V njem so svoje poglede v francoščini predstavili številni tuji in domači strokovnjaki, ki so se skozi različne teme soočili s to problematiko.

Že nekaj desetletij se tako zgodovina kot sociologija, psihologija in arheologija zanimajo tudi za pozabo, ki je iz tega ali onega razloga ustvarila luknje v uradnih zgodovinah. Je vaš projekt zakorakal po tej brazdi?

Ideja za kolokvij Zgodovina pozabe se je porodila na Univerzitetni agenciji za frankofonijo, kjer sem koordinator in raziskovalec v mreži z imenom Raznolikost kulturnih in umetniških izrazov ter globalizacij globalizacij v množini, saj verjamemo, da bi jih moralo biti več. Znotraj te mreže je na programu tudi tema dediščine in spomina, ki seveda še posebej zanima ljudi iz bivših francoskih kolonij, ki so do teh vprašanj zelo občutljivi, Francija pa se prav tako sooča z odnosom do svoje preteklosti. Pobudo za kolokvij je dal kanadski kolega Eric Mechoulan, strokovnjak za 17. stoletje, v katerem se je pravzaprav vzpostavila kultura zgodovine v modernem smislu, in nato je sledila odločitev za organizacijo, v Sloveniji, ki je tako primerna točka med vzhodom in zahodom, med Sredozemljem in srednjo Evropo. Tema pozabe seveda ni nova, in ravno zato se nismo toliko osredotočili na zapolnitev zgodovinskih pozab ali odpravo belih lis, ampak bolj na to, kako pozaba deluje na zgodovinski diskurz, na diskurz zgodovinarjev, politikov ali posameznikov, se pravi na to, kar Maurice Halbwachs imenuje družbeni spomin.

Težave spominjanja in pozabe so na družbeni ravni pogosto orodje političnih bojev, kakršnim smo od osamosvojitve naprej priča v Sloveniji, kjer se preteklost nikakor ne konča, ker služi aktualnim merjenjem moči. Kako naj zgodovinar ravna ob teh pasteh?

To je težava, ki jo poznajo tudi druge države, na primer Nemčija in države bivše Sovjetske zveze, kjer je bilo po razpadu opaziti težnjo, da bi v luči nove politike vse iz prejšnjih časov slikali le črno, negativno, kot nekaj, kar je treba potisniti v zaklenjene predale; to kažejo tudi prispevki našega kolokvija iz Moldavije, Ukrajine in od drugod. To nam seveda zastavlja vprašanje, ali na ta način ne ustanavljamo nekakšnega zgodovinskega sodišča, ki bo cela obdobja razglašalo za črna ali bela. Naloga zgodovinarja je predvsem, da se sooči s kompleksnostjo dogajanj. Tudi v Franciji smo doživeli val popolne diskvalifikacije revolucionarne preteklosti, ki jo je s knjigama Francoska revolucija in Misliti francosko revolucijo v 60. in 70. letih zaznamoval predvsem François Furet; nekaj podobnega se je potem zgodilo s Črno knjigo komunizma. Ta tema torej ni aktualna le v bivših socialističnih državah, ampak zadeva tudi veliko drugih držav. Menim, da je treba preteklost predvsem historizirati, razmisliti o njej, ne pa soditi, ker smo sicer hitro pri naglih sodiščih. Včasih pa se celo zdi, da je takšno vehementno ukvarjanje s preteklostjo beg od bolj zapletenih težav sedanjosti. Pri nas se na primer veliko posvečajo vlogi Francije v suženjstvu, nihče pa se ne ukvarja s tem, kar se danes dogaja na otočju Guadeloupe; za Haiti, ki se je sam osvobodil, ljudje sploh več ne vedo, da je bil francoska kolonija, ker so poučeni le o žrtvah, ne pa o osamosvojiteljih.

Po drugi strani je treba ločiti med zgodovinskim in spominskim diskurzom, kajti ljudje so živeli svoja življenja, tudi srečna, svoje otroštvo, in zgodovina nima pravice tem ljudem reči, da nimajo več preteklosti oziroma da je bila njihova preteklost ničvredna zato, ker je bil režim tak in tak. Nihče nima pravice ljudem odvzeti njihove osebne preteklosti, jih odrezati od minulega in jih obsoditi na tišino, jih utišati, kot je to poimenoval francoski psihoanalitik Jean-Jacques Moscovitz, ker to povzroči zanikanja, potisnjene spomine in vse težave, ki jih ti prinašajo. Tukaj imajo pomembno vlogo pisatelji in filmarji, ki lahko spregovorijo o tej preteklosti skozi pogled posameznika, zgodovinar pa mora upoštevati čim več vidikov in se izogniti subjektivnim spodbudam.

Je to možno, še posebej ob tako bližnji preteklosti, kot je naša? To zadrego nakazuje prav članek dr. Rastka Močnika, ki polemizira s kolegoma dr. Vodopivcem in dr. Repetom, in to o dogodkih, ki se jih vsi trije, z njimi pa seveda tudi vsi mi, starejši prebivalci, spominjamo; tu gre torej za interpretacijo naše skupne doživete dobe.

Ki pa se zelo razlikuje, četudi so se vsi trije izobraževali v istem sistemu…. No, ideji, da bi zgodovinar lahko bil objektiven, smo se odpovedali že pred časom, tudi on ima svoj odnos do preteklosti, na katero gleda iz svojega položaja v sedanjosti, in to je seveda še posebej vidno, kadar govorimo o bližnji preteklosti, četudi je treba reči, da je subjektivni pogled zelo navzoč tudi v razlagi antike. A v vašem primeru gre v veliki meri tudi za prihodnost, za to, kakšno prihodnost si želite, interpretacija preteklega je torej v neposredni vlogi prihodnosti, bitka za preteklost je bitka za sedanjost in prihodnost. Pomislimo le, kako diametralno nasprotno so dogajanja po prvi svetovni vojni razumeli nemški in francoski zgodovinarji, kasneje pa sta se zgodovini držav vendarle približali, če že nista postali skupni; očitno je torej potreben čas, časovna odmaknjenost. Vprašanje preteklosti je namreč vprašanje, čemu smo zvesti.

