Namesto nežne morske pene valovi na obalo mečejo zamazane plastenke in rjaveče konzerve, smrad je komaj vzdržen, naokoli pa nezadovoljno postopajo z oljnimi madeži prekriti galebi. Na tem smetišču sveta je zatočišče našel Murdoc Niccals, razcufani in zaudarjajoči (tak je bil, že preden se je naselil tu) basist Gorillaz. "Moral sem pobegniti zelo hitro in zelo daleč. Nekam na samo, kjer bom res skrit. Nekje, kjer me niti Google ne more najti," se izza našpičenih zob hehlja Murdoc, končno na varnem pred skrivno organizacijo, ki je v njihovem zadnjem videospotu za pesem El Manana s helikopterji napadla skupino, ker jim je prebrisanec prodal kup orožja - z napako.

Čeprav je glasbeni oče Gorillaz iz resničnega sveta, vsestranski Britanec Damon Albarn (Blur, The Good, the Bad & the Queen), ki je leta 1998 skupaj z ilustratorjem Jamiejem Hewlettom ustvaril skupino in njeno bizarno zgodbo, pred časom mencal, da Gorillaz ne bodo več izdali albuma, so njuni animiranci še tretjič dobili možnost svetu pokazati, da "pop" ni nujno zmerljivka. Očitno je tudi Murdocu med skrivanjem pred tajno soldatesko na umazani polietilenski obali preprosto postalo dolgčas in v svojih sprevrženih mislih je skoval načrt. Najprej je iz ostankov DNK, nastrganih na mestu nesrečnega preminutja miniaturne azijatske kitaristke Noodle, ustvaril njen klon v obliki kiborga. Brez dobre solo kitare pač ne gre. Zatem je na svojo plastično plažo povabil množico glasbenikov, od znanih imen do mladih talentov. Če vabila niso sprejeli, jim je pač pod nos porinil krpo s kloroformom in jih na silo zvlekel v studio. Tako so - po svoji volji ali ne, Murdocu je precej vseeno - na novem albumu Plastic Beach svoj delež prispevali legendarneži Lou Reed, Mick Jones in Paul Simonon iz The Clash, soulovec Bobby Womack pa ameriška raperja Snoop Dogg in Mos Def, njuna mlajša britanska hip hop kolega Kano in Bashy, še cel kup drugih zasedb in izvajalcev, za povrhu pa še celoten Libanonski nacionalni orkester za orientalsko arabsko glasbo.

Morda se zdi na prvi pogled to kaotičen, nekompatibilen seznam glasbenikov - a ravno v tem združevanju žanrske raznolikosti v originalno pop obliko je od začetka poanta delovanja Damona Albarna pod krinko virtualne zasedbe. Njegova receptura se je izkazala za zelo uspešno, saj sta se prva dva albuma Goril - Gorillaz (2001) in Demon Days (2005) - prodala v večji nakladi kot vseh sedem plošč njegove prve, sicer nadvse popularne britpop skupine Blur. "Urbana glasba je postala mainstream in tradicionalne ideje popa so postale zelo pocukrane in preproste, manipulira pa jih majhna skupna ljudi, zato je v njih težko uživati. Prav zaradi tega snemam plošče Gorillaz in zato je to na marsikateri način najbolj pop album, kar sem jih naredil. Z vsemi svojimi izkušnjami se trudim narediti nekaj, kar ima globino. Pop glasba je odličen način za predstavljanje novih idej," pravi Albarn, ki ga je navdih za Plastic Beach prevzel ob primerjavi smetišč v Afriki in Londonu. Medtem ko Afričani zaradi pomanjkanja odpadke natančno prebrskajo in najdejo nov namen za vsak delec uporabnega materiala, so v zahodnem svetu smeti pač zgolj to - smeti. A tudi v tem je Albarn našel poetiko. "To je del nove ekologije. Takrat sem prvič svet videl na nov način. Vedno sem videl plastiko kot nekaj, kar je proti naravi, a prišla je iz narave. Mi nismo ustvarili plastike, narava jo je. Videl sem kače, ki živijo v toploti razpadajočih plastičnih vrečk. Všeč jim je. Začutil sem čuden optimizem… ki ga je težko prenesti v pop glasbo." A kot poudarja, ne gre za ekološki album, le za drugačen pogled na svet. In tak je tudi album - vsak od sodelujočih je pod okriljem Gorillaz predočil svoj pogled na to plastično plažo, sodobni svet, če želite. Lou Reed ji je v Some Kind Of Nature vtisnil nekaj svoje urbane perverznosti, energična raperja Kano in Bashy sta jo v White Flag po uvodu libanonskega orkestra spremenila v svoj idealni žurerski svet brez vojn in verskih sporov, otožni glas Bobbyja Womacka pa jo prikaže kot simbol trpečega ljubezenskega koprnenja. Vse te različne stile posameznih izvajalcev poveže elektronsko piskajoči in gruvajoči zvok Gorillaz, včasih prav po otroško razigran, drugič melanholično razvlečen, ko v nekaj pesmih glavni vokal gostom prevzame Albarn, pa čisto po britpopovsko melodičen.

Na prvi posluh mogoče umanjka veliki pop singl, kot sta bila Clint Eastwood na prvencu ali Feel Good Inc. na plošči Demon Days, a počasi se začnejo v ušesa umerjati tudi na bolj nekonvencionalne skladbe in iz njih črpati bizarno zadovoljstvo. Mogoče bo Plastic Beach za kakšnega fena najprej manjši šok, a Gorillaz so pač presegli svojo prvotno idejo četverice stripovskih likov z glasbeno zgodbo - tudi zato, ker se jih je risar Jamie Hewlett že rahlo naveličal risati. "Gorillaz za naju niso več štirje animirani liki - gre bolj za organizacijo ljudi, ki delajo nove projekte. To je zame idealni model - Gorillaz je skupina ljudi, ki vam je včasih dajala nekaj, zdaj pa vam hoče ponuditi nove stvari," razloži spremembe Hewlett, ki pa je za novo ploščo svoje junake vseeno ponovno oživil. Tista prva velika fascinacija nad Gorillaz kot virtualno glasbeno skupino, ki je s svojim nastankom prva v premišljen pop paket zajela nove tehnologije, stripovsko zabavnost in z vseh vetrov napaberkovane glasbene žanre, je po več kot desetih letih malce zbledela. Zato sta šefa Albarn in Hewlett projekt predrugačila in ga velikopotezno porinila v novo desetletje. Je to najbolj pop album Gorillaz, kot ga je označil Albarn? Mogoče. Zagotovo pa je album tistega, k čemur bi moral pop težiti. Murdoc verjetno v tem trenutku s steklenico najljubšega ruma in vso sodelujočo ekipo na svoji umazani plastični plaži zasluženo proslavlja dobro opravljeno delo.