Nekdanji kulturni in notranji minister, poslanec, direktor vladnega urada za informiranje in eden najbližjih sodelavcev pokojnega Janeza Drnovška se, kadar ni na poti med Tirano, Beogradom, Podgorico, Dubrovnikom, Sarajevom in domačim Portorožem, vidi kot Paskaljevićevega "čuvaja plaže v zimskem času". Razlogov za pogovor z njim je več - od personalne trilaterale SHS (oziroma KPT, Kosor-Pahor-Tadić) in bližnje konference o zahodnem Balkanu do nikoli mirnih razmer na Balkanu.

Za prihodnji teden je na Brdu pri Kranju sklicana konferenca za zahodni Balkan, na katero so povabljeni voditelji vseh držav s tega območja. Udeležba vseh povabljenih je ta hip še negotova, znova pa bo na preizkušnji slovenska ambicija in sposobnost biti vezni člen med Balkanom in EU. Kakšen je domet takšnega srečanja?

Namen sklica konference daleč presega tisto, kar je Slovenija kdaj želela o tej regiji povedati ali biti vanjo vključena. Zadeva eno ključno vprašanje, ki se glasi: ali je za posamezne države jugovzhodne Evrope bolj pomembno sodelovanje z močnimi predstavniki Evropske unije in sveta, zlasti ZDA in Kitajske, ali pa je prav tako pomembno njihovo regionalno sodelovanje. Zaradi zgodovinskih okoliščin smo bili priča stalnemu iskanju opravičila za nezmožnost regionalnega sodelovanja, pri čemer se je iskalo stike z močnimi državami zunaj regije. Ko se je začelo postavljati vprašanje sodelovanja z EU in Natom, se je to vprašanje še bolj zaostrilo. Zaradi vojne v devetdesetih letih je v nekem obdobju kazalo, da je za vstop v obe globalni zvezi veliko bolj pomembno imeti dobre zveze z velikimi, kar naj bi odtehtalo dobre odnose v regiji. V to obdobje, ki sovpada z obdobjem pokojnega predsednika Drnovška, bi umestil neko točko preloma v takšnem pojmovanju. Sredi devetdesetih mi je namreč v nekem pogovoru, to je bil čas naših zelo trdih pogajanj z Evropsko unijo, predvsem z Italijo, povedal, da postaja ključno dejstvo, ali se bomo znali o ključnih odprtih vprašanjih dogovoriti sami, ker da nas bo šele to legitimiralo kot zanesljive partnerje. O tem sva se ponovno pogovarjala po 11. septembru 2001, ko mi je v nekem drugem pogovoru argumentiral tezo, da se bodo poslej države delile na tiste, ki se bodo sposobne dogovarjati med seboj, in tiste, ki tega ne bodo sposobne. Mislim, da danes Pahor ravna v tej smeri: izpostavlja problem medsebojnega sodelovanja držav na Balkanu, ki imajo toliko in toliko medsebojnih težav in ki jih morajo začeti reševati.

Slovenija ima v regiji nekoliko shizofreno pozicijo: najprej smo bili do regije in tudi do drugih srednjeevropskih držav zadržani, če ne celo vzvišeni, spomnimo se zavrnitve članstva v Višegrajski skupini, na neki točki pa smo zaslutili, da bi poznavanje tega problematičnega območja lahko unovčili, ampak kakšne velike sledi v regiji nismo pustili.

