Najbolj znan je bil primer Gilberta Gautheja iz škofije Lafayette v Louisiani, prvega duhovnika, ki se je zaradi svojih dejanj znašel pred sodiščem. Leta 1985 je priznal nadlegovanje 37 mladoletnih oseb in bil obsojen na dvajset let zapora, škofija pa je v poravnavah žrtvam plačala več kot dvajset milijonov dolarjev odškodnin (v današnji vrednosti 40 milijonov dolarjev). Gautheja so po desetih leti iz zapora izpustili, vsega deset mesecev kasneje pa se je spet znašel pred sodnikom zaradi nadlegovanja mladoletne osebe.

V devetdesetih letih je vprašanje dobilo spet nekaj več pozornosti, potem pa je leta 2002 z vso silo počilo v bostonski nadškofiji, četrti največji v Združenih državah, pod katero sodi 1,8 milijona katolikov. Škandal, ki ga je prvi razkril Boston Globe in za to prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado, je hudo zamajal ugled katoliške cerkve v Združenih državah. Dolgoletni bostonski nadškof Bernard F. Law je leta 2001 v sodnem dokumentu priznal, da je pred leti omogočil delo vikarju, čeprav je ta pred tem spolno nadlegoval sedem dečkov. Dokument je sprožil preiskavo in ta je razkrila množično cerkveno prikrivanje podobnih dejanj in omogočanje duhovnikom, da kljub zlorabam še naprej delajo z mladoletnimi osebami. Škandal se je hitro razširil na vse Združene države, New York Times je imel v letu 2002 o škandalu 41-krat zgodbo na naslovnici. To ni bila le afera zaradi nadlegovanja samega Law ga ni bil nikoli obtožen , ampak zaradi načina, kako se je cerkev s problemom spoprijemala in ga pometala pod preprogo.

Decembra 2002 je papež Janez Pavel II. sprejel odstop nadškofa Lawa. Bostonska nadškofija je morala prodati del zemljišč, da je lahko izplačala približno sto milijonov dolarjev odškodnin. Potem so podobni primeri začeli prihajati na dan po vsej državi. Kazenska preiskava leta 2004 je ugotovila, da je med letoma 1950 in 2002 4400 katoliških duhovnikov v ZDA zlorabilo 11.000 mladoletnih oseb. Leta 2007 je največja ameriška nadškofija v Los Angelesu 500 žrtvam nadlegovanja izplačala skupno 600 milijonov dolarjev odškodnin, ocene o skupnem znesku, ki jih je katoliška cerkev plačala v vseh Združenih državah po izbruhu škandala v Bostonu, pa se vrtijo okoli dveh milijard dolarjev.

Katoliška vera v Združenih državah ni največja, pripada ji približno 24 odstotkov prebivalcev, medtem ko je protestantov nekaj več kot 51 odstotkov. Vendar so škandali med protestanti precej manj odmevni. Nekateri trdijo, da se s tem dela krivica katoliški cerkvi poročilo iz leta 2007 denimo kaže, da ameriške zavarovalnice letno dobijo 260 odškodninskih zahtevkov mladoletnih oseb zaradi nadlegovanja predstavnikov protestantskih cerkva. To je več primerov, kot jih je med katoliškimi duhovniki ugotovila omenjena kazenska preiskava, preračunano na letno povprečje. Toda ker so protestantske cerkve manj centralizirane, manjše in včasih povsem samostojne, je podatke težje dobiti, škandali pa manj odmevni.

Eno izmed vprašanj je, ali razlike nastajajo tudi zaradi politike rimskokatoliške cerkve. Sredi bostonskega škandala leta 2002 so se v Dallasu sestali ameriški škofi in sprejeli Listino o zaščiti otrok in mladih, znano tudi kot dalaška listina. Po trditvah profesorja Nicolasa Cafardija z univerze Duquesne so škofi tedaj ugotovili, da se je cerkev zanašala na uspešnost terapije za duhovnike. Ta seveda ni bila uspešna in po premestitvi v drugo župnijo se je zgodba ponovila. Druga velika dilema je celibat, ki ga protestanti nimajo. Mnenja so tu pestra, Jason Barry, avtor knjige Ne vpelji nas v skušnjavo, denimo pravi, da celibata ni mogoče kriviti za deviantno obnašanje duhovnikov. Po njegovem je težava ta, da cerkev kot institucija, ki ji zaradi celibata vladajo neporočeni moški, bolj privlači ljudi s takšnimi patološkimi motnjami, ki se večinoma razvijejo zaradi izkušenj v otroštvu.