Ali lahko podrobneje pojasnite novo krivuljo leta?

Nekoč so skakalci v zadnjem delu leta padali kot hruške, če pa je bila hitrost prevelika, so bili poleti predolgi. Zdaj je je krivulja leta takšna, da letalec poleti 230, 235 metrov, naredi doskok in se odpelje skozi iztek.

Kako daleč bo možno leteti?

O tem nočem govoriti na glas, a letalnica ima zdaj več prostora kot leta 2005, ko je Romoeren poletel 239 metrov. Tedaj je bilo prostora 70 metrov, zdaj ga je 90.

Torej je možen tudi svetovni rekord.

O rekordu sanja vsak, skakalci, organizator, gledalci... Zame sta pomembni dve stvari. Prvič, da se vsi zdravi in zadovoljni vrnejo domov, drugič, da nikoli ni ogrožena varnost letalcev. Rekord se zgodi ob super odskoku in veliki pomoči vzgonskega vetra. Trenutno je na svetu pet do šest tekmovalcev, ki lahko ujamejo rekordno daljavo.

Za rekord je potrebno sončno vreme z vzgonskim vetrom.

Dež, ki bi moral padati že na preizkusu letalnice v sredo, je prestavljen na nedeljo. Vremena si ne upam napovedovati, za zdaj kaže, da do nedelje ne bo težav. Če bo prišlo do otoplitve, bomo iztek utrdili s kemikalijami, ledena zaletna smučina pa vsem omogoča enake pogoje.

Si upate napovedati vrstni red na tekmi posameznikov?

Vrstnega reda ne, nosilci kolajn pa bodo Ammann, Kranjec in eden od Norvežanov.

V smučarskih skokih ste izkusili obe vlogi, tehničnega delegata in vodje tekmovanja. Ju lahko primerjate?

Tehnični delegat si nekaj zaželi in naslednji dan preveri, če je vse narejeno, zvečer se lahko usede, spije pivo in pogovarja. Če so tekmovalci nezadovoljni, svoj neuspeh opravičuje tako, da sta kriva tehnični delegat ali Miran Tepeš. V 90 odstotkih so očitki neupravičeni. Kot vodja tekmovanja si na skakalnici od sedmih zjutraj do pozno v noč. Če sem tehnični delegat, grem spat opolnoči, ko sem vodja tekmovanja, me postelja posrka že ob devetih.

Včeraj ste slovesno pognali novo sedežnico. Kaj pomeni za skakalce?

Primerjam jo s tem, da greš na morje z vlakom, ki pa vozi le do Kopra, kopat pa se greš v Portorož. S staro sedežnico so skakalci prišli do sredine letalnice, nato pa so morali pešačiti na vrh in se včasih zelo potruditi, da so bili pravočasno na zaletni rampi. Še sam sem presenečen, da nas je mednarodna smučarska zveza gledala tako dolgo časa s takšno infrastrukturo.

Ste tudi vodja izgradnje državnega nordijskega centra. Kolikšen je bil strošek za objekte v prvi fazi?

Ko se je vključilo ministrstvo za šolstvo in šport, nam je naredilo veliko uslugo in rešilo SP. Če investicij ne bi izpeljali, bi nam odvzeli organizacijo prvenstva, saj konkurenca komaj čaka, da nam spelje prireditev. Sedežnica je stala 1,6 milijona evrov, dela na velikanki z razširitvijo doskočišča 1,4 milijona, gozdna cesta 200.000 evrov in transformatorska postaja 80.000 evrov. V naslednjih treh letih načrtujemo investicije v višini 42 milijonov evrov za gradnjo skakalnic, tekaških prog in tekaškega štadiona.