Avtomobilski saloni so pač namenjeni razkazovanju najnovejših štirikolesnikov, ki so že nared za serijsko proizvodnjo, in tudi takšnih, ki bi zlahka dobili vlogo v kakšnem futurističnem filmu, na ceste pa najverjetneje ne bodo zapeljali nikoli. Pa ne zato, ker zanje ne bi bilo dovolj kupcev.

Avtomobilskih salonov je vsako leto veliko več, kot imamo prstov na obeh rokah, a le nekateri so tisti, ki so vredni pozornosti medijev in seveda preštevilnih oboževalcev štirikolesnikov. In ko je govor o Evropejcih, štejeta predvsem dva: ženevski, ki je praviloma na sporedu v začetku marca, in frankfurtsko-pariški (prizorišči se izmenjujeta), ki ljubitelje jeklene pločevine razveseljuje konec septembra. Razlika med obema pa je ogromna in se meri predvsem v utrujenosti podplatov. Prav ste prebrali. Če so razstavne površine v Švici malenkostnih 80.000 kvadratnih metrov, so v Franciji in še zlasti Nemčiji tako obširne, da potencialnim obiskovalcem svetujemo, da si pri ogledu pomagajo s kolesom ali vsaj skirojem. In kolesarjev je iz leta v leto več...

Žal smo premladi, da bi lahko obujali spomine iz daljnega leta 1905, ko je drugo najbolj naseljeno švicarsko mesto, v katerem je prvi jezik francoščina, pa tudi z nemščino boste dobro shajali z domačini, prvič gostilo avtomobilske novosti, a organizatorji se diplomatsko radi pohvalijo (je dejstvo, da je Ženeva svetovni center diplomacije, zgolj naključje?), da so bili v teh 105 letih na ogled čisto vsi modeli, ki v zgodovini avtomobilizma nekaj pomenijo. Naš namen pa seveda ni, da bi jih držali za besedo.

Za letošnjo, že 80. izvedbo avtomobilskega razkošja, uradno poimenovano Salon International de l'Auto, je na ogled svoje lepotce postavilo kar 71 avtomobilskih znamk (morebiti smo kakšno celo spregledali; samo v vednost, v Sloveniji je uradno naprodaj 45 znamk), novosti pa so bile krojene po željah čisto vseh zemljanov - tistim z bolj plitkimi žepi so na primer namenili karavansko različico Seatove ibize in poceni športnega terenca dacio duster, spet drugim z bolj globokimi pa cygneta, najmanjšega aston martina doslej (za vsak centimeter dolžine bo treba odšteti 100 evrov), in lamborghinija gallarda LP 570-4 superleggera, kjer se ob vprašanju o ceni samo nasmihajo in dodajajo, da jih bodo (ročno) izdelali manj, kot bo zanje petičnih kupcev. Ob pogledu na obsežno Forbesovo lestvico najbogatejših zemljanov, objavljeno pred dnevi, jim več kot samo verjamemo.

Pravzaprav se zdi naravnost neverjetno, da se stotisoči ljudi pred prihodom pomladi zgrinjajo na sejmišče Palexpo, v neposredni bližini mednarodnega letališča Cointrin, saj je Švica ena redkih evropskih držav, ki ne premore lastne avtomobilske industrije. Očitno je diplomacija, podprta z zajetnim kupčkom denarja, znova opravila svoje.

Med približno 700.000 obiskovalci, kolikor naj bi jih našteli v slabih dveh tednih, so vse sorte ljudi: od predstavnikov sedme sile (akreditiranih je bilo 10.000), strokovnjakov iz sveta avtomobilizma, navdušencev nad bencinskimi hlapi pa vse do vohunov, najpogosteje iz azijskih držav. Te je vselej zabavno opazovati, ko z metrom v rokah avto premerijo po dolgem in počez, ga fotografirajo do potankosti in celo preverijo podvozje, tako da se kot v mehanični delavnici splazijo podenj.

Slovenščine praviloma na sejmišču ni zaslediti. Pa ne zato, ker Slovencev tovrstni saloni ne bi zanimali in ker je za mnoge letalska karta iz Ljubljane prek Züricha, za katero je treba odšteti slabih 400 evrov, predraga. Med razstavljenimi vozili praviloma ni niti enega, na katerem bi pisalo "made in Slovenia". No, prav zato je bil 80. ženevski salon nekaj posebnega, slovenščina pa se je govorila tako glasno, kot že dolgo ne. Za glasne vzdihe je namreč na Renaultovem razstavnem salonu skrbel wind, dvosedežni kupe-kabriolet s trdo pomično streho, za katerega proizvodnjo so zadolženi pri Revozu v Novem mestu. Njegov slogan pa bi se lahko glasil Z vetrom do vetra v laseh.