Leta 1978 je bil med ustanovitelji postojnskega atletskega kluba, leta 1997 pa je prišel na atletsko zvezo, kjer je opravljal funkcijo tehničnega direktorja. "Ko sem prišel na zvezo, je bil več let moja desna roka Slavko Černe. Stremel sem k temu, da imajo atleti pogodbe, in leta 1998 so jih tudi prvič podpisali. Odtlej je podpisovanje pogodb nekaj povsem običajnega," pravi Boris Mikuž.

Slovenska atletika je v preteklosti dosegala bleščeče trenutke. Čemu pripisujete takšen vzpon?

K temu je vplivalo več dejavnikov. Prvi je ta, da je dala atletska zveza možnost vsem atletom in disciplinam, da se uveljavijo. Med dobitniki kolajn so tekači, skakalci, metalci, torej vsi, ki se ukvarjajo z atletiko. Celo v šprintu imamo po zaslugi Alenke Bikar, Jerneje Perc in Matica Osovnikarja tri kolajne. Druga pomembna stvar je, da smo našli formulo, kako podpreti slovenske trenerje, jih motivirati in izobraziti. Imamo številne sijajne strokovnjake, od Jureta Kastelica, Srdjana Djordjeviča, Vladimirja Keva, Marjana Štimca... Trenerje smo vezali s pogodbami, ob uspehih svojih atletov dobijo 30 odstotkov denarja. Če denimo atleta vrhunske selekcije podpremo s 15.000 evri, jih dobi trener 4500. Če je trener uspešen in ima zraven še kakšnega atleta iz obetavnega razreda in prve kategorije, lahko na leto zasluži tudi do 10.000 evrov. To pa so že visoki zneski. Organiziramo številna trenerska izobraževanja, podpiramo pa 100 slovenskih atletov, med katerimi jih je 75 pogodbeno vezano z zvezo.

Kaj pa finančna sredstva? Le-ta so v slovenski atletiki precejšnja, saj zveza še nikoli ni imela na razpolago okrog 1,2 milijona evrov.

Finančna sredstva so nujno potrebna za dobre rezultate. Denarja zavestno nisem omenil na začetku, ker ni garancija za uspeh. Vsako leto vlagamo več denarja v atlete. Morda bi lahko imeli v trenutnem stanju celo boljši rezultatski izkoristek. Izjemno racionalno ravnamo z denarjem, vsako stvar vedno raje dvakrat premislimo, preden se odločimo, kam nakažemo denar. Na atletski zvezi smo zaposleni le trije ljudje, veliko pa imamo pogodbenih obveznosti s šefom stroke, trenerji... Kot zadnji pomemben element pri doseganju vrhunskih rezultatov bi omenil še medije, ki nam ves čas sledijo. Zdi se mi prav, da ste kritični, pa čeprav se kdaj ne strinjamo z zapisanim. Zrcalo našega dela se vidi v medijih, prav pa je tudi, da mediji strmijo k vrhunskim rezultatom.

Zanimivo je, da za veliko večino slovenskih atletskih junakov stojijo slovenski trenerji, kar je v tako globalnem športu izjemen dosežek.

Tudi v atletiki imamo nekaj primerov sodelovanja s tujimi strokovnjaki. Naj omenim predvsem Brigito Langerholc in Sonjo Roman. Še kdo bo v prihodnosti sodeloval s tujci, kar je prav. Po drugi strani pa se nam zdi nesprejemljivo, da bi s slovenskim denarjem pretirano plačevali tuje trenerje. Naša prioriteta so slovenski trenerji in njim bomo še naprej omogočili vse, da postanejo mojstri svojega poklica. Veliko nam pomeni, da ko trenerja vprašamo, kakšno vizijo ima čez štiri leta, je pripravljen zavihati rokave in reči, sedaj bomo pa delali. To atletski zvezi pri mladih trenerjih pomeni veliko varnost. Pred kratkim so v Sloveniji predavali strokovnjaki, kot so Carlo Vittorio (trener Petra Manee - op. p.), Joško Vlašić in Bojan Marinović (trenerja Blanke Vlašić - op. p.). Pri izbiri tujih predavateljev smo pazljivi, saj njihovo izobraževanje stane precej, kakšne posebne doktrine pa za seboj ne puščajo.

Slovenska atletika je osamljen primer slovenskega športa, ki je v težkih časih dvignila proračun, kupila celo lastne prostore zveze. Kako to?

Tu ima največjo vlogo zdajšnji predsednik (Peter Kukovica - op. p.). Njegova želja je bila, da delamo kot podjetje. Mislim, da nam to uspeva zelo dobro. Ljudje mislijo, da ko športnik naredi dober rezultat, bo denar kar sam pritekel v blagajno. Ni res! Ta dosežek je potrebno prodati. Zaradi višine prihodkov smo revizorsko zavezani, kar je prav. Pri nas se natanko ve, koliko denarja na sezono prejme denimo Snežana Rodić, Matic Osovnikar ali kateri koli drug slovenski atlet.

Konec kariere olimpijskega in svetovnega prvaka Primoža Kozmusa je bil gotovo šok za slovensko atletiko. Kako ste ga doživeli?

Dejstvo je, ko se poslovi tako uspešen športnik, nastane praznina, ki jo je težko nadomestiti. Toda slovenska atletika je vedno delovala na širini. V ozadju imamo veliko obetavnih atletov, ki se lahko prebijejo na vrh. Olimpijske kolajne sicer ne bi napovedovali, saj si tega ne morejo privoščiti niti močnejše velesile. Kar zadeva Primoža, sem prepričan, da bi lahko kladivo metal še daleč, sicer pa dobro ve, da so mu vrata na atletski zvezi venomer odprta. Potrebujemo takšna imena.

V Dohi se je končalo svetovno dvoransko prvenstvo, na plan znova prihaja aktualna tema okrog dvorane v Sloveniji, kjer še vedno ni krožne steze. Kakšen je trenutni položaj?

Žal v Sloveniji športna politika ni znala prepoznati, da potrebujemo nogometno, košarkarsko, gimnastično in atletsko dvorano. Del krivde gre tudi na nas, ker smo bili očitno premalo aktivni. Sedaj smo zelo. Zgodbi okrog atletske dvorane se odvijata v Ljubljani in Mariboru, končuje se v Novem mestu.

Ne bi bile tri atletske dvorane s krožno stezo v Sloveniji preveč?

Prepričan sem, da bi bile vse polne.