Prestreljena država - sedem let po začetku okupacije

Pred dobrimi sedmimi leti so ZDA napadle Irak in ga okupirale. Devetega aprila 2003 je bil zaseden Bagdad, šest dni kasneje so koalicijske sile razglasile konec invazije. Razlogi, predstavljeni kot povod za napad, so bili potvorjeni in napihnjeni. Že 11. septembra 2001 je tedanji obrambni minister ZDA Donald Rumsfeld predlagal, da bi poleg vojne Al Kaidi napovedali še vojno Iraku. Njegov namestnik Paul Wolfowitz je dodal, da je "Irak represiven režim, ki bi se lahko hitro zlomil, in administracija bi to lahko naredila". Manj kot dve leti kasneje je George W. Bush napovedal "preventivno" vojno Iraku. Irak naj bi posedoval orožje za množično uničevanje, ki naj bi bilo grožnja ameriški in svetovni varnosti. Slovensko brezpogojno podporo napadu je oblikoval tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel (vilenska izjava), še preden so bili pred Združenimi narodi predstavljeni razlogi za napad. Napad je bil protizakonit in je kršil ustanovno listino Združenih narodov. Dvaindvajsetega maja 2003 so Združeni narodi ZDA in Veliko Britanijo prepoznali kot okupatorki Iraka.

Ob sedmem jubileju je v Sloveniji izšla 239. številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo z naslovom Osvobajanje Iraka. Njen sourednik Sami Al Daghistani, ki živi v Ljubljani, pravi, da poleg glasov navadnih Iračanov publikacija prinaša tudi analizo razmer in oris nekaterih možnih poti iz iraške krize.

Sami Al Daghistani je bil rojen v bogato tradicijo multikulturalizma. Njegova mati je Slovenka, oče Iračan, sorodniki po očetovi strani pa tako šiiti in suniti kot Kurdi. "Kot vsaka povprečna iraška družina."

Svojo identiteto razume kot vseobsegajočo. "Iraška je stopila v ospredje šele kasneje, delno tudi zaradi dogodkov v Iraku. V zadnjih dveh desetletjih so tam odstranili več kot dva milijona ljudi, še mnogo več je bilo razseljenih ali ranjenih. Ko je na udaru narod, s katerim si povezan, postane vez močnejša. A ni negativna. Izriše se v želji, da bi rešili Irak."

Absolvent primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani trenutno končuje z izpiti in zbira material za diplomo med izmenjavo na Fakulteti islamskih ved v Sarajevu. Njegov neposreden spomin na Irak sega v leto 1990, ko je bil zadnjič tam. V državi, ki je bila bogata in visoko razvita.

"Irak je bil v osemdesetih letih država blaginje. Indijska predstavnica Unicefa Anupama Rao Singh je rekla, da je Irak padel od države z najvišjo kakovostjo življenja v osemdesetih med dvajset danes najrevnejših držav na svetu po indikatorjih razvoja. V času Sadama Huseina je bil Irak politično neodvisen. Bil je trd, strog režim, a bil je socialna država z zdravstvom in šolstvom, dostopnima vsem. Spodbujalo se je pozitivno diskriminacijo, kohezijo, družbeno integracijo različnih skupin. Irak so sestavljali tudi milijon arabskih kristjanov, judovska skupnost, tisoče Turkmencev, skoraj pol milijona Palestincev. Ekonomsko je bil Irak preskrbljen, samozadosten, v veliki meri zaradi nacionalizirane nafte. Zato je bil trn v peti. S svojo politiko do Izraela. Ni se odprl Zahodu niti mednarodnim korporacijam in trgu. Treba ga je bilo odpreti. To so bili pravi razlogi za napad. Hkrati je bilo sporočilo jasno. Če je mogoče zrušiti Irak, si je mogoče prilastiti katerokoli arabsko državo."

Al Daghistani zgodbo razširi z zadnjih sedmih na zadnjih dvajset let. Prva zalivska vojna je Irak uničila vojaško, sankcije v devetdesetih letih so se zažrle v njegovo ekonomijo, zadnji udarec z invazijo leta 2003 pa je uničil kulturni in intelektualni potencial države.

"Sesulo se je zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo," našteva Sami Al Daghistani. "Na novo se je izpostavilo vprašanje etnij. Šestdeset odstotkov srednjega razreda je bilo po letu 2003 eliminiranega. Zbežali so ali bili ubiti. Bili so visoko izobraženi ljudje, ki so gradili Irak in njegovo suverenost. Kulture v Iraku ni več. Šest-, sedemtisočletno bogastvo Mezopotamije, Babilonije, Asirije, Akadije in Bagdadskega kalifata ne obstaja več. Narodne knjižnice so požgane, vsi spisi, indijski, perzijski, grški, prevodi, znanstvena dela, islamska filozofija, ne obstajajo več. Nacionalni muzej je izropan. To je nepovratno."

