Ena izmed granat zadane tudi stavbo, v kateri je s svojo materjo tedaj živel štiriletni Momčilo. Stavba se zruši in pod sabo pokoplje vse razen dečka, ki ga je s svojim telesom zaščitila mama. Deček se izkoplje izpod ruševin, gleda okoli sebe, prestrašen je in zmeden, joka. Najde ga neki ruski imigrant in ga odpelje domov, dokler po letu dni deček ne zboli in pristane v bolnišnici, kjer ga najde sorodnica in prevzame skrb zanj. O svoji materi in samem bombardiranju Kapor kasneje izjavi: "Pogrešam to mlado, lepo žensko, ki se je žrtvovala zame. Podobna situacija se je zgodila med bombardiranjem leta 1999. S soprogo in psom sem se sprehajal po parku. Nebo je nenadoma osvetlila eksplozija. Takrat se je moja žena Ljiljana s telesom vrgla čez psa, da bi ga zaščitila. Doumel sem, da sem na dobrem drugem mestu."

Po koncu druge svetovne vojne se Momo z očetom (ki je bil v času bombardiranja v vojnem ujetništvu) preseli v Beograd, ki postane mesto, katerega urbano kulturo Kapor vse življenje popisuje, mitologizira, in mesto, po katerem - kadar je v tujini - z vso romantičnostjo, ki pritiče kakemu pesniku, hrepeni. "Obstaja samo eno mesto, v katerem bi živel, če bi me nagnali iz Beograda," je nekoč dejal, "in to je New York. Kajti Beograd je nizkoproračunski New York."

Leta 1961 v Beogradu diplomira kot slikar, na podlagi česar vse življenje, kljub številnim literarnim uspehom, trdi: "Jaz sem slikar. Slikanje je veščina, ki se je je treba naučiti. Piše lahko vsak idiot." Spet drugič se - ne brez humorne distance - izrazi takole: "Sem najboljši pisatelj med slikarji in najboljši slikar med pisatelji."

Izdal je več kot 40 knjig (večino pri zagrebškem založniku), od tega 20 romanov, drugo so zbirke kratkih zgodb, potopisi, kronike. Med njegove najbolj znane romane, ob katerih je v sedemdesetih in osemdesetih odrasla celotna tedanja jugoslovanska generacija, sodijo Foliranti, Zoe, Zapiski neke Ane (to so hkrati tudi v slovenščino prevedeni romani) in številni drugi.

Kaporjev slog pisanja, podoben nekakšnim komentarjem pod črto vsakdanje realnosti, kritiki ocenjujejo kot pisanje, ki bralca zaobjame z neposrednostjo svojega izraza in z nekakšno neopredeljivo šarmantnostjo in smislom za humor. Nekateri so trdili, da je Kapor v bistvu samo pisec trivialne proze, na kar je Kapor, kadar je bil soočen s to opazko, odgovarjal: "To je oznaka, ki sem si jo izmislil in jo razširil sam."

Ko so ga pred leti vprašali po odnosu do bralca, je v nekem intervjuju povedal takole: "Obstaja samo ena ali dve osebi, za kateri pisatelj piše. To je vedno njegova prva in neuresničena ljubezen. Vse, kar pišeš, pišeš za njo, da bi ona to prebrala. Ona si seveda tega ne zasluži, najbrž te niti ne bere, če pa te že - ko prideš v moja leta, dojameš, da je ona zdaj stara babnica pri dvainsedemdesetih, in se ob tem zgroziš."

O pisanju je v nekem drugem intervjuju povedal tudi tole: "Najbolj dragocena stvar v umetnosti je zgodba. Kajti zgodba ima največjo ceno - življenje. Zgodba se mora najprej zgoditi, kasneje je ni težko povedati ali zapisati. V tem smislu so najbolj nevarne ljubezenske zgodbe, ker jih včasih dobesedno plačaš - če že ne z življenjem, vsaj z razpadom zakona."

Do konca življenja je Kapor ostal svojevrsten romantik, človek nekega drugega časa, kot se je rad izrazil sam. "Sem zelo staromoden človek, ki še vedno ne ve, kako deluje telefon in ali se v radiu zares skrivajo mali ljudje, ki govorijo, igrajo in pojejo, o televiziji nimam pojma in vsakič sem presenečen, ko se pojavi slika." Največje čudenje pa mu je vendarle vzbujal računalnik, zato ni nenavadno, da je v svoji zadnji kolumni (objavljeni februarja 2010, nastali v bolnišnici) pisal o novodobnih novinarjih, ki se rojevajo "iz računalnika". "Na računalniku so vse informacije iste, steklene in brezoblične, kot bi bile pisane v isti redakciji."

Srbska igralka Rada Đuričin je ob njegovi smrti izjavila: "Bil je človek z neverjetnim darom za življenje, za umetnost življenja." Momo Kapor, človek, ki se ga bodo prijatelji spominjali po neverjetnem entuziazmu in ljubezni do življenja, se bo, ob oznaki "veliki pripovedovalec zgodb", v zgodovino zapisal tudi kot eden izmed tistih pisateljev, ki so se izgubili v nacionalizmu. Pri Kaporju, ki nikoli ni bil človek ideologij, se je to zgodilo v devetdesetih, v času balkanske vojne, ko je med drugim prijateljeval tudi s Karadžićem. O svojem nacionalizmu je rad pravil, da to ni stvar ideologije, temveč nekaj, česar te nauči babica. Po drugi strani pa je v neki oddaji, spominjajoč se svojega obiska bojišča v Trebinjah, izjavil tudi tole: "Zvok topov v daljavi - kakšen romantičen prizor!"

Nekoliko manj romantično, a zato skoraj duhovito, je govoril o dojemanju lastne smrti: "Zadnji stavek, ki sem ga nekoč rekel zdravnici, ki me je uspavala pred operacijo, je bil - gospa, ste naročili bujenje? Ona pa ti pravi 'dihajte, dihajte'. In ti dihaš in vstopiš v nekaj črnega, za čemer ni ničesar. Črno. Nič. Ne obstajaš. To je smrt."