Vendar romantični ideal ljubezni dolgo časa ni našel domovinske pravice pri sklepanju zakonskih zvez. Močnejši je bil ekonomski interes. Ta je narekoval večino zakonskih zvez vse do konca 19. stoletja. Obrat se dokončno zgodi šele v 20. stoletju.
Tradicionalnim institucijam in tradicionalnemu razumevanju družine je bilo pravzaprav vseeno, ali izbira zakonskega partnerja narekuje pragmatična ekonomska logika ali pa romantična ljubezen. Rezultat je bil isti tradicionalno pojmovana družina.
Bistveno spremembo je med ekonomijo in romantiko doživela le vrednost zvestobe v zakonih. Pri zvezah, ki jih je narekoval ekonomski interes družin, sta partnerja še pred sklenitvijo zakona razčistila, da ekonomski projekt njunih družin, za katerega sta se žrtvovala, nima zveze z ljubeznijo. To je bil intimni dogovor, ki ni vplival na njihove vloge dobrih in zvestih žena in mož v družbi. Zvestoba je postala ključni kriterij, s katerim partnerji in zakonci merijo temperaturo pripadnosti drug pri drugem, šele z ustoličenjem ljubezni v 20. stoletju.
Danes tradicionalna družina skupaj s tradicionalni hierarhijo vrednot doživlja številne modifikacije. Po eni strani oblika, saj smo končno začeli (bolj ali manj) sprejemati homoseksualna partnerstva kot nekaj vsakdanjega. Po drugi strani pa vsebina, saj tradicionalne vrednote, kot recimo zvestoba kot osrednji kriterij, zamenjujejo nove. Novi partnerski dogovori nimajo zveze s formalnim okvirjem: mnoga homoseksualna partnerstva zasledujejo ideal tradicionalne družine in njene vrednote, po drugi stani pa vse več heteroseksualnih partnerskih zvez ne temelji več na "zvestobi mesa". Ta partnerstva zvestobe ne enačijo z "ekskluzivno pravico do uporabe partnerjevega spolnega organa". Vsebina zvestobe se seli bližje ekskluzivni pravici do najglobljih in najintimnejših partnerjevih emocij, bližje konceptu globinskega, temeljnega zavezništva in zaupanja.
Kaj konkretno to pomeni? Marsikaj. Ena ključnih sprememb se zgodi pa polju seksualnosti. To ni več polje, kjer se preverja pripadnost med partnerjema, ampak postane del intimne kreativnosti in igre, ki s svojo razvezanostjo dodatno povezuje. Razmišljanje gre v smeri, da je seksualnost, fizični dialog med partnerjema, eden ključnih temeljev odnosa, in če ta izgine (prej kot ga narekuje biološki ciklus), so posledice največkrat usodne. Če se ubije kreativnost v užitku, ga prej ali slej začne ubijati navada. Po drugi strani pa seksualni užitek, ki je razvezan bremena pripadnosti, postane osnova za razvijanje, nadgrajevanje, poglobitve in dopolnjevanje odnosa. In to na dolge proge. Torej: partnerja, ki zvestobo merita v vatlih popolnega zaupanja in globinske, temeljne človeške pripadnosti, v seksualnost pa razumeta kot igro kreativnosti, imata po verjetnostnem računu na dolgi rok veliko več možnosti za preživetje, za pravo zvestobo. Seveda, če so stvari v glavi trdno na svojem mestu: tretji/ja, četrti/ta, peti/ta in deseti/ta so tu zato, da bi partnerja zares ostala dva.