Se strinjam, da je nismo, ampak hkrati se mi zdi, da nihče ni pustil prav močne sledi. Nekakšno tekmovanje v približevanju temu območju se je po mojem mnenju začelo po koncu Miloševićevega obdobja. Takrat je regija postala zanimiva najprej varnostno, potem politično in naposled gospodarsko. Varnostno zato, ker je bil ta del Evrope del njenega varnostnega problema. Zaradi trgovine z ljudmi, z mamili, z orožjem in tako naprej. Ne smemo pozabiti na ilegalne migracije, ki so takrat čez države Balkana vodile v zahodno Evropo. Kot notranji minister sem imel z nemškim kolegom veliko pogovorov prav na to temo: kaj lahko državi skupaj naredita za to, da se ti tokovi prekinejo, podobne razprave sem imel tudi z Američani, zlasti s takratno pravosodno ministrico Janet Reno. Politično je bil ta prostor zanimiv, ker je območje med Madžarsko, Slovenijo in Grčijo predstavljalo nekakšen mehki trebuh, ki je bil nepokrit. V tisto obdobje sega tudi ideja o širitvi EU v regijo. Danes pa je gotovo najpomembnejši del tega zanimanja gospodarsko in finančno sodelovanje ter investicije. V nekem obdobju se je še zdelo, da Slovenija zaradi zgodovinskih razlogov lahko predstavlja nekakšen most do teh držav, vendar se je kmalu izkazalo, da ni čisto tako. Nekatere države so namreč kontinuirano sodelovale s tem prostorom, mislim predvsem na Avstrijo, Nemčijo, Italijo in Francijo, in kmalu se je izkazalo, da imajo te države zelo jasne, tudi logistično in operativno podprte interese v regiji. Slovenija je znotraj tega sicer poskušala igrati neko vlogo, vendar je bilo to območje v Sloveniji v določenem obdobju zaradi ne najbolj prijateljskega razhoda skupne države nekakšna tabu tema. Ni se čisto jasno vedelo, kako bi temu rekli, Hrvatje so temu na primer rekli jugonostalgija. In vsaka pobuda, ki je nastala na to temo, je hitro dobila nalepko jugonostalgičnosti. Slovenska vloga v času našega predsedovanja EU je bila na tem področju aktivnejša, saj sta se Janša in Rupel trudila izpostaviti vprašanje sodelovanja na Balkanu. Ampak pod črto lahko rečemo, da naša vloga na gospodarskem področju ni takšna, kot bi lahko bila, se mi pa zato Pahorjeva aktivnost na tem področju zdi pomembna.

Si od te tako imenovane osebne trilaterale SHS, ki so jo Kosorjeva, Tadić in Pahor oblikovali pred kratkim na Ptuju, lahko obetamo kaj resnejšega?

Hkrati zelo veliko in zelo malo. Teden dni pred konferenco na Brdu je zelo veliko še nejasnega. V primeru, da bodo za mizo sedeli vsi povabljenci, si lahko obetamo veliko. Pri organizaciji konference gre za formalno vprašanje, ali naj Kosovo na tej regionalni konferenci nastopa v imenu državljanov in državljank, ki tam živijo, ali kot mednarodni subjekt. V podobnih primerih doslej so vedno našli neko vmesno pot, tokratna konferenca pa ima dva problema. Prvi je ta, da vsi čakajo na razsodbo meddržavnega sodišča v Haagu, ali je bila razglasitev neodvisnosti Kosova mednarodno pravilna. In znotraj čakanja na to razsodbo je strah, da ne bi naredili kakšnega precedenčnega koraka, ki bi ga lahko jemali kot priznanje neke realnosti, toliko večji. Drugi del problema pa je vprašanje drugih konferenc, ki še sledijo. Med drugim tudi vprašanje, kaj načrtovani dogodek na Brdu pomeni v odnosu do načrtovane sarajevske konference, pripravlja jo Španija kot predsedujoča EU, pa tudi do italijanskih ambicij, saj je bil italijanski zunanji minister organizator dveh zaporednih srečanj s ključnimi gospodarskimi liderji regije. V tem kontekstu je zelo pomembno vprašanje, kaj si Slovenija na Brdu želi doseči.

V tem delu Evrope so zelo močno prisotna čustva, območje ni opravilo neke katarze. Zato se postavlja vprašanje, ali ni sporočilo konference, da so te države sposobne sodelovanja in si ga želijo, prenagljeno in ali se ne bi bilo bolje lotevati posamičnih problemov na konkretni, ne pa na splošno deklarativni ravni?

