Ekonomski položaj da je bistveno slabši, kot so ga prikazovali, možnosti, da bo vstop v Evropsko unijo prinesel družbo blaginje, pa zanemarljive. Prihajala je zima, vlada pa je ravnokar ukinila subvencije za plin. Francoska družba, ki je kupila mestni plinovod, je vsem uporabnikom poslala sporočilo, da stanovanj ne smejo hkrati ogrevati s podraženim plinom in drvmi. Uporabljajo lahko samo plin ali samo drva.

Ljudje pred parlamentom so govorili, da lahko izbirajo med drago in nedostopno moderno družbo ali pa se vrnejo v poceni stare čase. Le da se ne eno ne drugo ni kazalo kot realistična možnost. Bližala se je zima, vedeli so, da bodo zmrzovali.

Poljska kuhinja pred parlamentom

Demonstracije so bile predvsem protest proti naraščajoči revščini vsakdanjega življenja, ki je bila ob bleščečih izložbah v središču mesta še toliko bolj neprijetna. Presenetljivo je bilo, da na protestih ni najbolj izstopala na volitvah ponovno poražena opozicijska konservativna stranka Fidesz, ampak politične sile, ki so priložnost razumele kot prizorišče za politični teater v kostumih. Predsednik stranke Fidesz Viktor Orban je sicer pozival ljudi, naj pridejo na ulice, v ključnem trenutku pa ni mobiliziral stranke. Na protestih je bilo veliko ljudi, ki se niso povezovali s strankarskim življenjem.

V parku pred parlamentom je ogromen moški v maskirni paravojaški uniformi v poljski kuhinji kuhal golaž in ga delil v plastičnih skodelicah. Na stojnicah so prodajali medalje iz 19. stoletja in kazali zemljevide zelo velike Madžarske, ki je segala od Bratislave do Jadranskega morja. Polemizirali so z zgodovino, vendar resentimentov do druge svetovne vojne ni bilo. Začetek zatona Madžarske so postavili konec prve svetovne vojne, ko se je zemljevid Madžarske zmanjšal za skoraj polovico. Moderni krivci za žalostno stanje, v katerem je bilo ogrevanje stanovanj vprašljivo, so bili po vrsti komunisti, tajkuni, Judi, Romi, Slovaki, Evropa. Vsi so bili združeni v veliko zaroto, ki jo lahko razvozlajo samo razveljavitev volilnega rezultata, razpustitev vlade in odstop treh četrtin parlamenta.

"Marginalen fenomen, ki ga ne gre jemati preveč usodno," je arhitekt Laszlo Rajk proteste odpravil kot politični piknik. Mnenje je bilo kvalificirano. Rajk je imel za seboj dvajset let aktivizma proti stalinistični oblasti in šest let staža v prvem demokratično izvoljenem parlamentu po padcu železne zavese na listi stranke liberalcev. Nosi tudi ime svojega očeta, ki je bil najslavnejši obsojenec na političnem procesu proti organizatorjem poskusa protistalinistične revolucije iz leta 1956. "Demonstracije so izraz politične nostalgije za časi, ko opozicijska politika ni bila stvar pragmatičnih ekonomskih programov, ampak moralne drže." Nemoderen in zastarel odvod demokratične politike, ki nima nobene perspektive. To je bil njegov sklep o možnostih za razvoj skrajne desničarske politične ikonografije v množici pred parlamentom. Nekdanji disident, pisatelj Gyorgy Konrad, ki je tudi liberalec, se o ulični politiki sploh ni hotel pogovarjati. Neposredno oživljanje nacistične ikonografije, oblačenje v fantazijske uniforme, rasizem in antisemitizem so bili na rob družbe potisnjeni fenomeni, ki so lahko povzročali zadrego, ne pa skrbi.

