Sredina generalka v Ormožu ni uspela, kajti sredi drugega polčasa ste zaostajali že za osem zadetkov (15:23), na koncu pa srečno izvlekli točko (27:27).

V zadnjem času smo bili v zmagovalnem ritmu, naša igra pa je bila zelo dobra. A prej ali slej pride tudi slab dan, tekma, na kateri ti ne gre vse po načrtih. V nobenem športu nihče ne more večno zmagovati. Verjetno smo igralci razmišljali, da bomo lažje opravili z Ormožani, a na igrišču je bilo povsem drugače. Vseeno smo si sami krivi, da smo se pripeljali v takšen položaj. Glede na velik zaostanek moramo biti več kot zadovoljni s točko, pravzaprav srečni, da smo jo sploh dobili.

Tekmo ste predčasno končali, saj ste zaradi prekrška dobili neposredni rdeči karton, zaradi katerega boste morali prisilno počivati najmanj na dveh prvenstvenih tekmah.

Neprijetna zadeva se je zgodila sedem sekund pred koncem v žaru borbe, ko so bili živci vseh na koncu, saj smo si oboji želeli uspeha. Ko je domači igralec Vedran Huđ naredil grob prekršek v rokoborskem slogu nad mojim soigralcem Adnanom Harmandićem, sem takoj reagiral, ga močno odrinil in zasluženo dobil rdeči karton. Zavedam se, da se nisem pravilno odzval, a če bi imel sekundo ali dve za razmislek in ne bi bil povsem zraven, bi bilo drugače. Tako pa sem se odzval instinktivno in dobil zasluženo kazen. Tega, kar sem storil, se ne da popraviti, kajti časa pač ni mogoče zavrteti nazaj.

Kakšen je bil občutek igrati proti svojemu nekdanjemu klubu?

To je bila že četrta ali peta tekma, ki sem jo v Gorenjevem dresu odigral proti svojemu nekdanjemu klubu iz Ormoža. Občutek je bil normalen, čeprav tamkajšnja dvorana, odkar sem član velenjskega kluba, še nikoli ni bila nikoli tako polna kot v sredo. Vzdušje na tribunah je bilo fantastično, tekma je bila napeta, zanimiva in dramatična, gostitelji pa so prikazali zelo dobro igro. Zaslužili so si točko, toda če sem iskren, bi si pravzaprav obe.

V drugem krogu končnice za prvaka je poleg Gorenja remiziral tudi Cimos proti Slovanu, Celjani pa so se kljub ponovni slabi igri spet srečno izvlekli. Ali je glede na njihovo veliko točkovno prednost boj za naslov prvaka že odločen?

Teoretične možnosti za naslov slovenskega prvaka imamo še tako mi kot Koprčani, vendar so po sredinih neodločenih izidih seveda precej manjše, kot so bile po prvem krogu. Do konca končnice za prvaka nas čaka še osem tekem, mi pa jih bomo seveda skušali čim več rešiti v svojo korist. Kaj nam bo to prineslo na koncu sezone, pa bomo šele videli.

Morebiten uspeh proti Ciudadu Realu po mnenju večine spada na področje znanstvene fantastike.

Že s tem, ko smo se uvrstili med šestnajst najboljših klubov v Evropi, smo izpolnili cilj za letošnjo sezono. Proti španskemu klubu moramo pokazati, da smo si zaslužili takšen uspeh. In to, da lahko igramo proti enemu najboljših klubov na svetu, je za nas velika nagrada za vložen trud in delo na treningih in tekmah. Upam, da bo dvorana polna in da bomo prišli do pozitivnega izida.

Kje vidite možnost, da bi tekmeca presenetili vsaj v Rdeči dvorani?

Ključ do morebitnega uspeha bo dobra igra v obrambi, s katero bi ustavili njihovo fantastično zunanjo linijo in ki bi omogoča (pol)protinapade ter doseganje "lahkih" zadetkov. Upam, da bomo Ciudad Real presenetili s kakšno posebno taktično različico ali postavitvijo. Kakšno? Ne bi vedel, saj ne vem, kaj ima v glavi naš trener Branko Tamše. Prav na vsaki tekmi gremo na zmago, ne glede na to, kdo nam stoji na nasprotni strani. Tako bo tudi v nedeljo, ko bomo skušali prikazati najboljšo predstavo v tej sezoni. Letos smo že večkrat pokazali in dokazali, da smo sposobni za vrhunske igre.

Ste upali, da se boste našli na seznamu selektorja Zvonimirja Serdarušića za priprave in aprilski nastop na turnirju na Češkem?

Verjetno vsak vrhunski športnik pričakuje poziv v reprezentanco in tudi moja želja je, da bi igral v dresu z državnim grbom. Seveda pa igralce izbira selektor, v vsakem primeru pa spoštujem njegovo odločitev. Po eni strani imamo na položaju srednjega zunanjega igralca odlične rokometaše in močno konkurenco, predvsem Uroša Zormana, Davida Špilerja in Sebastiana Skubeta, po drugi strani pa trenutno očitno še ne "pašem" v Serdarušićev koncept igre. Vseeno se bom še naprej trudil ter pridno treniral in igral. Selektor me je povabil na zadnji reprezentančni trening v Ljubljani, upam pa, da bom na kateri izmed prihodnjih akcij dobil priložnost za igranje in dokazovanje.