Mislim, da ne. Razlogov je več. Prvi je ta, da so posamična reševanja problemov za države jugovzhodne Evrope v tem trenutku že prepozna. Obdobje visokega morja evropskega gospodarstva in s tem tudi večje politične lagodnosti je mimo. Kriza je prinesla s seboj tudi nove načine državne sebičnosti in prepričanja, da je treba in najlažje reševati probleme doma, da torej ni najbolj pomembno, kar se dogaja v soseščini. Po zadnji veliki evropski širitvi je to povsem nova realnost. Drugi razlog je ta, da nam zgodovina kaže, da večina vprašanj - tu mislim na vse, kar je to regijo težilo zadnjih dvajset let, od vojne do današnjih težav z mejami - otežuje način funkcioniranja reformskih oblasti, ki so bile demokratično izvoljene. Na tem območju se je vse v zgodovini v glavnem reševalo z vojnami. Danes pa je evropska perspektiva tisto, kar omogoča demokratičnim oblastem, da zmagujejo na volitvah. Vsa reformska ali ideološka vprašanja so se reševala z enim samim končnim ciljem, Evropsko unijo. Režimi v regiji, zlasti v nekaterih državah, so danes operativno sposobni, se pravi, da imajo moč in ustrezno podporo za izpeljavo reform. Kot povsem novo pa se vsaj zadnjih nekaj let postavlja nov cilj. Gre za izziv, da morajo biti sposobni izpeljati nekaj, čemu bi na kratko lahko rekli New Deal regije, se pravi izpeljavo skupnih infrastrukturnih projektov, sodelovanja na področju energetike, ekologije in drugih področjih, kjer si Evropska unija želi odigrati povezovalno vlogo. Kaže se, da je nezmožnost sodelovanja ključni razlog za to, da Unija ne ve povsem natančno, kaj naj z regijo v naslednjem obdobju počne. Vprašanje bi bilo zato po mojem smiselno postaviti zelo radikalno: kaj se zgodi v hipu nadaljnjega odmika evropske perspektive za te države, če to prinese poraz demokratičnih oblasti v teh državah? Kaj to pomeni za kapital, tudi slovenski, ki je že vstopil na te trge? Ponavljam, države regije bi morale pokazati, da so sposobne svoje probleme reševati same.

Bruseljski pogled je zelo pragmatičen: investirali smo precej energije, politične volje, tudi denarja, Beograd nam pa pravi "če bomo morali izbirati, bomo raje vzeli Kosovo kot EU". Kje smo potem?

Odgovor, da medsebojno sodelovanje na takšnih srečanjih, kot je sklicano na Brdu, ni mogoče, je slab. Tak odgovor namreč pritrjuje tezi, da Evropa ne potrebuje nadaljnje širitve. Da pomeni nova balkanska širitev zlasti in predvsem nove spore med državami, ki bodo preneseni v okvir Unije. Zato je treba ponuditi odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar lahko te države ponudijo Uniji.

Pri izjavi o izbiri med Kosovom in EU je zanimiva še ena stvar: po vsebini je izrazito predmoderna, izrekel pa jo je šef srbske diplomacije, ki ima manj kot 40 let in na mednarodnem prizorišču govori v perfektni ameriški angleščini. Gre za paradoks moderne manire in predmoderne vsebine. Kako naj to razumemo?

Mislim, da je to izjavo treba razumeti v kontekstu srbske notranje politike in razvoja dogodkov, ki so se vlekli od začetka pogajanj med Beogradom in Prištino o tem, kaj pomeni in kako razumeti resolucijo OZN 1244. Glede na to, da jo je izrekel zunanji minister, pa jo seveda lahko interpretiramo tudi kot krepitev pogajalskih pozicij. Se pa strinjam, da jo je v takšni trdi obliki težko razumeti v svetu diplomacije.

Jo lahko razumemo tudi kot priznanje dejstva, da je blok predsednika Borisa Tadića še prešibak, da bi šel v nek kompromis glede Kosova, in da zato preprosto mora odigrati trdo pozicijo?

Mislim, da je to pravzaprav še najbliže resnici.

Si upate napovedati časovni horizont, v katerem bi prišlo do neke oblike normalizacije in formalizacije odnosov med Srbijo in Kosovom?

Ne še kmalu, to si upam trditi. Tu čas dela svoje. Je pa jasno, da bo do sodelovanja moralo priti. Poglejte elektroenergetiko na Kosovu: ogromna Trepča zahteva zaledje in do sodelovanja bo moralo priti. Ampak miniti bo morali še kar nekaj časa, preden se bodo začeli racionalni pogovori.

Omenili ste operativne režime, ki so sposobni izpeljati reforme. Bosanske oblasti so vse prej kot operativne, vanjo se vtikajo nacionalne sosede. Kako v EU vpeljati to razbito in neoperativno Bosno?

To je gotovo eno težjih vprašanj. Ko je bil visoki predstavnik Evropske unije v Bosni sedanji slovaški zunanji minister Miroslav Lajčak, sva se večkrat pogovarjala. In tudi on je videl, da stvari preprosto ne funkcionirajo. Gre za popolnoma neoperativno oblast, ki ni sposobna sprejeti potrebnih strateških odločitev. Posledično imajo vse slabšo socialno in gospodarsko sliko, da je tako, pa vsake toliko časa ilustrirajo izgredi, kakršen je bil lanski navijaški v Širokem Brijegu.

