V slednji je namreč vstop bistveno bolj poostren, tja zainteresirana javnost ne more. Samo novinarji. Nadaljevalo se je na sami tiskovni, kjer smo namesto osnutka zakona dobili samo dve strani s pojasnili glede tehnikalij zakona. Nobene utemeljitve, nobenih preračunov, kako bo zakon dejansko vplival na življenje ljudi, ki jih zadeva, in seveda nobenega osnutka. Zakon sem pozneje našel na straneh ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, a si z njim nisem mogel kaj dosti pomagati. Zakon je namreč napisan tehnično, priložene obrazložitve pa prav tako ne odgovorijo na vprašanja, ki me osebno najbolj zanimajo, in sicer kako bodo preživeli zavodi, ki so življenjsko odvisni od študentskega organiziranja in na letni ravni servisirajo okoli 200.000 ljudi, pri čemer so že zdavnaj prerasli zgolj študentske interese.

Minister nas je na tiskovni konferenci odpravil s floskulo, da bomo dobili dodatne programske razpise in da naj kandidiramo na te razpise. Povedano drugače, minister ni opravil osnovne domače naloge. Ni preveril, kaj študentske organizacije s svojim denarjem zares počnejo. Je pa vedel povedati, da je tega denarja preveč in da ga študentje ne potrebujejo, in s svojim očetovskim nasmeškom navrgel še dve, tri populistične o nakupovanju nepremičnin in podobnem.

Zgodbe, ki se zadnje mesece pojavljajo v medijih, so enostranske in še najbolj spominjajo na organizirano medijsko gonjo proti organizaciji, katere avtonomija je politiki že dolgo časa trn v peti. Logika politike je zadnja leta strašljivo enostavna. V spregi s kapitalom kaže predvsem nagnjenost k podrejanju vseh neodvisnih avtonomnih centrov, če to ne gre, pa k njihovi eliminaciji. Politični razred, ki ga je naplavilo leto 1990, je svoje cilje dosegel z vstopom v Nato in EU, postali smo prva nova članica, ki je prevzela evro. Od takrat dalje čakamo, da nam bo politika postregla z novo vizijo, kam naj pluje naša država. A jasna vizija je za politiko očitno pretrd oreh.

Državna politika kot močnejša stran naj bi bila vzor študentski politiki. A namesto da bi imela potrpljenje in učila mlade študentske kadre, kako se stvarem streže, je v praksi ravno obratno. Ves čas rovari in se igra skrivalnice, ves čas postavlja študente pred politiko izvršenih dejstev, s svojim obnašanjem pa kaže nespoštovanje demokratičnih standardov in brezbrižen odnos do resničnih problemov, s katerimi se soočajo državljani in znotraj tega študentje kot posebno občutljiva in ranljiva družbena skupina. Od ministrstva za delo bi človek pričakoval, da se bo ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je v letu 2009 za skoraj 12 milijonov evrov štipendij ostalo nerazdeljenih. Razlog - prenizek cenzus. Ideja o dodatnih štipendijah iz študentskih zaslužkov bi bila navadna smešnica, če ne bi imela tako grozovitih posledic za študentsko organiziranje in za eno poslednjih avtonomnih organizacij v Sloveniji.

Tako študentje danes iz dneva v dan čutijo krčenje pravic, se soočajo s takšnimi in drugačnimi življenjskimi in eksistencialnimi problemi, za katere država nima nobenega posluha. To področje so že zdavnaj vzele v roke študentske organizacije, ki na eni strani razvijajo socialne dejavnosti v korist študentov in se na drugi strani borijo za izboljšanje položaja študentov. Čeprav je bil prvotni namen ustanavljanja študentskih organizacij, da se bodo ukvarjale z obštudijskimi dejavnostmi, so že zdavnaj postale socialni in svetovalni centri za študente, obenem pa s svojimi razvejanimi dejavnostmi skrbijo za veliko širšo populacijo, kot je zgolj študentska. Samo Študentska svetovalnica je lani obravnavala 15.500 primerov študentov, ki so imeli finančne, pravne in druge probleme in se pravzaprav nimajo obrniti na nikogar drugega.