"Na aprilskih volitvah bodo nostalgiki za nacizmom dobili petnajst odstotkov," mi je v začetku tedna zagotovil glavni urednik časopisa Magyar Narancz Endre Bojtar. Aprila bodo na Madžarskem parlamentarne volitve, ki kažejo zanimivo politično sliko dežele. Vsaj po imenu leve sile, ki so osem let vladale, bodo po vseh napovedih bolj ali manj izbrisane s političnega zemljevida. Konservativna stranka Fidesz, ki ima klasičen desničarski program, bo postala politični center. Desno od sebe pa bo imela močno paravojaško desnico, ki se rada oblači v uniforme in ima jasen seznam sovražnikov. Njen vzpon se zdi neizogiben. "Nekateri jim napovedujejo dvajset odstotkov. V nekaterih okrožjih bodo preskočili dvajset odstotkov."

Madžarska bo postala evropska država, ki goji nostalgijo za nacizmom in sorodnimi nacionalističnimi ideologijami 20. stoletja. Parlament je ravnokar sprejel zakon, ki kaznuje zanikanje holokavsta. Bil je potreben, ker je nekoliko eksotična ideja, da je poboj Judov v nacistični Evropi namišljen, postala preveč moteč del vsakdanje politične govorice.

Glej nazaj

Liberalci v Budimpešti se tolažijo s tem, da dežela v tem ne bo osamljena. V Angliji je laburistična stranka resno zaskrbljena, kaj bodo njeni najbolj zvesti volilci iz delavskih vrst naredili na prihodnjih volitvah. Za konservativno stranko ne bodo glasovali, ker je odpor premočan. Predvolilne raziskave javnega mnenja pa v delavskih okoljih kažejo naraščajočo popularnost skrajne nacionalistične desnice. Na prvi pogled so podatki begajoči. Proletarske četrti angleških mest so vedno glasovale za laburiste ali pa niso šli na volitve. V Angliji velja isto železno politično pravilo kot v Italiji do leta 1990. "Nogometnega kluba ne zamenjaš niti takrat, ko mu gre slabo, tako kot ne menjaš glasu na volitvah." Kar nekaj volilcev si bo premislilo, ker je ekonomska stiska zategnila primež okoli levih idej o družbi, ki temelji na egalitarizmu in socialni kohezivnosti. Privlačnost skrajne desnice je v preprostem argumentu, da so za stisko krivi tujci, ki so odvzeli delo domačinom. Velika Britanija je v zadnjih tridesetih letih postala izrazito multikulturna družba priseljencev iz Indije, Pakistana in Afrike. Po letu 2004 so jo preplavili delavci iz vzhodne Evrope. To je omejilo možnosti dohodka za angleške delavce, ker so priseljenci pripravljeni delati za nižje plače. Nekaj proletarskega egalitarizma je še ostalo. Odpor do delavcev iz Poljske je enako močan kot do delavcev iz Italije. Ker so delavske četrti postale območje priseljevanja, priseljenci pa so na prvem mestu ljudje, ki iščejo delo, se slabšanje kakovosti življenjske ravni prenaša v volilne glasove strank, ki tujce razumejo kot sovražnike. Angleška politična govorica je nekoliko bolj kultivirana, sporočilo pa je isto. Pot naprej temelji na pogledu nazaj in skrajno desno.

Ideja napredka je v vzhodni Evropi v drugi polovici osemdesetih let zvenela zelo preprosto. Neločljivo je bila povezana z idejo svobode. Svoboda je bila zelo praktična potreba.

Leta 1986 sem v Budimpešti sedel v zadnjih prostorih študentskega doma, kjer so mi študenti kazali fotokopirane, na roko pretipkane in na ciklostilne stroje stiskane samizdate. Ime so si sposodili od disidentov v Sovjetski zvezi, ki je bila še delujoč imperij. Zapletel se je v neokolonialno avanturo v Afganistanu, kjer si je izkopal grob, vendar se je tega leta njegov skorajšnji konec šele dobro slutil. Ker je bilo izdajanje politične literature strogo nadzorovano, so madžarski pisci sami izdajali svoje knjige. V tiskarnah so tiskali samo od države dovoljeno literaturo. Politična opozicija se je znašla sama. Nerodno je bilo, ker je bilo treba imeti za fotokopirni stroj orožni list, razmnoževalne naprave pa so bile redke. Samizdatov pa je bilo dovolj, da so ustvarili alternativni trg, ki je imel vse značilnosti knjižnega trga. Nekatere knjige so bile uspešnice, čeprav jih ni bilo v nobeni knjigarni in niso šle skozi distribucijsko mrežo, ampak so si jih podajali iz roke v roko. Trg je imel založniško hišo ABC in založnika Jana Nagya, ki so mu ravnokar zaplenili razmnoževalni stroj in naklado. Madžari imajo svojevrsten smisel za humor. Policija je vdrla v zgradbo pokritega plavalnega bazena, kjer je imel Nagy tiskarno. Opozicija ni počela nič spektakularnega. Družbo je interpretirala na drugačne načine in ustvarjala trg idej. V sistemu državnega monopola nad trgom je to zvenelo dovolj nevarno.