Hkrati se iz Bosne krepijo vesti o razraščanju tako imenovanega vahabizma, skrajno konservativnega islamskega gibanja, ki se je iz Sandžaka že razširil v druge dele Bosne in se napaja prav iz te vedno slabše socialne in gospodarske slike države. Ta pojav se zdi v precejšnji meri podcenjen.

Ključni problem je brezperspektivnost. In teh mikrorazmer ne bi smeli spregledati, ker so zelo pomembne za funkcioniranje posameznih družb. Zelo pomembne bodo jesenske parlamentarne volitve, saj kar nekaj meritev javnega mnenja kaže, da lahko pričakujemo spremembe. Tu se stikata oba interesa, notranjepolitični in zunanji. Ta interes je funkcioniranje te države in njenih delujočih institucij. Mislim, da je treba biti v oceni odnosa Zahoda do Balkana radikalen: z njim se nihče ne ukvarja, o njem nihče ne ve prav veliko, od tega problema so se vsi umaknili in gledajo, kaj se bo zgodilo…

… hkrati pa na Zahodu z Balkanom delajo dober posel…

Ja?

Seveda. Poglejmo telekomunikacije, trgovinsko dejavnost, finančni sektor, tujcev je ogromno, in to prav tistih tujcev iz neposredne soseščine.

Mislim, da bi bilo treba sodelovanje razširiti, in to ne samo na oblasti in države, temveč na tiste gospodarske subjekte, ki si svoje poslovne imperije želijo širiti na Balkan. Predvsem pa se mi zdi danes ključnega pomena odgovor na vprašanje, na kakšen način vzpostaviti neposredne stike evropskih institucij z največjimi lastniki kapitala v posameznih državah regije. Zakaj? Ker so lastniki tega kapitala, zelo hitro se jih da našteti poimensko, ob demokratičnih oblasteh zavezujoč nosilec evropske ideje, oblastem lahko pomagajo pri konsolidiranju razmer in posledičnem vstopanju v EU.

Še vedno me zanima, kje je Slovenija oziroma njeno gospodarstvo naredilo napako v nameri, da bi bilo bolj poskočno in agresivno pri vstopanju na te trge? Poglejmo primer: Hermes Softlab so pred časom prevzeli Srbi, s čimer ni nič narobe. Narobe je kvečjemu to, da se ni zgodilo obratno, ne smemo namreč pozabiti, da je bila Srbija v vojni večji del devetdesetih, ko smo se mi že približevali Bruslju. Imeli smo torej precejšnjo prednost, ki pa je izpuhtela. Kje, kdaj in zakaj?

No, zgodilo se je tudi obratno, in to že veliko prej, mislim na ugledno slovensko podjetje SRC.SI, ki je v regiji aktivno prisotno. Vprašanje pa je, zakaj mu pri tem naša država ni aktivneje pomagala. Samo kot primer, ki je pač iz iste branže kot podjetje, ki ste ga omenili. Na začetku novega tisočletja, torej po letu 2000, bi zelo verjetno imeli tudi večji gospodarski izplen v regiji z močnejšo in ambicioznejšo domačo banko. Ljubljanska banka je imela velik problem deviznih varčevalcev. Zato je nastala nekakšna blokada. Se strinjam, da bi morali biti bistveno bolj ambiciozni v neposredni soseščini, ampak nerešeno vprašanje Ljubljanske banke je to v precejšnji meri blokiralo, tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini.

Primer zamujanja je tudi to, da je pred dnevi slovensko zunanje ministrstvo objavilo strategijo odnosa do Balkana, ampak ta strategija je prišla petnajst let prepozno.

Zamujeno je bilo neko obdobje neposredno po koncu vojn, ko bi lahko svoje ambicije in cilje bolj natančno opredelili. Ampak takrat so v slovenski zunanji politiki obstajale neke druge prioritete, vedeti je treba, da Slovenija še ni bila članica Evropske unije in je veliko energije posvečala temu cilju…

… ki ga lahko razumemo tudi kot beg z Balkana.

