Eden od razlogov, da je čas mineval po nepredvidenem urniku, je bil, da avtobusni vozni redi praviloma niso veljali. Z izjemo tistih, ki so v uradna hotela vozili atlete in atletinje.

Zgodilo se nam je, da smo avtobus pred kompleksom Aspire čakali tudi uro in 42 minut. Glede na to, da je bila že noč, da smo tekste oddali, smo imeli z novinarji z vsega sveta pravo zabavo. Ugotovili smo, da živčnost po pol ure popusti ter zavlada malodušje. Kasnejše dneve tudi začetna živčnost mine. Organizatorji so nas zdresirali celo tako dobro, da smo šli na pot proti začasnemu domu z upanjem, da bomo čakali avtobus manj kot eno uro. In potem smo bili navdušeni, ko smo se že po šolski uri čakanja usedli na avtobus. Škoda le, da takšnega načina življenja ne omogoča slovenski vsakdan.

"Usedite se, umirite se, vaš avtobus je na poti," je rekel prvi prostovoljec med čakanjem na avtobus. Čez deset minut je prišel drugi in vprašal, do katerega hotela gremo. Nadaljeval je z vprašanjem, koliko nas čaka, in odšel. Čez 15 minut je prišel spet prvi prostovoljec in se čudil, zakaj avtobusa še ni. V nadaljevanju je z vsega sveta na istem mestu zbrana novinarska druščina ugotavljala, da bi po delovnem dnevu prijalo eno pivce, ki bi prišlo prav tudi za živce. Prepričali smo se, kako so prepovedane stvari vedno najslajše, kot je kozarec piva v arabskem svetu. Misel, kako je prijatelj z druščino istočasno praznoval 40-letnico na Krasu, pa je bila tako grešna, da jo je bilo treba potlačiti v najbolj skrito notranjost.

Avtobusa še ni bilo. Čas je mineval vse hitreje. Mimo je prišel nov volonter, ki naj bi bil šef voznega parka. Vprašal je, kam smo namenjeni. Tujec, verjetno Anglež, je bil poln opravičil. Izkazalo se je, da vendarle nima glavne besede v voznem parku kompleksa Aspire. Še zadnjič, približno po uri in pol čakanja, se je vrnil prvi prostovoljec. Ko je ugotovil, da je vrag dokončno vzel šalo, je začel spraševati, če je Slovenija bogata država. Dobil je odgovor, da najbolj na svetu. Ko pa je izvedel, da je najbogatejša po lepoti, nam je pojasnil, da to nič ne šteje. Ameriški dolarji in katarski riyali sta sredstvi, ki veljata, je pojasnil.

Avtobus je po posredovanju očitno šefice parka končno pripeljal. Toda avantura od točke A do sedem kilometrov oddaljene točke B je imela še zanimivo nadaljevanje. Tridesetletni voznik avtobusa Etiopijec Amaha (ima še dve imeni, eno po očetu, drugo po dedku) nam je povedal, da je življenje v Katarju zanj precej težko. "Dve leti sem že voznik avtobusa pri Karwi (nacionalno podjetje, ki v Dohi upravlja z vsemi avtobusnimi prevozi in taksiji - op. p.). Vizuma ne potrebujem. Dokler me ima Karwa rada, bom tu delal, ko se me bodo naveličali, se bom moral vrniti domov. Zaslužim 2000 katarskih riyalov," nam je povedal zgovorni ter vedno nasmejani Amaha. Polovico od dobrih 400 evrov mesečne plače vsak mesec pošlje v Adis Abebo k mami, očetu ter sestram in bratom, četrtino plače porabi za življenje, četrtino pa privarčuje. Pravi, da je bil v dveh letih doma le enkrat, da karta 3,5-urnega letalskega leta stane 3000 riyalov, če prevoziš rdečo luč, pa plačaš 6000 riyalov. Do prihoda do končne postaje dolgega popotovanja smo izvedeli še, da razmer za bivanje Amaha nima ne najboljših ne najslabših, saj šest tujcev spi v eni sobi.

Visoke prometne kazni so očitno edini razlog, da se sicer agresivni vozniki v Dohi redno ustavljajo pri rdeči luči. Tuje delovne sile, ki opravlja manj plačana dela, je v Katarju polno. Med njimi je veliko Amahovih rojakov. Etiopijci so namreč v soboto in nedeljo v kompleksu Aspire številčno prevladovali, pripravili so pravo nogometno vzdušje. Največji delirij pa so doživeli, ko se je njihova nacionalna junakinja Meseret Defar veselila četrtega zaporednega naslova dvoranske svetovne prvakinje v teku na 15 krogov.

Organizacijske pomanjkljivosti so bile vidne tudi drugod. Ko je kdo kaj vprašal, je dobil odgovor, da nekdo trenutno nadomešča nekoga, da je treba vprašat drugega. Drugi je odgovornost prevalil na tretjega, ta pa na četrtega... Da je bila parodija še večja, praviloma odgovora oziroma rešitve težave ni bilo. "Tako pač je v arabskem svetu," smo enkrat proti koncu prvenstva dobili še najbolj razumljiv odgovor.