Šketa je v pogovoru za krizno ogledalo STA med drugim izpostavil problematiko nizke likvidnosti Ljubljanske borze, ki jo bodo poskušali z različnimi projekti, med drugim z uvedbo trgovalnega sistema Xetra, v prihodnje izboljšati. Dotaknil se je tudi prodaje deleža v Mercatorju, ki bi jo bilo po njegovem mnenju vsaj v enem delu dobro pripeljati do konca.

Razmere na kapitalskih trgih so bile v letu 2009 razmeroma dobre. K pozitivnemu razpoloženju so pripomogli ukrepi centralnih bank in državne pomoči. Kaj je na kapitalskih trgih pričakovati letos?

Trenutno se ukrepi centralnih bank in vlad še izvajajo, so pa jasne napovedi, da bodo do konca leta postopoma izzveneli. Na trgu je po izbruhu krize prišlo do padca tečajev vrednostnih papirjev, s stabilizacijo razmer in zmanjšanim tveganjem pa zdaj tudi do popravka. Za v prihodnje je pričakovati različna gibanja vrednostnih papirjev, tako v odvisnosti od samega geografskega položaja kot od samih panog, iz katerih delnice izhajajo.

So delnice v Sloveniji še vedno precenjene?

Gibanje tečajev vrednostnih papirjev je odvisno od napovedi poslovanja podjetij, pričakovanj vlagateljev in od ostalih dejavnikov v okolju. Slovenija, ki je kasneje vstopila v krizo, je bila nadpovprečno prizadeta zaradi svoje izvozne usmerjenosti in neprožnosti gospodarstva, zato je v tem trenutku težko govoriti, ali so delnice precenjene ali ne. Podjetja še niso postregla z informacijami, ki bi bolj jasno opredeljevale njihovo poslovanje po krizi, zato negotovost ostaja. So pa podjetja postala precej konservativna in previdna pri napovedih. Na Ljubljanski borzi smo sicer optimistični; verjamemo, da se bodo napovedi tekom leta izboljšale, čemur bo sledil premik pri samih tečajih in likvidnosti.

Kako je v letu 2009 poslovala Ljubljanska borza?

Ljubljana borza sodi v skupino CEESEG in korporativna politika skupine je, da pred objavo skupnega letnega poročila ne objavljamo podatkov. Ni pa nobena skrivnost, da Ljubljanska borza lani ni poslovala pozitivno. Smo pa z ukrepi tekočega upravljanja s stroški uspeli ohraniti to izgubo na razmeroma nizki ravni.

Likvidnost Ljubljanske borze je izredno nizka. Kako jo je mogoče povečati?

Povečanje likvidnosti je odvisno tako od ponudbe kot od povpraševanja. Pri povpraševanju, kjer imamo precejšnje rezerve, je precej neizkoriščeno področje tujih vlagateljev. V strukturi lastništva slovenskih podjetij je namreč njihov delež manj kot 10-odstoten, medtem ko je v drugih razvitih državah EU in na primerljivih trgih ta 40- ali celo večodstoten. To je za nas velika priložnost in temu bodo skušali slediti tudi z implementacijo trgovalnega sistema Xetra v septembru. Povpraševanje bodo dodatno spodbujali z mednarodnimi promocijami izdajateljev (road showi).

Pri ponudbi pa je treba poudariti, da je v lastništvu slovenskih podjetij precejšen delež države, domačih fizičnih oseb in domačih institucionalnih vlagateljev. Zanje je značilno, da so v zadnjem času zelo neaktivni. Večina lastnikov se ne obnaša kot pravi portfeljski vlagatelji, ki bi vsaj enkrat na četrtletje ocenili donosnost naložbe in njene obete za prihodnost ter se odločili, kaj bodo z naložbo storili. Tiste naložbe, ki so preveč tvegane in ne obetajo donosov, je treba prodati, tiste, ki pa obetajo donose in niso preveč tvegane glede na donos, pa obdržati ali celo povečati njihov delež.

Ali podpirate popoln umik države iz gospodarstva? V katerih podjetjih bi država morala obdržati določen delež? Katere so strateške naložbe države?

Strateške naložbe so tiste, ki imajo dovolj velike eksternalije za slovensko gospodarstvo, in iz tistih panog, kjer država meni, da s samo regulacijo trga ne more doseči ustreznega delovanja gospodarstva. Ko postavimo take kriterije, hitro ugotovimo, da je tak spisek lahko zelo kratek. Pozdravljam pogumen korak vlade, da je začela s procesom umika države iz gospodarstva in razpravo o tem.

Pri umiku države iz gospodarstva si je treba zastaviti vprašanje, kaj država pričakuje od podjetij, v katerih ima pomemben lastniški delež, in ali jim je sposobna slediti v tem razvoju. Glede na javnofinančni primanjkljaj je težko pričakovati, da bo država sposobna slediti razvojnim načrtom slovenskih podjetij, ki so dobra podjetja in se bodo morala za nadaljnjo rast ozreti tudi po prevzemih tujih podjetij in to tudi financirati.

Ali je namen vlade glede umika iz gospodarstva po vašem mnenju resen? Po eni strani govori o umiku, po drugi pa denimo Kad izkazuje interes po pridobitvi deleža v Mercatorju.

Država bo prisiljena v to, da se bo na nek pregleden in urejen način umikala iz lastništva podjetij. Če jim želi dobro, če želi, da se bodo razvijala tudi naprej, jim to mora omogočiti. Pomemben je način, kako se država iz tega premoženja umika. V naslednjem koraku bo potreben temeljit premislek in po mojem mnenju se bo izkazalo, da so tuji portfeljski vlagatelji dober način, kako naj se država umakne, s tem pa doseže tudi ustrezno razpršitev tveganja in druge pozitivne učinke za slovensko gospodarstvo.