Natanko tako. Danes se nam kaže dejstvo, da v zunanji politiki ni prijateljstev, ampak so ključni interesi, znotraj teh interesov pa se je treba povezovati in iskati svojo večjo specifično težo. Namen konference na Brdu bi se moral osredotočiti prav na ti dve točki: iskanje odgovora na vprašanje, ali so države sposobne in pripravljene na sodelovanje in iskanje skupnih interesov, na povezovanje pri večjih projektih, kot so na primer infrastrukturni. Druga točka pa je iskanje odgovora na vprašanje, kako lahko to izkoristijo v odnosu do EU. Poti sta dve: ali naj vsaka od teh manjših držav išče svojega velikega sponzorja ali pa - kar je malce težje in notranjepolitično bolj obremenjeno - najde mehanizme za medsebojno sodelovanje.

Slovenija tu sponzor ali mediator že zdavnaj ne more biti več.

Slovenija ima pač neko specifično težo, bi se pa morali izogibati vsiljevanju neke, recimo temu, "minivodilne" vloge, ker v tej ambiciji obstaja nevarnost, da bo razumljena kot vračanje v nesrečna devetdeseta leta. Gre za definiranje interesov. Slovenska specifična teža je na primer v tem, da je po petnajstih letih končno prišla do bilateralnega dogovora s sosednjo državo o enem ključnih sporov, in to je meja. In prav ta dogovor bo standard za vsa nadaljnja odprta mejna vprašanja v regiji.

Ampak ta specifična teža lahko že jutri (pogovarjali smo se v sredo, dan pred odločanjem ustavnega sodišča o arbitražnem sporazumu, op.a.) postane nična!

Se strinjam. In tega absolutno ne razumem. Da vlada spodbuja ustavno sodišče, da to presoja, ko je sporazum že na mizi. To bi bilo treba opraviti vnaprej.

Pogovor se nam ves čas plete okoli Srbije, ki ima iz različnih razlogov v regiji zelo močno vlogo. Te dni mineva sedem let od uboja takratnega premiera Zorana Đinđića (Zorana Đinđića so ubili v atentatu 12. marca 2003, op.a.), kar ste spremljali kot takratni veleposlanik v Beogradu. Đinđić je bil glasnik reform, ki so po atentatu zastale. Kam je po vašem mnenju Srbija prišla v teh sedmih letih?

Đinđić je imel sposobnost zelo natančno definirati probleme, ki jih mora Srbija rešiti. Osebno se je pogajal s Carlo Del Ponte, ker je zelo dobro vedel, da je vprašanje sodelovanja s Haagom ključnega pomena. Prav tako mu je bilo jasno, da je vprašanje Kosova treba dati na mizo in ga začeti reševati, o tem je pisal takratnim ključnim svetovnim voditeljem. Predvsem pa se je zavedal, da je končni cilj Srbije EU, in je bil pripravljen temu podrediti marsikaj. Uboj Đinđića je prekinil trend, ki se je začel nakazovati. V njegovem obdobju je bil Balkan zelo visoko na lestvici prioritet svetovnih voditeljev, veljalo je, da če daš v Beogradu roko na tla, čutiš, kako se svet vrti. V tistem obdobju so se svetovni voditelji tam kar vrstili. Danes je Srbija, pač na drugačen način, ponovno v fokusu interesa, tudi zaradi opravljenega razvoja, in tudi zato je vprašanje, ali je in kako je sposobna rešiti svoje težave, še toliko bolj pod političnim drobnogledom.

Bi si upali ugibati, kako bi Đinđić reagiral na razglasitev kosovske samostojnosti? Bi svojo udeležbo na mednarodnih srečanjih prav tako pogojeval z neudeležbo predstavnikov Kosova, kot to počne Tadić, ali pa bi bil bolj fleksibilen?

O tem seveda lahko le špekuliramo, lahko pa se naslonimo na članke, ki jih je objavljal, ali pa na pisma, ki jih je pisal svetovnim voditeljem. Njegovo mnenje je bilo: če ne bomo dovolj hitri, se nam bo zgodilo, da nam bodo na mizo dali odločitev, na katero ne bomo imeli več vpliva. Zato se mi zdi bolj relevantno vprašanje, kaj bi se dogajalo na pogajanjih, ki so potekala pod Ahtisaarijevim patronatom, če bi bil Đinđić še živ. Zelo velikih razlik v stališčih ne bi bilo, mislim pa, da je vedel, tako ve tudi Tadić, da so oblike regionalnega sodelovanja nujne. Đinđić je bil zelo pragmatičen, vedel je, da Srbija lahko dobi mednarodno pomoč, da pa mora za to pokazati voljo do sprememb.

