Melanholijo je prvotno v petem in četrtem stoletju pr. n. št. opisal grški zdravnik Hipokrat, ki je trpljenje posameznika ob njej opisal kot stanje občutenja "strahov, malodušja in pobitosti“. Melanholija je v 20. stoletju izpadla iz zdravniškega priročnika. Posledično morajo zdravniki sedaj pri pacientih, kjer opazijo znake melanholije, pri diagnozi izbirati med hujšo in milejšo obliko depresije.
A Parker, profesor psihiatrije, pravi, da je nevarno predpisovati zdravila, ki so primerna za depresijo, tistim, ki trpijo za melanholijo. Bolezen, za katero ljudje trpijo že od rojstva, saj ni izoblikovana pod vplivi okolja, se ponavadi odziva le na določene vrste antidepresivov in elektrokonvulzivno terapijo.
Psihoterapija ali pa svetovanje pri melanholikih ne pomaga, v veliko primerih pa je slabo, neprimerno in nezadostno zdravljenje vodilo v povečanje števila samomorov. "Verjamemo, da je melanholija diagnoza sama zase, ločeno obolenje, ki zahteva drugačno zdravljene kot pri večini drugih depresivnih obolenj,“ je razložil Parker. "Posamezniki, ki trpijo za melanholijo, imajo velike težave s koncentracijo. Težave imajo tudi s pomanjkanjem energije, zaradi česar niso sposobni dokončati vsakodnevnih opravil, kot je na primer oblačenje ali pa prhanje.“
Kakšna tretjina pacientov se sooča tudi z blodnjavimi mislimi. "Njihovo počutje je sicer izrednjo spremenljivo, a v večini bolj slabo, saj nikoli ne uživajo. Niso radostni, nikoli se ničesar ne veselijo.“
