Pogumno vstopim v prostor, kjer na moje začudenje ne uzrem niti črke b od bobna. Aha, okej, tatami je... očitno nekaj drugega. Če bi bil tole suši bar, bi pomislila, da gre za hrano. Tako mi nekaj pravi, da gre za športni pripomoček. Toda kmalu pozabim na tatami, za katerega kasneje končno izvem, da ni nič drugega kot blazina, po kateri se premetavajo judoisti, saj moj miselni tok zmoti kopica malih nadebudnežev, ki spoštljivo zapuščajo trening, ozirajoč se, če bodo morda za hip uzrli katerega izmed najboljših slovenskih judoistov. In prav takrat na trening prispe slovenski večkratni državni prvak Sašo Jereb. Naenkrat se vse skupaj kot v nekakšnem znanstvenofantastičnem filmu obrne na glavo.

Namesto mišičastega "mačo" trenerja začne ukaze kot po tekočem traku deliti suhljata in odločna trenerka Olga Štirba. Fantje jo ubogajo na prvo besedo (oh, ko bi bilo tudi doma tako!), jaz... jaz pa se ob pogledu na postavne mladce nenadoma počutim kot (šovinistični?) moški. Ne morem verjeti, ampak, hecno, kar naenkrat jih razumem. Te njihove poglede, ko te namesto v oči gledajo nekoliko nižje od vratu, če je le mogoče očke vržejo še na drugo stran, nekoliko nižje od križa. Ja, prav nič drugače ni bilo z mano. In zakaj ne bi bili tile mladci, oblečeni v kimono, celi lepi in postavni, objekt, no, khm, občudovanja? Konec koncev ima dekle kaj za videti. Da ne omenjam, da so v nekem trenutku v prostoru začele divje utripati disko luči, blazine so se spremenile v oder, manjkali pa so samo še drogovi in plesalke (no, plesalci pa res) in v moji glavi je kar istantno zaživel striptiz klub. Še res dobro, da samo za hip! Kajti približal se mi je Sašo Jereb.

"Olga je posebna in mislim, da se tu skriva ključ do najinega uspeha. Ima zelo razjasnjene pojme o judu, kakšni so skupni zadani cilji in kako do njih priti. Od vsakega varovanca zahteva maksimalno predanost športu, čeprav hkrati ne želi, da bi zanemarjali druga področja, denimo šolo," je o svoji dolgoletni trenerki pripovedoval Sašo Jereb, ki je letos začel nastopati v novi kategoriji do 81 kilogramov. Priznam, poslušala sem ga le na pol, ker sem zasačila svojo roko, ki je skoraj samodejno segla v žep in hotela fantu za pas oziroma v "nedrje" zatakniti bankovec. Pa sem bila spet v nočnem klubu!

Še dobro (spet), da je v tem trenutku Olga fantom hitela demonstrirati eno izmed tehnik, pri čemer je skoraj pozabila, da nosi očala, in so jo morali med opozarjanjem malone prijeti, da ne bi izvedla premeta, ki bi se lahko končal z zlomljenimi očali. "To se ji večkrat zgodi v žaru in priznati moram, da me še vedno nasmeje. Sicer pa je enkratna. Je stroga, zahteva brezpogojno disciplino, ampak moje zaupanje vanjo je brezmejno!" je med opazovanjem pripomnil Jereb in na hitro razložil še nekaj o svojem športu: "V prevodu judo pomeni mehka pot. Glavno načelo je namreč premagovanje nasprotnika z najučinkovitejšo uporabo sile in razuma ter usmerjanje nasprotnikove sile proti njemu samemu z uporabo čim manjše lastne sile."

Sliši se preprosto. Pa verjetno ni. Če bolje pomislim, se je tudi klub, kjer nastopajo slačifantje, v moji glavi zdel preprost koncept. Pa verjetno ni.