Yanar Mohammed je ustanoviteljica in predsednica Organizacije za svobodo žensk v Iraku, ki se bori za svobodni Irak na ulicah iraških mest. Je tudi urednica časopisa Al Mousawat. V telefonskem intervjuju iz Bagdada z Amy Goodman v oddaji DemocracyNow! je ob sedmi obletnici okupacije govorila o diskriminaciji žensk v novi iraški ustavi. Glede na pravice, ki so jih imele pod Sadamom Huseinom, so bile leta 2005 potisnjene več korakov nazaj. "Pomembna za razumevanje Iraka danes je tudi izjemna privatizacija, ki se je zgodila tu v zadnjih dveh letih. Na desettisoče delavcev je bilo odpuščenih, nimajo pravic niti socialne zaščite, hkrati pa so tuje investicije pod posebno zaščito… Ekonomsko gledano smo na vlaku smrti. Bushev načrt iraške predstavniške demokracije po primitivnih etničnih ali verskih linijah se zdi, da je zdaj uspel. Različica demokracije, v kateri moramo živeti, je zelo slaba."

Sami Al Daghistani ob omembi politično neodvisnega Iraka zamahne z roko. "Iraška vlada ne more narediti niti koraka brez odobravanja Teherana ali Washingtona." Opozori na nelogičnost, da v državi, ki je med najbogatejšimi z naravnimi viri, več kot polovica prebivalstva živi v revščini. "Več sto korporacij si je v teh sedmih letih zaradi ameriške politike v Iraku pridobilo 40-letno licenco za delo. Korporacije lahko kupujejo iraško zemljo. Nobena od pogodb, sklenjenih po invaziji, ni bila v interesu iraškega ljudstva."

Irak je v zadnjih letih izginil z naslovnih strani časopisov. Nekaj deset mrtvih zaradi nasilja ne doseže več pozornosti, razen med redkimi posamezniki. Po razkritju mučenj in zlorab zapornikov v Abu Grajbu aprila 2004, krvavi ameriški ofenzivi na Faludžo novembra 2004, ko so Američani priznali tudi uporabo prepovedanega belega fosforja, po pokolu 17 civilistov septembra 2007, ki ga je zakrivilo zasebno ameriško podjetje za varovanje Blackwater, je Irak postal predvsem "neumna vojna", kot jo je označil sedanji ameriški predsednik Barack Obama, nočna mora in moralni maček, ki se vlečeta že predolgo.

"Kako si bo Irak lahko povrnil svojo zemljo, nafto, več kot 6 milijonov razseljenih v državi in po svetu?" se sprašuje Sami Al Daghistani. "Zemlja, zrak, voda so onesnaženi zaradi tisoče ton osiromašenega urana, ki ga je Amerika zmetala na Irak. Invazija je predvidela opustošenje države. Trajno uničenje družbe. Razen Iračanom neodvisni Irak ni nikomur v korist." Al Daghestani razlaga, da je že v prvem tednu ali dveh po invaziji vzniknil iraški odpor proti okupaciji. "V trenutku, ko se je zrušil Sadamov kip, je že padel tudi prvi Američan. Iračani niso pozdravili okupatorja. To je bil medijski konstrukt."

Kasneje se je upor deloma zlil, deloma izenačil s sektaškim nasiljem različnih milic. Al Daghestani vztraja, da v Iraku ne gre za državljansko vojno. Dogajajo se spopadi med milicami, med oboroženimi paravojaškimi enotami, ki jih ima večina iraških političnih strank in katerih člani so se v veliki meri infiltrirali tudi v iraške varnostne enote. "Ti sektaški obračuni pa so postali že zelo osebni. Pravim iraškim upornikom proti okupatorju gre za ohranitev iraškega prebivalstva, kulturnega in zgodovinskega spomina."

Umik ameriške vojske, napovedan za konec leta 2011, je lahko šele prvi korak, pravi Sami Al Daghistani. "Frustracija bo ostala. Okupacija traja že sedmo leto. Vojaška se umika, a prihaja ekonomska. Irak je prestreljen. Krogle so vsepovsod. Tuje sile in interesi, okupacija. Krogle je treba najprej odstraniti, nato rane zašiti, potem pozdraviti. Nujni so izčrpna preiskava, opravičilo, sredstva za obnovo, izpustitev političnih zapornikov iz iraških zaporov. To, kar so naredile ZDA, je treba obsoditi. To so že naredili na Russllovem tribunalu. Treba je nekomu pripeti odgovornost. Georgeu W. Bushu, Tonyju Blairu in drugim odgovornim. Treba je zagnati motorje institucij, ki se ukvarjajo z mednarodnim pravom in njegovimi kršitvami. Potrebna je obsodba. Tudi na politični ravni naše države."

Na Iračane in Iračanke, na to, kar se jim je v zadnjih letih zgodilo pred očmi vsega sveta, ne smemo pozabiti. Drugače se bo strah, da nas bodo grozote, storjene v Iraku iraškemu ljudstvu, preganjale in nekega dne ulovile, prehitro izkazal za hudo utemeljenega.