Konec koncev je bil Ratzinger osem let profesor v Regensburgu in je bil tesno povezan s svojim bratom Georgom, ki je bil tedaj vodja zborov v regensburški stolnici. Kot nadškof v Münchnu in Freisingu je bil odgovoren za to, da so župnika, ki je spolno zlorabljal, premestili na zgornjo Bavarsko, kjer je svoje kaznivo dejanje ponovil.

Teolog iz nemškega Tübingena zato od papeža zahteva, da osebno prevzame krivdo za zlorabo moči in spolne zlorabe v cerkvi, da "mož, ki že desetletja nosi odgovornost za zakrivanje zlorab v cerkvi in za to, da je cerkev takšna dejanja prikrivala skozi desetletja", prizna svojo odgovornost. Sedanji papež Benedikt XVI je bil namreč še kot kardinal Ratzinger od leta 1981 do leta 2005 na čelu Kongregacije za nauk vere. Na omenjeni funkciji je storil tudi vse, da bi zakrili primere zlorab kardinala Hansa Hermanna Groerja, tedanjega dunajskega nadškofa, ki ga je njegova nekdanja žrtev, Josef Hartmann, v javnosti soočila z njegovimi dejanji. Leta 1972 se je Groer kot profesor v deškem internatu Hollabrun začel telesno približevati svojemu gojencu, ga objemal in poljubljal, kasneje je deček končal v njegovi postelji. Hartmann se je moral pred njim tuširati in se učiti pravilnega umivanja svojih spolnih organov. Hartmann ni bil ne prvi ne zadnji, kot so kasneje pokazala pričevanja njegovih sotrpinov. Bil je le prvi, ki se je leta 1995 upal spregovoriti. Za svoj pogum je požel obsojanje katoliške cerkve in bil kot žrtev prej deležen obsojanja in stigmatizacije kot pa zaščite.

Današnji dunajski nadškof Christof Schönborn je takrat dejal, da od časa nacionalsocializma cerkev še ni bila deležna takšnega klevetanja. Kasneje, ko so svoje boleče izkušnje izpričali še drugi gojenci internata, se je za svoje besede opravičil in obrnil ploščo. Toda kar tri leta je trajalo, preden je Groerju odtegnil svojo podporo. Groer je sicer leta 1995 zapustil nadškofovski stolček zaradi starosti, toda postal je prior in se, potem ko so se oglasile še nove žrtve njegovih spolnih nagnjenj, na prošnjo Vatikana šele leta 1998 povsem umaknil s cerkvenih položajev. Ves čas je Groer molčal o svojih dejanjih in na očitke ni odgovarjal. Zaradi zastaranja kaznivih dejanj mu ni bilo treba odgovarjati pred sodiščem. Vatikan njegovega početja uradno nikoli ni obsodil, Ratzinger na čelu Kongregacije za nauk vere je Groerja zaščitil. V petih letih po razkritju početij dunajskega nadškofa je katoliško cerkev v Avstriji zapustilo 200.000 vernikov. To se je pošteno poznalo tudi pri denarju; v Avstriji namreč vsak vernik plačuje cerkveni davek, ki je odvisen od višine njegovega osebnega dohodka. Župnik Udo Fischer iz Paudorfa je že po prvih pričevanjih Groerjevih žrtev stopil na njihovo stran. Ob številnih spolnih zlorabah, ki se v Avstriji razkrivajo v zadnjih dneh, pa je v četrtek zahteval, da se papež opraviči in spremeni ravnanje cerkve. Fischer je bil tisti mladenič, ki je moral leta 1971 v internatu Hollabrunn zaradi motenj v prekrvavitvi masirati telo do golega slečenega učitelja Hansa Hermanna Groerja vse do spolnih organov.

Katoliška cerkev v Avstriji se je po primeru Groer vendarle nečesa naučila. V diocezah so vzpostavili posebne službe, kjer lahko prizadeti prijavijo zlorabe, v internatih in samostanih imajo posebne kriterije, po katerih preverjajo primernost tistih, ki vstopajo v njihove vrste. Kljub temu so dogajanja v zadnjih tednih presegla njihove zmožnosti dojemanja. To je cunami, pravijo, če se je zdel primer Groer v devetdesetih letih še dokaj osamljen, gre zdaj za množični pojav. V Nemčiji in Avstriji so v prvih mesecih letošnjega leta prijavili nekaj sto zlorab otrok v cerkvenih ustanovah. O natančnih številkah ni mogoče govoriti, prijav je iz dneva v dan več.

