"Prvotno sem hotel najti ustrezen prevod za You Gotta Serve Somebody (Nekomu moraš služiti) pesmi Boba Dylana, ki pravi, da smo vedno v službi nekoga. Všeč sta mi fatalizem in moralna dimenzija tega naslova, ampak enostavno nikoli nisem našel ustreznega prevoda, tako da je naslov ostal Prerok."Jacques Audiard

V svojem novem filmu Prerok (Un prophete, 2009), ki je zdaj na ogled v Sloveniji, je prizor strelskega obračuna. Posnet je z vso zgoščenostjo in klavstrofobičnostjo Scorseseja ali Takeshija Kitana, hkrati pa se v njem izriše človek, ki je našel samega sebe: junak med streli in umiranjem z blaženim nasmeškom na ustnicah. Odrešitev v Audiardovih filmih ne pomeni, da junaki postanejo dobri. Postanejo pa gospodarji svoje usode.

Temno plat odrešitve, s katero se Audiard ukvarja, pokaže že v svojem prvem filmu Regarde les hommes tomber (1994). Junak, trgovski potnik, sreča pekel v rutini vsakdanjega življenja. Ko mu ubijejo edinega prijatelja, njegovo življenje prvič dobi cilj in smisel: maščevanje. Med zasledovanjem morilcev in umori ne izgubi svojega moralnega kompasa, nasprotno takrat ga šele zares najde. Postane to, kar on res je. V Audiardovem svetu sta torej tako maščevanje kot umor del poti v zrelost in pripadnost.

Vzorec se ponavlja v vseh njegovih filmih. Od Regarde les hommes tomber do Preroka gledamo razvoj junakov, ki nekako živijo na obrobju lastnih življenj. Kot recimo fant, ki je zamudil vse priložnosti za junaštvo v drugi svetovni vojni (Zelo diskreten junak, Un héros tres discret, 1996), kot bivši zapornik, ki v svoji asocialnosti verjame, da je treba dobrodelno delo plačati s seksom, ali kot lik (Vincent Cassel) v izvrstni kriminalki Sur mes levres/Read My Lips (2001), ali pa kot junak mednarodne uspešnice Ko je zastalo moje srce (De battre mon coeur s'est arreté, 2005), ki živi v razcepu med svetom glasbe in podzemnim nasiljem.

Zadnji film, Ko je zastalo moje srce, ima še eno podobnost s Prerokom: oba sta v polemičnem odnosu s starejšim ameriškim filmom. Ko je zastalo moje srce je remake filma Fingers (1978) ameriškega avtorja Jamesa Tobacka, vendar zavrača moralo originala. Audiard je na Tobackov nihilistični determinizem odgovoril s humanističnim determinizmom. Tobackov junak je preklet in konča v stanju, ki je bližje preganjani živali kot pa človeku, Audiardov junak pa stopi korak od brezna stran in najde svoje mesto v svetu, tako da služi pianistki, ki jo ljubi in, še pomembnejše, ki ga potrebuje, in morda najpomembnejše, ki ji lahko pomaga.

Prerok kar Audiard tudi sam prizna pa je odgovor Brazgotincu (Scarface, 1983) Briana De Palme. Audiardov junak Malik, mladi kriminalec v vzponu, je režiserjeva različica Tonyja Montane, ki ga je v De Palmovem filmu upodobil Al Pacino. Tony Montana je pošast, ki ga žene patološka grabežljivost, potreba, da si podredi vse simbole moči in uspeha. "Tony Montana je lik brez psihologije, brez notranjosti," je Audiard povedal v intervjuju pred kratkim. "Nimam pojma, kakšne so njegove noči, kaj sanja. Morda tega sploh ne želim vedeti."