Zavodi, ki pod okriljem ŠOU izvajajo tovrstne dejavnosti, brez podpore študentskega denarja ne bi preživele. Eden glavnih krivcev za to je prav država, ki v dvajsetih letih svojega obstoja ni uredila financiranja civilne družbe in nevladnih organizacij. Slovenija je na svetovnem repu po številu zaposlenih v nevladnem sektorju, kamor sodijo tudi zavodi, ki jih je ustanovil ŠOU v Ljubljani (Zavod K6/4, ŠOU-Šport, Študentska založba, Radio Študent, ŠOLT, Študentska svetovalnica...). Študentska organizacija namreč zagotavlja sredstva za obratovanje, prostore za delovanje in osnovno infrastrukturo. Zato so ti zavodi eni redkih v nevladnem sektorju, ki imajo profesionalne ekipe, ki skrbijo, da lahko zavodi nemoteno in kakovostno izvajajo programe, za katere dobijo sredstva na programskih razpisih.

Če ilustriram to s konkretnimi podatki: v svetovnem merilu 4 odstotke vseh zaposlenih deluje v nevladnem sektorju, povprečje Evropske unije, na katero se naša politika tako rada sklicuje, je 8 odstotkov. Kaj pa Slovenija? Slovenija se lahko pohvali z žalostnim podatkom, da v nevladnem sektorju dela manj kot odstotek vseh zaposlenih. Država pač do zdaj ni vzpostavila mehanizmov, s katerimi bi spodbujala in stabilizirala razvoj nevladnega sektorja. In tu smo spet pri srčiki problema. To vlogo so vsaj deloma prevzele nase študentske organizacije, osnova, da so to lahko počele, pa je prav finančna avtonomija. Seveda minister Svetlik, sicer tudi profesor na FDV, kar pomeni, da bi lahko o tem povprašal kar nekaj svojih študentov, tega ne ve. Zato tudi ponavlja floskule o dodatnih programskih razpisih. Njemu pač ni treba razmišljati o preživetju ne njegove fakultete ne njegovega ministrstva, saj oboje plačujemo davkoplačevalci.

Da bi bila zadeva še bolj sporna, zakon znižuje koncesijsko dajatev za izvajalce. Z 1,5-odstotno koncesijo bodo koncesijsko posredovanje del lahko izvajale samo še velike mednarodne korporacije, ki so specializirane za posredovanje del predvsem na področju tako imenovanega prekarnega dela. To bo zanje le še ena dejavnost več, s katero bodo še dodatno obvladovale trg dela, in še en korak nazaj v smislu delavskih pravic. Že samo zgodbe z neizplačanimi plačami, kjer država bolj kot delavce ščiti kapital, je hudo resen signal. Predvsem za ministrstvo za delo.

Zakon tak, kot je, je pisan na kožo tistim, ki izkoriščajo delo na črno. Do zdaj je inšpektor prišel v firmo in našel delavce na črno ali pa tudi ne. Zdaj bodo lahko delodajalci, ki se tako obnašajo, delo na črno legalizirali prav s pomočjo države. Ko bo prišel inšpektor, mu bodo gladko pokazali pogodbo o malem delu, inšpektor pa naj se potem bori in dokazuje, da je bil delavec na delovnem mestu več kot 14 ur na teden. Pri številu inšpektorjev, ki jih premoremo (okoli 75), je to čista utopija. Sploh če govorimo o tujcih, ki so prišli iz vzhodnih držav EU s trebuhom za kruhom. V boju za vsakdanje preživetje jim bo pač precej vseeno, na podlagi kakšne pogodbe delajo.

Od države bi pričakoval jasno, celovito in učinkovito strategijo razvoja države, ne pa parcialnih in slabo dorečenih rešitev, ki bodo več vprašanj odprle kot zaprle. A ko se bomo zavedeli, kaj nam je zakon zares prinesel, bo prepozno. Takrat bo minister Svetlik že spet "samo" profesor na FDV in zanima me, ali bo lahko takrat še pogledal študentom v oči. Najbrž z lahkoto, saj med njimi ne bo takih, ki ne bodo mogli študirati zaradi gmotnega položaja. Ti bodo takrat že na zavodu za zaposlovanje in bodo srečni, če bodo imeli vsaj pogodbo o malem delu. Ne pustite se zavesti, vse to boste na koncu plačali starši.