Nevarnost sploh ni bila namišljena. Na eni in na drugi strani so bili prepričani, da svobodni trg idej pomeni svobodo. Stalinistične oblasti niso bile tako paranoične pred drugačnimi idejami, ker bi brale besedila svojih klasikov bolj natančno ali pravoverno od opozicije. Karla Marxa so v resnici brali samo v opoziciji. Od tod je prišla ideja, da prosti trg kapitalizma nujno pelje v demokracijo kot upravljalski sistem svobodne družbe. Zato so se svobodnega trga na eni strani otepali s policijo in vojsko, na drugi pa so si ga tako močno želeli.

Fevdalni liberalizem

V najbolj grobi obliki je to pomenilo, da vpeljava kapitalističnega produkcijskega načina pomeni razvoj demokratičnih institucij in bogate družbe. Liberalni kapitalizem nujno pripelje do liberalne družbe in blaginje vseh. Zgleda zahodne in vzhodne Evrope sta bila močno zgovorna. Kapitalizem zahodne Evrope ni bil tako zelo privlačen, ker bi bile tam ideje tako zelo naprednejše. Vzhodnoevropski disidenti so bili praviloma snobi, ki so na zahodu videli idejno nerazvito družbo. Ampak tam so razvijali socialno državo, na vzhodu so razvijali njeno idejo. Socializem je bil zares antipatičen, ker je bil ekonomsko neučinkovit in je zato socialno propadel. Logično se je zdelo, da je liberalni kapitalizem učinkovit, ker temelji na liberalni demokraciji kot pogoju svojega uspeha. Sicer bi se razvil v fevdalizmu in ne v reprezentativni demokraciji.

Potem se je izkazalo, da je v fevdalizmu prav tako učinkovit kot v liberalni demokraciji. Še bolj. Združeni arabski emirati so fevdalna država z absolutnim monarhom, kjer ni nobenih političnih pravic. Osemdeset odstotkov prebivalstva je priseljencev. Skupaj živi šestdeset tisoč Angležev in pol milijona indijskih delavcev v družbi Pakistancev in delavcev iz vzhodne Evrope. Med njimi ni nobenih napetosti, ker so prepovedane z vladarjevim odlokom. Prav popolna odsotnost demokracije in popolnoma liberalizirana ekonomija sta gonilo gospodarskega razcveta. Tudi v času hude gospodarske krize ostane družba stabilna, ker je nestabilnost protizakonita.

Hkrati pa je postalo očitno, da liberalni kapitalizem ne prinese niti stabilne družbe, niti blaginje, niti razvoja. Na Madžarskem so zaradi tega najprej propadli liberalci. Potem je zašla v krizo klasična konservativna desnica. Za njo so ponovno dobili in zapravili priložnost socialisti. Rezultat je zanimiv. Konservativci so postali politični center, ki mu na prihodnjih volitvah kaže zelo dobro. Kljub retoriki sprememb imajo enak program kot socialisti. Ohranitev statusa quo za bolj ali manj nemoteno delovanje političnih in poslovnih elit. Razlike med njihovimi interesi so vedno bolj zabrisane. Razlika nastaja na skrajni desnici, ki revolucije ne razume kot spopada idej z retoričnimi sredstvi. Deluje na antisistemskem in antipolitičnem refleksu resnično razočaranih volilcev. Namesto politike si v bližnji prihodnosti lahko obetamo spopad desnega in levega populizma.