter Gabriel nikoli ni priznaval avtoritete v glasbi (umetnosti nasploh), kar mu je omogočilo, da se je osredotočil na svojo vokalno predstavo. Tako mu je sredi sedemdesetih postalo pretesno v skupini Genesis. Nekdanjo progresivno teatralnost je vešče preusmeril v raziskovanje temne strani uma - pri tem je uporabljal nevsakdanje metode, s katerimi se je očitno želel umakniti iz soja žarometov. In dosegel ravno nasprotni učinek. Vsak njegov projekt je črpal iz frustracij modernega človeka v večnem boju z vprašanjem ustroja, obstoja in razkroja lastne identitete v betonski džungli, ki nas obdaja. Scratch My Back je komorni, mračen album, prepoln hladne lepote, kjer ima tudi navidezna monotonost svoj (večplastni) smisel. Razumemo ga lahko kot strateški umik v intimnost koncertnih dvoran, kamor Peter Gabriel sedaj seli sposojene pesmi, čakajoč, da mu - poleg prej omenjenih - Randy Newman, Paul Simon, Elbow, Bon Iver, The Magnetic Fields, Radiohead, Arcade Fire, Regine Spector in Talking Heads vrnejo uslugo. Ali David Byrne, saj bi se Talking Heads v tem primeru morali zbrati prvič po letu 1992. Album, ki grozi postati klasika!