Na Brdo prihajata še dve državi, Črna gora in Makedonija. Predvsem Črna gora je zanimiva, saj je po eni strani precej zaželena partnerica, po drugi strani pa še zdaleč ni opravila prehoda, ki so ga nekatere države v sosedstvu že.

Pri njih se ekonomska kriza pozna bolj, kot se pozna bolj stabilnim ekonomijam. Država ima stabilno in dolgo nespremenjeno oblast. Na splošno pa lahko rečemo, da je današnji interes za Črno goro in njeno evropsko perspektivo manjši od tistega v preteklosti.

Pa je s to in takšno oblastjo sploh sposobna opraviti preskok, ki je zanjo nujen? Se vam ne zdi, da je v tej državi predolgo na oblasti ista garnitura?

Na dan, ko je odstopil kot premier, sem bil na obisku pri Djukanoviću. Ko sem odhajal iz njegove pisarne, me je pospremil z besedami, da žal ne moreva na večerjo, ker bo čez pol ure na predsedstvu stranke odstopil. "Mislim, da morajo priti novi," mi je rekel. Na vprašanje, kaj pomenijo ti novi, mi ni čisto jasno odgovoril, vendar pa mislim, da je treba te njegove ponovne napovedi, da bo odstopil, gledati v tem kontekstu, v kontekstu zavedanja, da je v zasledovanju končnega cilja, članstva v evroatlantskih organizacijah, treba biti tudi politično pragmatičen.

Makedonija?

Makedonija je svoja pogajanja z EU začela, vendar se zdaj kaže, da jo notranji problemi, ki izhajajo iz njenega geostrateškega položaja in iz težke ekonomske situacije, držijo stran od EU. Grški veto se še vedno kaže kot nespremenljiv in zdi se, da v to težko vprašanje v resnici noče nihče resno poseči.

Za konec: kakšen po vašem je najverjetnejši razvoj dogodkov na Balkanu?

Za razvoj dogodkov na Balkanu se ta hip kaže scenarij, da bo Hrvaška razmeroma hitro zaključila pogajanja, pri čemer bo zanjo največja težava poglavje o pravosodju, pa ne zaradi Anteja Gotovine in topniških dnevnikov, ampak zaradi uveljavljanja vladavine prava in pregona korupcije. To bodo glavne težave vlade Jadranke Kosor, ki jo čakajo še volitve. Ampak recimo, da Hrvaška uspešno konča predpristopna pogajanja - v tistem trenutku jih mora Srbija že začeti. V naslednjem obdobju bi potem morali izpeljati naslednjo fazo širitve, nad katero ta hip nihče ni prav navdušen. Predvsem se mi zdi pomembno - zaradi zgodovinskih razlogov in siceršnjih odnosov med državami v regiji - doseči čim manjšo časovno razliko med vstopom Hrvaške in Srbije v Evropsko unijo. Od tega vprašanja je v veliki meri odvisno, na kakšen način bo sodelovala celotna regija. In tu se vračamo na začetek: če je pomen te personalne slovensko-hrvaške-srbske trilaterale SHS v čem, je njen pomen v zavedanju oziroma priznanju povezanosti med Hrvaško in Srbijo pri vstopanju v EU. Velika časovna razlika pa skoraj gotovo pomeni precejšnje neprijetnosti v regiji.

Zakaj? Ker bi se odnos, ki smo mu priča ta čas med Slovenijo in Hrvaško - mi malo blokiramo in izkoriščamo svoj status članice EU, oni pa nam to očitajo -, preselil v odnose med Hrvaško in Srbijo?

Gotovo. Pri čemer bi bilo v hrvaško-srbskem primeru bistveno več emocij, bistveno več teže, pač zaradi dogajanja v devetdesetih letih. Zelo resno lahko ocenimo, da bi to pomenilo začetek neke nove nestabilnosti v regiji. Države morajo vedeti, da so v prizadevanju za svoje članstvo v EU vezane druga na drugo. In brez medsebojnega sodelovanja se bodo vrata začela pripirati.

Politično življenje ste zapustili, še vedno pa ste član LDS. Pa se z njo identificirate, glede na to, da je šla skozi precej sprememb?

Z zanimanjem opazujem dogajanje. Razlike so velike, nedvomno, ampak to stranko še vedno volim.