Če bi sploh primerjali Malika z liki iz ameriškega žanrskega filma, potem je morda najbližji mlademu Vitu Corleoneju, ki ga igra Robert De Niro v drugem delu Botra (The Godfather, Part Two, Francis Ford Coppola, 1974): človek, ki se hitro uči in ki ima, čeprav je kriminalec, lastni kodeks in občutek dolžnosti do drugih; nekaj, kar je za Tonyja Montano nepojmljivo.

Malik začne kot izgubljena duša, tako značilna za Audiarda. To je jasno že v prvem prizoru, ko ga srečamo v temni celici policijske postaje, obkroženega z vpitjem in preklinjanjem. Marginalec, Arabec v Franciji, človek z nejasno preteklostjo, še bolj nejasno prihodnostjo in z nasilno sedanjostjo.

V zaporu se Malik začne oblikovati. Je "deklica za vse" pri psihopatskem korziškem gangsterju (sijajni Niels Arestrup, ki je igral očeta v filmu Ko je zastalo moje srce) in ob tem služenju sprejema lekcije o kriminalu. Na enodnevnih dopustih ne opravlja le naloge za Korzičane, ampak sestavlja tudi lastno tolpo, v naslednjem koraku pa se začne ukvarjati s preprodajo mamil. Če je v zaporu odtujen od ostalih muslimanov, ker dela za drugo stran in je zapustil svojo vero, pa zunaj zapora spet najde krog svojih ljudi.

Dve uri in pol spoznavamo Malikovo notranjost (lik je karizmatično odigral devetnajstletni Tahar Rahim). Rahim in Audiard ustvarita junaka, ki skozi celoten film nosi v sebi ambivalenco do lastnega početja. Preganja ga duh zapornika, ki ga je ubil. To je "dobri duh", kot pravi sam Audiard, manifestacija vesti, za katero Malik morda sploh ni vedel, da jo ima, in ki motivira njegovo previdno in počasno vrnitev k svoji veri.

Audiard je eden najboljših režiserjev za tematiko nasilja. V Preroku je to prikazano brutalno, jasno in hitro. Včasih vidimo samo začetek dejanja, drugič se prizor začne nekje na sredi dogajanja. To daje občutek vrtoglavice. Ko pa Malik naredi korak k osamosvojitvi izpod Korzičanov, nam Audiard priredi izjemno sekvenco, sestavljeno iz napada in ugrabitve, ki se odvije od začetka do konca. Tu pokaže popolno obvladanje žanrskega filma.

Prerok je hkrati logično nadaljevanje opusa in hkrati velik korak naprej. To je nedvomno dotik pravega mojstra: režiser z izdelano vizijo sveta in človeštva, ki točno ve, kako to vizijo realizirati. Forma in vsebina sta popolnoma usklajeni: film se iz od temnega, nervoznega, kakofoničnega prvega prizora v celici razvije v eleganten ritem končnega prizora, za katerega lahko rečemo, da ima tako koreografijo kot režijo. Ta ritem ni samo vprašanje montaže, ampak tudi prehod od vpitja do odlične uporabe pesmi Mackie Nož iz Opere za tri groše Weilla in Brechta, pesmi, ki zavije grozljiva dejanja v privlačno in zapeljivo melodijo.

Svet Preroka je najbolj natančno artikuliran primer Audiardovega sveta: koristoljuben, nestabilen in nasilen svet; svet, v katerem junaki iščejo nekoga, ki bi mu lahko služili, in pogosto naletijo na napačno osebo, preden se jim uspe zbrati in vzeti usodo v lastne roke. "Z malo nadarjenosti in domišljije je vse mogoče," rečen eden izmed likov v Zelo diskretnem junaku, kar končno ni tako daleč od "Svet je tvoj" iz De Palminega Brazgotinca. V Preroku, kot tudi v Audiardovih filmih nasploh, gre za iskanje spokoja v srcu hrupa in nasilja. Svet je kaos, nam govorijo njegovi filmi. Lahko pa v svojem kotičku vsesplošnega kaosa ustvarimo nekaj miru in odgovornosti.