Vsak sum kaznivega dejanja spolnega nasilja je treba preiskati. Prva skrb mora biti vedno namenjena zaščiti žrtve, druga pa storilcu. Sodna preiskava je edini pravični način, kjer se dokaže in potrdi krivda. Storilec mora biti ustrezno kaznovan in hkrati odstranjen z delovnega mesta, kjer ima stike z otroki.
Spolne zlorabe se dogajajo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah vseh verskih skupnostih in povsod drugod, kjer obstajajo stiki in odnosi z otroki. Spolno nasilje nad otroki v okviru verskih ustanov je pogostejše v tistih državah, kjer je Cerkev imela več šol in jih je upravljala daljše časovno obdobje. V Cerkvi na Slovenskem in po nekaterih drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah je bilo takih ustanov iz zgodovinskih razlogov manj ali pa so bile ustanovljene šele pred kratkim, zato je bilo pri nas tudi evidentiranih manj zlorab. Večina kaznivih dejanj spolnega nasilja zoper mladoletne so pri nas duhovniki storili v župnijskem okolju.
Za dobro Cerkve, njen ugled in moralno avtoriteto je škodljivo vsako kaznivo dejanje, ki ga stori katoliški duhovnik. Še toliko bolj to velja za spolne zlorabe otrok, ki predstavljajo najhujša kazniva dejanja. Duhovnik ima v našem kulturnem okolju v odnosu do mladoletnih oseb vlogo zaupnika. Spolna zloraba ima po mnenju nemškega teologa in psihiatra Manfreda Lütza v sebi nekaj incestuoznega. Od duhovnika se zaradi njegove družbene vloge pričakujeta moralna korektnost in drža, ki nista v nasprotju s tistim, kar poučuje. Tudi papež Benedikt XVI. je pedofilijo v kontekstu nedavnega obiska irskih škofov v Vatikanu ponovno označil za "gnusen zločin", ki je veliko bolj kot za Cerkev škodljiv za žrtve, posebej za njihovo telesno, duševno in duhovno življenje, saj na njih pusti nepopravljive posledice.
Ukrepi za preprečitev tovrstnih dejanj so bili poostreni tako na ravni celotne (vesoljne) Cerkve kot na ravni Cerkve na Slovenskem. Sveti sedež je leta 2001 izdal dva dokumenta: motu proprio papeža Janeza Pavla II. z dne 30. aprila 2001 z naslovom Svetost zakramentov in pismo Kongregacije za nauk vere glede hudih kaznivih dejanj proti zakramentom z dne 18. maja 2001. Slovenski škofje so 7. marca 2006 sprejeli zavezujoče Smernice za ravnanje v primeru spolnega zlorabljanja mladoletnih oseb s strani duhovnikov ali drugih pastoralnih delavcev, z namenom, da se področje spolnih zlorab ustrezno in hitro rešuje.
Starši, vzgojitelji in učitelji so dolžni otrokom prisluhniti v njihovih težavah in v primeru suma spolne zlorabe podati prijavo ter poiskati pomoč. Škofije so po nekaterih državah ustanovile strokovno službo za pomoč žrtvam zlorab, odprle posebno telefonsko linijo in določile neke vrste varuha za žrtve spolnega nasilja, na katerega se le-te lahko obrnejo za prijavo in pomoč. Tako so na primer storili v Nemčiji, kjer po letu 2002 zaradi bolj učinkovitega ukrepanja ne beležijo več novih hujših zlorab mladoletnih oseb s strani duhovnikov. Sedaj odkriti množični primeri iz tega okolja so starejšega datuma.
Cerkev je žrtvam dolžna nuditi zaščito in podporo pri terapevtskem zdravljenju. Storilca mora kaznovati, ga odstraniti iz okolja, kjer bi lahko imel stik z mladoletnimi osebami, in mu glede na vrsto kaznivega dejanja pomagati k strokovnemu zdravljenju, če je to sploh mogoče, po prestani kazni pa pod določenimi pogoji ponuditi možnost za ponovno integracijo v skupnost, vendar samo na takem delovnem mestu, kjer nima možnosti nikakršnega stika z otroki in mladoletnimi osebami.
V času formacije duhovniških kandidatov v semeniščih Cerkev danes zaradi slabih izkušenj v preteklosti bolj preverja moralno-etično primernost za prejem duhovniškega posvečenja. Vzgojitelji kandidatom pomagajo pri zorenju in integraciji spolnosti in po potrebi zagotovijo drugo strokovno pomoč.
Cerkev, država in drugi subjekti civilne družbe imajo pri reševanju in sankcioniranju spolnega nasilja skupno nalogo. Ta skrb ne sme biti posvečena samo preiskovanju primerov in kaznovanju storilcev, kar je seveda nujno, temveč mora biti usmerjena v preventivo, predvsem k vzgoji za vrednote. K temu bistveno pripomorejo upoštevanje etičnih meril, vzgoja za odgovorno spolnost, boljši nadzor, ozaveščenost staršev, učiteljev, vzgojiteljev, mladostnikov in otrok, kot tudi korektno in celostno poročanje medijev.