Portfeljski vlagatelji so tisti, ki zahtevajo predvsem donos in urejeno poslovanje podjetij. S tem se jim znižajo tveganja in upravičijo svojo naložbo, v samo aktivno upravljanje podjetij pa se ne vključujejo, razen pri glasovanjih na skupščinah. Prav tako taki vlagatelji pomenijo možnost pridobitve dodatnega kapitala, ko bodo podjetja ta sredstva potrebovala za nadaljnji razvoj in rast. Pred oz. ob tem pa moramo tem vlagateljem zagotoviti normalno korporativno upravljanje in razmeroma majhna tveganja pri vstopu v podjetja, za kar se v preteklosti nismo dovolj potrudili. To je bil tudi eden od razlogov, da tuji portfeljski vlagatelji niso bili tako aktivni v Sloveniji.

Toda če bodo v slovenska podjetja vstopili tujci, se bodo znova razvnele razprave o nacionalnem interesu ...

Same razprave tujcev same po sebi ne motijo. Moti jih nepreglednost izvajanja postopkov, nedelovanje pravne države, predolgi in zapleteni postopki ... To so tista tveganja, v katera sistemsko ne želijo vstopati, zato do takega prestrukturiranja v preteklosti tudi ni prišlo.

Nacionalni interes pa je, da so podjetja dobro upravljanja, dobičkonosna in da omogočajo povečevanje ustvarjene dodane vrednosti, s tem pa tudi rast plač in boljši standard prebivalcev Slovenije. V kolikor nam pri uresničevanju teh 'nacionalnih' interesov pomagajo s kapitalom tuji vlagatelji, nam le omogočajo, da to dosežemo prej in uspešneje.

Kaj pa lahko država še naredi, da bi prispevala k povečanju likvidnosti na borzi, k privabljanju mednarodnih institucionalnih vlagateljev?

Država mora predvsem načelno stremeti k temu, da vsakega vlagatelja obravnava kot tistega, ki verjame vladi, gospodarskemu sistemu in podjetju, v katerega vlaga svoj denar, in mu mora stopiti nasproti. Da bi pritegnili vlagatelje, bi bilo treba razmisliti o davčnem sistemu, ki je dokaj zapleten in rigiden že v samih postopkih izvajanj obdavčitve, vsi finančni instrumenti pa niso primerljivo obravnavani. Velikokrat je vtis le to, da država samo čaka, kdaj bo uspela pobrati davek, četudi ti davki predstavljajo manj pomemben delež pobranih davkov, pozitivnega odnosa do obstoječih in predvsem novih vlagateljev pa ne premore.

Leto 2009 je zaznamovala izdaja obveznic, predvsem državnih. Zakaj ni zaživel podjetniški trg obveznic?

Podjetja v preteklosti niso iskala tega vira financiranja, ker je bil predrag. Razlog je bil prepoceni denar iz naslova zadolževanja v tujini. Banke so bile tudi sicer deloma privilegirane in so bile v boljšem položaju kot podjetja, ki bi želela izdati obveznice.

Prepričani smo da mora biti financiranje podjetij dolgoročno vzdržno, kar pomeni, da je usklajeno po ročnosti, z razpršitvijo virov financiranja in ustrezno razpršitvijo glede na tveganost projektov. Drugače dolgoročnega razvoja ne bo mogoče financirati.

Zdaj podjetja zaradi nedostopnosti posojil vse bolj razmišljajo o izdaji obveznic. Podjetniške obveznice imajo smisel takrat, ko za njimi stojijo projekti, ki dajo investitorju zagotovila, da bo podjetje uspelo poplačati obveznosti. Lani je slovensko gospodarstvo zaznamovalo predvsem prestrukturiranje obstoječih obveznosti, česar pa se z izdajo obveznic ne da tako enostavno uresničiti. Gre namreč za dolgotrajen postopek, ocenjuje se na nekaj let, pri katerem bo treba doseči tudi soglasje bank upnic, ki bodo tako prestrukturirale svoje terjatve do podjetij.

Ali bo prodaja 21-odstotnega deleža Mercatorja s strani skupine bank vplivala na večjo likvidnost?

Sama prodaja deleža v Mercatorju bo prinesla novo dinamiko na trg, od tega, kako bo potekala, pa je odvisno, kakšen bo ta vpliv. Vsekakor lahko vračanje finančnih sredstev, s katerim so banke vezale svoj delež v Mercatorju, bistveno pripomore k sproščanju kreditnega krča in pridobivanja razpoložljivih sredstev za financiranje drugih projektov. Prodaja je pozitiven element, ki bo spodbudil trg. Če bo prišlo do celotnega prevzema podjetja, pa se lahko pričakuje precej prostih likvidnih sredstev, ki bodo iskala naslednjo točko, v katero bi vstopila. Če bodo slovenske družbe imele dobre načrte in predstavile uspešnost poslovanja v bodoče, lahko precejšen delež teh sredstev pristane pri ostalih borznih družbah.

Postopek prodaje 21-odstotnega deleža Mercatorja se precej vleče. Ali mislite, da bo do prodaje sploh prišlo?

Vsi ti postopki vzamejo čas. Pomembno je predvsem, da jih na nek način tudi pripeljemo h koncu, ker je to pomembno sporočilo tudi tujim vlagateljem, da se ne igramo igric. Če do te prodaje ne bo prišlo vsaj v enem delu, bo to slab signal za tuje vlagatelje, ugled Slovenije in privlačnost za naložbe pa se bo še poslabšala.