Ko me je presenetil z vprašanjem, katerih pet plošč bi vzel s seboj na samotni otok, mi je kmalu dal vedeti, naj mu vprašanja ne vrnem, saj so The Who izdali več kot pet albumov, zato njegova pot v koordinate samote ni mogoča, povprečja pa ne priznava. Predvidevamo lahko, da bi podoben (če ne enak!) odgovor dobili tudi od Romea Štrakla, več kot zbiratelja in oddaljenega sopotnika skupine, ali Tadeja Košmerla, ki se vsako leto postavi v vrsto za tradicionalni koncert v londonskem Royal Albert Hallu (Live at The Royal Albert Hall, 2003), upajoč, da se spletno omrežje ne sesuje. Pet tisoč kart je namreč razprodanih takoj, ko se odpre virtualni kiosk, čakalna lista pa "neskončna" in brez upanja na uspeh. Zagretim fanom tako preostanejo samo še pogajalske "kdo da več" spretnosti na eBayu. Cena je temu primerna, tudi do petkrat višja od osnovne in nikoli dokončna, tako kot zbirateljstvo, s katerim se v literarnem posvetilu The Who Zgodba o zbirateljstvu (Subkulturni Azil, 2009) sooči ter svojim junakom pokloni Romeo Štrakl. Kratek pregled 169 albumov namreč zaključi s spoznanjem o večno "nedokončanem poslu". Samo v fazi tiska je njegova zbirka narasla za nekaj "novitet". Lahko ga povsem razumemo, tudi tisti, ki smo se znali še pravi čas ustaviti, in to pri skupinah, ki so na sceni (šele) od srede osemdesetih dalje in nimajo takšne planetarne prepoznavnosti ali nadgeneracijske pomembnosti kot whojevci. Petinštirideset let po nastanku preživela Pete Townshend in Roger Daltrey še vedno nastopata z isto vnemo ter neprekinjeno (halo, Bono, smo na liniji?) skrbita za Rogerjevo dobrodelno ustanovo v boju proti raku med najstniki.

"Pod posteljo je nekaj, kar te bo osvobodilo," reče Anita Miller svojemu bratu Williamu v filmu Skoraj popularni (Almost Famous, 2000). V stari usnjeni torbi se pred njim odpre svet: Pet Sounds (The Beach Boys), Get Yer Ya-Ya's Out! (The Rolling Stones), Blonde on Blonde (Bob Dylan), Blue (Joni Mitchell), Axis: Bold as Love (The Jimi Hendrix Experience) in rock opera Tommy, v kateri ga čaka sporočilo: "Poslušaj Tommyja ob prižgani sveči in videl boš vso svojo prihodnost." Podobno osvobajajoče se je počutil tudi režiser Ken Russell, ko je leta 1975 zgodbo o travmatiziranem "nič videl, nič slišal" dečku prenesel na filmski trak. Nekaj let pred tem je s kontroverznimi Demoni razdelil zgroženi filmski svet, zato je Tommy, kot je dejal na predstavitveni konferenci na predpretekli izvedbi motovunskega filmskega festivala, pomenil njegov konsenz s časom, s kulturo (rock&roll), ki ji je zaupal, in s "svetom", ki ga je izobčil. "Vsakdo se vsaj enkrat v življenju znajde v situaciji, ko mu je Tommy blizu," je dodal. "Tudi 'moja' generacija, katero so predstavljali (oziroma jo še vedno predstavljajo) The Who." Ravno njihov krik My Generation z istoimenske prve plošče (1965) je pomenil prvo glasno zavedanje mladih "za sebe" in ne več "po sebi". The Who niso hoteli povzročati preglavic, le želeli so spregovoriti v imenu generacije, ki se je takrat potikala po britanskih ulicah. Njihova neprilagojena glasba je brez težav preglasila histerično vpitje najstnic, večina instrumentov ni dočakala konca koncerta, basist in bobnar kar dotlej ni bilo v navadi - nista skrbela samo za ritmično ozadje, temveč sta se večkrat tudi solistično spozabila. Vendar tako ni bilo samo na zunaj. Tudi besedila, prepolna nekonformizma, seksualnih frustracij in velike jeze (Out In the Street, Pictures of Lily, I'm a Man, The Kids Are Allright), so govorila v njihovem imenu. Glasbeni teoretik in kritik Greil Marcus njihove začetke (1964-1969) opisuje kot enega izmed temeljev tistega, kar so dobro desetletje kasneje poimenovali punk-rock. Z nastopom v Leedsu so koncert povzdignili v dimenzije, katerim se nihče več ni približal. Live at Leeds (1970) tako še danes velja za alfo in omego koncertnih albumov, najsi gre za najglasnejše plošče ali tiste, ki jih moramo slišati, preden umremo. V zbirateljski pripovedi Romeo zapiše, da je bilo "videti The Who na njihov dober večer konec šestdesetih ali v začetku sedemdesetih nekaj največjega, kar lahko ponudi rock zasedba". Temu rad prikima tudi Vlado Kreslin, ki mi je pred dobrim desetletjem za umrlo Musko povedal, da so The Who z Live at Leeds postavili standarde, ko se je zazdelo, da je že vse povedano. Petnajstminutna jam session verzija My Generation, prepletena z utrinki iz Tommyja (See Me, Feel Me) in podložena z nekaterimi visokooktanskimi bluesovskimi eksperimenti, je najbolj vitalen dokaz te hipoteze. Z njimi je rock&roll končno (in za vedno) postal "orožje generacij", ki so spreminjale svet.

Tudi to je izmed eden razlogov, da so si jih lastili mnogi, a nihče polastil. Vsaj na začetku so bili vedno korak pred drugimi, kar jim je omogočilo, da nikoli niso zapadli v rutinsko ponavljanje vzorcev. Če je bilo treba biti drugačen, je Keith Moon v svoj set bobnov namestil dinamit, John Entwistle pa svoj bas še bolj nesramno zategnil v smeri improvizacije. Basovska kitara je z njim dobila povsem nove potenciale (emancipacija) v popularni glasbi. Že bežen sprehod skozi njihovo diskografijo ("le" dvanajst rednih studijskih albumov) nas s "čarobnim avtobusom" odpelje na fantastično popotovanje od hitropoteznega rhythm and bluesa preko eksperimentov s psihedeličnimi prvinami do bolj kompleksne in večplastne (raba posnetih matric) glasbe. Za vse drugo je tu primerno zgoščen diskografski arhiv, skozi katerega avtor pripoveduje o svoji zdravi zasvojenosti. Vsekakor ta ni (bila) toliko problematična kot Townshendova odvisnost od raziskovanja hrupa. Dolga leta izpostavljenosti preglasnim frekvencam (zaradi prej omenjene eksplozije bobnov je skoraj oglušel na levo uho) so povzročila slušno okvaro tinitus, zaradi katere je ta trenutek ogrožen nadaljnji obstoj skupine. Na koncertu v Royal Albert Hallu (30. marca) bo preizkusil nov slušni aparat. Usoda The Who je v rokah te naprave. Prav lahko se zgodi, da bo takrat pet tisoč izbrancev prisostvovalo labodjemu spevu skupine. Med njimi tudi Tadej.

* Mancunian: lokalni (žargon) izraz za poreklo iz Manchestra, vključno s tam živečimi ljudmi.

* Karto za koncert v Royal Albert Hallu so v predprodaji cenili na 85 funtov, nekaj dni kasneje je na eBayu cena poskočila na 240 funtov, danes se giblje že okoli 400. Lahko si samo mislimo, kakšna bo cena, če bo še pred nastopom prišlo v javnost, da gre res za zadnji koncert.