Tudi tiste, ki je v zadnjih izdihljajih osemdesetih molče stala pred mobilno poljsko trpezarijo v zavetrju Velebita ter si med poslušanjem novih laži - vzneseno slikala svojo resnico. Vedeli smo, da je v vsakem od nas nekaj velikega, nismo pa vedeli, kaj je pred nami, mogoče prihodnost v filmih o vesolju. Tišina je bila edina, ki je poznala pravi odgovor. Mogoče jo je svojih "walking in space" odisejadah srečal tudi kontrakulturni šaman hipi generacije Timothy Leary. Vsekakor smo takrat bili pripravljeni verjeti v boga, če bi on verjel v nas. Podobne poglede danes vidimo v zbeganih stražnikih demokracije v puščavskem vetru. Tudi oni s pesmimi lažnega patriotizma marširajo v transporterje, v temo, v prazen nič. "The rest is silence," opozarja glas iz ozadja, ko Berger vstopa v zloveščo "neskončnost" v Formanovi filmski adaptaciji muzikala Lasje (Hair, 1979). Mirujoča kamera letalo samo še pospremi iz kadra. Pozneje ga srečamo v Apokalipsi zdaj, Platoonu, na Hamburger Hillu, Full Metal Jacketu, v Sestreljenem črnem jastrebu, Bombni misiji, pred tem na pesku Iwo Jime, Tanki rdeči liniji. V vseh (časovnih) geografskih širinah, zato ne preseneča, da muzikal (ali plemenski "love-rock" muzikal) Hair še danes najde svoj prostor v različnih gledaliških ali televizijskih programih.

Prek novoletnega sporeda TV Ljubljana (1981/82) smo se tudi pri nas prvič (širše) srečali z muzikalom Lasje. Tako se je namreč takrat zapisalo v reviji Stop, katere rubrika Mimo koša je bila kmalu prepolna pisem z vprašanji o glavnih igralcih, predvsem o Treatu Williamsu. Vendar je Hair v jugoslovanskem prostoru (Atelje 212) prvič stresel svoje lase že dobro leto (1969) po svetovni premieri, kar je bila četrta postavitev, in sicer za Broadwayem, West Endom in broadwayske priredbe v Münchnu. Dolgo časa je obveljala urbana legenda, da si je premiero, polno golote - uprizoritev je v Newsweeku pohvalil tudi eden izmed avtorjev Gerome Ragni -, ogledal sam Maršal, vendar so Titu dobro leto pozneje odpeli le zaključni song Let the Sunshine In. Šele Miloš Forman je Hair prinesel v naše domove, kar je - zavoljo izredne glasbene partiture - povzročilo manjši lov za dvojnim albumom z glasbo iz filma, ki je v trgovinah s ploščami zelo hitro pošel. Vse to se je dogajalo v času, ko so se "oseminšestdesetmaši" že davno iztirili iz nematerialnega, se ostrigli, oblekli draga oblačila in posvetili izmenjavi kapitala. Ne nazadnje so bili ti procesi aktualni že takrat, ko je Forman prevzel režijo filma, še bolj pa, ko je na filmska platna prišla izgubljenih idealov polna Velika jeza (Big Chill, 1983) Lawrenca Kasdana. Ideološki konflikt vseeno ni ustavil nadaljnji pohod (in uspeh) muzikala, ki je na Broadwayu doživel že več kot 1750 ponovitev. Popularnost so mu dvignile tudi priredbe pesmi (5th Dimension), ki so visoko kotirale na lestvicah popularnosti, da o številnih poizvedbah ob tabornem ognju ali na ulici niti ne izgubljamo besed. Ko se je po nekajletni odsotnosti Hair vrnil na broadwayske odre (31. marca 2009), je še isto leto - ob izjemnih kritikah seveda - prejel nagradi Tony in drama desk za najboljšega povratnika.

S pojavo muzikala Hair je prišlo do revolucije. Predstava je definirala novo obliko žanra, kjer so gledalci postali sestavni del plemena (Be-In), zato se gostom - tudi tistim, ki so medtem postali del esteblišmenta - nikoli ni bilo težko poistovetiti z dogajanjem na odru. Vse to je bila logična posledica silnic, ki so se kot kontrareakcija na obstoječo krizo galvanizirale skozi šestdeseta. Vzhajajoča nova misel je postala alternativa vsem obstoječim religijam, političnim sistemom, umetnosti, vzgoji. V tem družbenem kaosu so mladi iskali pozabljene družbene in duhovne vrednote. Te naj bi prišle z "ero vodnarja", novim vekom, kjer bo prišlo do dejanske osvoboditve ljudske zavesti oziroma "harmonije in razumevanja", kot je zapisano v libretu. To seveda ni bilo povšeči zagovornikom vojne in potrošništva. In narobe. JFK bi o tem marsikaj lahko povedal, če bi lahko. Hair je bil tako že na svojem začetku drzen in šokanten, saj je - poleg boemskega življenja - slavil ideale, ki v ničemer niso bili v moralno oporo stricu Samu v vojni v Vietnamu. "Narava, cvetje, svoboda, sreča" so simbolizirali obraz protesta proti lažni morali politične in gospodarske elite, kritiko družbe, ki je izgubila človeškost. Hair je bil glasnik novega časa - oba avtorja (James Rado in Gerome Ragni) sta bila hipija, pri čemer je Ragni v offbroadwayski verziji muzikala celo igral Bergerja, medtem ko je bil Rado povabljen, da pri selitvi na velik oder prevzame vlogo Clauda Bukowskega, modernega Fausta, ki se na poti v Vietnam za eno noč ustavi v Central Parku in doživi kulturni šok. Tu je še Sheila, vzorčni model za Patty Hearts, in raznobarvno pleme v vseh ozirih, kjer se (ne) ve, kdo je že s kom in kdo ne. To niti ni pomembno, ljubezen kot temelj globalnega manifesta in želje po spontanih in neposrednih odnosih je povsod v zraku. Njena raba "oče, zakaj ti vsi ti termini zvene tako umazano" je prosta in neomejena. Napad na tradicionalne postavke avtoritete ne zastara niti danes, ko je minilo več kot štirideset let od velike premiere muzikala: protestne pesmi zavoljo pomanjkanja tolerance, rožljanja z orožjem in podnebnih sprememb doživljajo renesanso same po sebi. Zagotovo se kod potika kakšen uniformiranec, ki si poje Where Do I Go? ali 3-5-0-0. Ravno te dni se je pred vojaškim sodiščem izrekel poddesetnik Joe Glenton, ker je zaradi moralnih razlogov zavrnil ponovni vpoklic v Afganistan. Hair ostaja aktualen: po svetu še vedno hodi nekaj ansamblov, ki pripovedujejo zgodbo o otrocih cvetja, Atelje 212 pa je s premiero pred dobrim mesecem staro zgodbo preslikal v današnji čas. Glavno vloga je pripadla igralcu Sergeju Trifunoviću.