Francija in Nemčija sta se v veliki meri ujeli celo ob vprašanju bolj bližnje in še bolj boleče druge svetovne vojne. Tudi v Ljubljani je bila pred časom predstavitev skupnega zgodovinskega učbenika.

To je možno zato, ker sta se državi strinjali, da potrebujeta skupno prihodnost, da bosta na neki način zvesti tudi prihodnosti, ne le preteklosti. Na francoski strani je to pomenilo predvsem, da ni mogoče večno Nemčiji izstavljati računov za preteklost, da ni mogoče v neskončnost obremenjevati novih generacij. Šlo je torej za politično voljo, tudi znotraj EU, naj prvemu obdobju molka zaradi pretresenosti in uničenja ter kasnejšemu razčiščevanju sledi konsenz o preteklosti, ki se ne sme več ponoviti niti ne sme vplivati na sedanjost in prihodnost.

Problematika vzhodne Evrope pa je verjetno bolj podobna problematiki razmerja med Francijo in Alžirijo?

Tam je položaj zelo zapleten, alžirska vlada igra na čustva zamere do bivše kolonizatorke, da bi obvladovala notranje razmere, gre za notranjo polarizacijo. Res pa je, da je v Alžiriji in Franciji še živa generacija, ki se je alžirske vojne udeležila, da je v Franciji še vedno velik problem položaj harkijev, Alžircev, ki so bili vpoklicani v francosko vojsko in so se borili na strani kolonizatorja…

… ki so ostali brez dokumentov…

… in ki sta jih obe strani zlorabljali.

Eden izmed očitkov zgodovinarjem je, da tvorijo nacionalne mite, s tem ko povzdigujejo junaštva in zamolčijo povsem "nefotogenično" bedo tistih, ki jih nihče ni vprašal, ali v takšni zgodovini hočejo igrati vlogo topovske hrane. Nekateri zgodovinarji imajo še danes raje Zgodovino z jasnimi mejami med junaki in izdajalci, med dobrimi in zlemi, kot zgodovino.

Da, in ravno to je povzročilo molk in utišanje ljudi, ki se niso prepoznali v teh lepih junaštvih, četudi niso bili na strani izdajalcev. In prav to je tudi sprožilo številne zgodovinske raziskave, ki so se odrekle "velikim zgodbam" in se posvetile tem prezrtim pričevanjem, osebnim, časopisnim, pisemskim, ki zdaj dopolnjujejo prejšnjo veliko sliko in ki v bistvu epistemološko priznavajo subjektivnost in modalitete spomina, ki so bile prej izgnane iz zgodovine zaradi domnevne "objektivnosti" zgodovinarja. Generacija alžirskih priseljencev v Franciji je bila nema generacija, ki ni nikoli imela glasu, šele druga in tretja generacija sta se naučili govoriti…

… tretja tudi glasno vpiti…

... da, vpiti in se tudi izobraževati.

Si prisvojiti orodja, s katerimi so bili izgnani v molk?

Točno.

Kakšno pa je razmerje med kolektivno in individualno pozabo, pozabo v pozitivnem in negativnem smislu?

V obeh primerih lahko gre za odrinjene spomine, ki jih spodbujata tako oblast kot življenje samo. V neki meri je preteklost vsekakor treba odriniti, že Nietzsche se je odločno upiral temu, da bi mrtvi vladali živim. Če je torej najprej na delu amnezija, ji včasih sledi amnestija, se pravi potreba in odločitev za prekinitev cikla maščevanja v prid prihodnosti, kot jo poznamo že iz Oresteje. Tretji korak je anamneza, s katero se izognemo tako škodljivi amneziji kot fiksaciji na preteklost. Anamneza ne pomeni "popravljanja" zgodovine ali celo pisanja na novo, ampak raziskavo poti spominov in pozabe.

Danes smo povsem obdani s kultom spominjanj, nenehno obhajamo nekakšne obletnice in obletnice obletnic, preteklost torej ostaja navzoča v sedanjosti in je nikakor ne presežemo, kar je seveda posledica dejstva, da je prihodnost zelo negotova in da zavračamo zgodovino in njene (izjalovljene) obljube, po drugi strani pa nas obdaja huda amnezija, saj seveda trg nima spomina, kapitalizmu vsekakor ni do nians in do preteklosti, ampak do potrošnika, ki živi za ta trenutek.

Kaj pa lažni spomini, na primer spomin na "veliko Srbijo", ki seveda ni nikoli obstajala, termin je nastal pred stoletji in se je nanašal na košček ozemlja, a so z njim mobilizirali milijone?

To je izredno zanimivo vprašanje, kako politiki, gibanja pa tudi mediji, intelektualci izkopljejo pretekle dogodke, jih skrbno predelajo v funkciji svojih aktualnih potreb in ta fabricirani spomin injicirajo v ljudi kot njihov lastni "spomin". Ljudje se tako spominjajo nečesa, kar se ni nikoli zgodilo, gre za fantazmo, ki pa ima povsem enake učinke, kot če bi velika Srbija res kdaj obstajala. V Freudovem smislu bi rekli, da gre za histerizacijo zgodovine. O nevarnostih takšnega ravnanja pa vam ne bom razlagal, o tem veste preveč.