Medtem ko je moral v Nemčiji celo papežev brat Georg Ratzinger priznati, da je kot vodja deškega zbora v regensburški katedrali večkrat primazal zaušnico, je kanclerka Angela Merkel odločno zahtevala, da je treba vse očitane primere zlorab razjasniti v posebnem in skupnem telesu, ob tesnem sodelovanju ministrstva za pravosodje in ministrstva za družino. Podpredsednik nemškega parlamenta Wolfgang Thierse (SPD) je od papeža zahteval opravičilo žrtvam. Potem ko je predsedujoči Nemške škofovske konference Robert Zollitsch prejšnji teden papeža seznanil z zlorabami v Nemčiji, papež o problemu v svoji domovini še vedno ni javno spregovoril. Zollitsch je le dejal, da je bil papež nad tem, kar mu je poročal, vidno pretresen. Škofovska konferenca je v Nemčiji objavila telefonsko številko, na katero se lahko javijo vse žrtve zlorab. Da cerkev vsaj v Nemčiji svojo odgovornost jemlje resno, kaže tudi to, da je poskrbela za posebne pooblaščence, ki skrbijo za žrtve zlorab, ki so jih zagrešili njeni pripadniki.

Konec januarja letos so se pojavila prva pričevanja, da je v sedemdesetih in osemdesetih letih na elitni katoliški gimnaziji v Berlinu, s katere prihajajo številne pomembne osebnosti v gospodarstvu, politiki in javnem življenju, prišlo do številnih zlorab njihovih gojencev. Pater Klaus Mertes je potrdil takšna poročila berlinskega dnevnika Berliner Morgenpost in povedal, da je 600 nekdanjim gojencem poslal pismo, v katerem jih je obvestil, da sta vsaj dva patra na tej šoli zagrešila kazniva dejanja, in jih prosil, naj se obrnejo nanj, če so bili tudi sami žrtev zlorab. Nekdanji dijaki elitne gimnazije so poročali, da so morali v kletnih prostorih šole masturbirati pred svojim učiteljem, če so hoteli izdelati razred. Kakšne duševne rane so lahko povzročile takšne zlorabe dveh jezuitov na tej šoli, kaže, da je neki dijak leta 1986 patra Petra R. napadel z nožem in ga laže ranil. Kmalu zatem je storil samomor.

V internatu Etterzhausen, gre za nekakšno pripravljalno šolo za deški zbor regensburške katedrale (Domspatzen), si je konec petdesetih let direktor, katoliški duhovnik, omislil poseben sistem kaznovanja. Pogosto je v svojih zasebnih prostorih osem- do devetletne dečke prisilil, da so se slekli do golega, in jih pretepal. Režiser in skladatelj Franz Wittenbrink, ki je do leta 1967 živel v internatu regensburškega deškega zbora, pa poroča, da so v internatu prakticirali poseben sistem sadističnih kazni, povezanih s spolno naslado. Direktor internata si je zvečer v deški spalnici izbral dva ali tri dečke in jih je vzel s seboj v svoje stanovanje. Tam jim je ponudil rdeče vino in masturbiral z njimi. "To so vedeli vsi," je dejal Wittenbrink.

Z alkoholom in hašišem so svoje žrtve storilci omamljali tudi v sosednji Avstriji. V zasebni gimnaziji cistercijanskega samostana Mehrerau v Bregenzu so učitelji ciljno opijali svoje dijake, jih navajali h kajenju hašiša, jim omamljenim predvajali pornografske filme in jih spolno zlorabljali. Prvič se v Avstriji povsem odkrito poroča tudi o posilstvih mladoletnih v cerkvenih ustanovah, s svojimi osebnimi izpovedmi se na medije, policijo in na posebne pooblaščence cerkve obrača vse več tistih, ki so jim spolne zlorabe uničile mladost. Javnomnenjska anketa, ki so jo ta teden izvedli med avstrijskimi verniki, kaže, da želi iz cerkve zaradi tega izstopiti okoli milijon vernikov. Katoliška cerkev v Nemčiji in Avstriji se zaradi napak, ki jih je zagrešila sama, sooča z eno najtežjih kriz po drugi svetovni vojni.