Novo skladbo ŠIR za altovski saksofon in orkester je Urška Pompe napisala v skladu s svojimi izdelanimi ideali. Skladateljica si je zamislila temnejši orkester, a je z njim dosegla širok zvočni nabor znotraj koloristične fiziognomije, sicer blizu spektralne statične homogenosti. Če je orkester z Urošem Lajovcem v prvih dveh delih še tipal za zvočno popolnostjo, se je v Lebičevem Korantu avtorska strast srečala z izvajalsko. V tem starejšem delu, ob katerem se že lahko čudimo ključnim potezam Lebičeve umetnosti, je vse na takem mestu, da lahko glasba oživi kot mogočen nagovor o prabiti človeške resničnosti. Druga noviteta je bila kantata Stara Ljubljana Tadeje Vulc. Skladateljica je glasbeno dogajanje uredila med zvočno zvedavostjo, serioznostjo in tonalno prostodušnostjo ter v tem ostala nekje na pol poti do polistilizma, levji delež glasbe pa je na račun orkestra namenila zboru. Kantato žal težko štejemo med njena bolj uspela dela ali v duhovni milje predhodnih skladb.

Slovenski glasbeni dnevi tokrat potekajo s pečatom razširitev, tudi z dodatnimi komornimi koncerti, ki so se v preteklosti kazali kot manj izkoriščeni. A prav tako vemo: količina prinese tudi balast. Posebnost je bilo tudi odkrivanje Agnes Jama, skladateljice za konservativnostjo estetike in nazorov bivajoče globoke pregnetenosti intimnega z inventivnim. Na koncertu Komornega ansambla Gaudeamus, razpetem med glasbeno klasičnim in današnjim, se je skupaj z močnimi izvajalskimi podvigi članov zasedbe tudi zaradi težavnejšega Krekovega dela prebujeno dokazala le zgodnja Ramovševa glasba, pri nas nepreseženo neoklasicistično mojstrstvo.

Nastop ansambla Gaudeamus je bil pravzaprav vpet v Študentski dan, še eno pohvalno evolucijsko potezo Slovenskih glasbenih dni. Najmočneje je bila zastopana Petra Strahovnik, ki je tako pokazala nespornost svojega talenta. Njene stvaritve so v svojem jedru ekspresivne, ideja je vedno zakopana v bivanjski notranjosti, razrašča se prek odnosov do zunanjega, udejanji pa v enormni intenzivnosti izraza ter v tem sublimira tudi blaznost naše družbene sodobnosti - njena izjava je neizpodbitna, saj vedno ostaja podprta z močno instrumentalno tehniko in sistemom. Z ansambelsko in elektroakustično glasbo se je predstavil tudi Marko Stajnko. Skladatelj svojo estetiko utemeljuje z modernističnim zvočnim plemenitenjem impresionističnih osnov in verjetno je vrlina njegovih Prosojnih sanj tudi to, da glasba ne zdrsne v eklektiko, pač pa slogovno dihotomijo pretvarja v dramaturgijo forme. Svojo skladbo je Matej Bonin tokrat predstavil še z dodano živo elektroniko. Počasi razpirajoči se Sprehod, ki se ga kot nihanja med tematskimi zgostitvami in statičnimi ploskvami z največjim veseljem spominjamo iz cikla Mladi mladim, je bil tokrat prej predrugačen kot dopolnjen - v gosto delo nasičene elektronske odzivnosti. Vasja Progar je izvedel le zvočni delček performansa sub/Consciousness, ki smo ga prav tako lahko že spoznali in s katerim se med učenci Uroša Rojka najodločneje podaja tudi izven akademskih polj, proti novomedijski umetnosti. Kolektivno delo Futurismo hurra? M. Bonina, V. Progarja in P. Strahovnik je kot konceptualno ter izvedbeno dovršena multimedijska stvaritev sklenila dejanje elektroakustične glasbe, evidentno zahtevne umetnosti, ki bi si tudi zavoljo dosežkov starejših generacij zaslužila konkretnejšo institucionalno pozornost.

Druge domače struje se pojavljajo na koncertih ansambla za sodobno glasbo MD7. Ob nizu crossoverja, filmske kulisne glasbe in ekskurza v "world music" skladateljev Janeza Gregorca, Alda Kumarja ter Roka Goloba je bila glasba Corrada Rojca in Črta Sojarja Voglarja praktično rečeno - obsojena na uspeh. Oba - Rojac v trši ekspresivni govorici blizu modernizma, Sojar Voglar pa med drugim v novodobnem impresionizmu z včasih kar pretransparentno akordiko - sta znova pokazala dovršen métier, čeprav je bila njuna stična točka tudi v postavljanju zanimivega zvočnega mimohoda pred glasbo občutene, izluščljive poante. Problem koncertov ansambla MD7 se tako sploh ne zdi več v trenju med svetovljansko radovednostjo in favorizirano konservativnostjo, pač pa med zanimivosti oskubljenim zabavljaštvom in apetitom po umetnosti. In tudi zato se vprašamo, ali naj bodo Slovenski glasbeni dnevi le strnitev domačega glasbenega dogajanja ali festival kakovostnih meril, ki bi kazal smer naši glasbeni kulturi. Kisla jabolka torej ostajajo.