"Verjetno gre za provokacijo oziroma lažno prijavo," je komentiral Giannopoulus, eden njegovih sodelavcev pa je pojasnil, da ne gre za grožnjo sindikalistom, ampak je nekdo verjetno stresel jezo na tiste, ki v isti zgradbi delijo počitniške bone. Z njimi namreč družinam, ki si počitnic ne morejo privoščiti, po nekakšnem loterijskem načelu te omogočijo, a je veliko takih, ki menijo, da so bili po krivici izločeni.
Strah je bil v resnici odveč, šlo je za lažno prijavo. Zato pa je vse bolj stvaren strah, o katerem smo govorili s sindikalnimi predstavniki poprej. Solun je glavno mesto pokrajine, kjer se najbolj čuti siceršnja svetovna gospodarska kriza, sedanje stanje grških javnih financ, ki državljane silijo k novemu odrekanju. Stavka je edino sredstvo, s katerim še lahko odgovorijo vladi na sprejete ukrepe, ki jih deloma razumejo, ne razumejo pa, da se vselej kriza lomi na delavskih plečih.
Stečaji in odpuščanja
Vagalis Tatalas nam je pred prihodom sindikalnega predsednika navrgel nekaj številk. V zadnjem desetletju so v tem severnem delu Grčije presahnile skorajda vse tobačne in tekstilne tovarne, v gradbeništvu je izgubila delo polovica zaposlenih, posledično so ostajali brez dela tudi zaposleni v kovinski industriji in drugih na gradnjo vezanih dejavnostih. Z izgubo dela v tekstilni industriji, ki se je deloma selila tudi v sosednje balkanske države s cenejšo delovno silo, je ostalo brez dela 25.000 ljudi, večinoma žensk, mladi pa danes praktično ne morejo dobiti zaposlitve. Nikis Giannopoulus, ki je tudi član izvršnega odbora najmočnejšega sindikata delavcev zasebnega sektorja na državni ravni, je bil ob tem kritičen do vladnih podatkov o nezaposlenosti. Ta je skoraj 20-odstotna, je zatrdil, čeprav se uradnikom v Evropski uniji prikazuje tudi za polovico manjša.
Vendar pa o državnem dolgu, ki presega 300 milijard evrov, ni dvoma, nas je zanimalo. "Ne," odgovarja Giannopoulus in dodaja, da ne nasprotujejo vsem vladnim ukrepom, ne strinjajo pa se s tistimi, ki jemljejo vsem enako in niso razvojno naravnani. Takšen je dvig davka na dodano vrednost za dve indeksni točki, ki prizadene enako tiste z nekaj sto evri plače kot one, ki jo štejejo v več tisoč evrih. Zato bomo skupaj na ulici, je odgovoril na naše vprašanje, ali dejansko obstaja nesoglasje med delavci v državnih službah in tistimi v zasebnih družbah. "V javnem sektorju so plače za okoli 20 odstotkov višje kot v zasebnem, pa tudi služba je mnogo bolj varna, saj je praktično ni mogoče izgubiti," izvemo s takojšnjim pojasnilom, da to ne krni solidarnosti, ki ni nuja samo med grškimi delavci. "V podobnem položaju se bodo kmalu znašli španski, portugalski, morda tudi vaši," so bili prepričani sindikalisti v Solunu, kjer ne morejo računati niti prilive od turizma, kot v mnogih drugih delih Grčije.
Od Soluna do Aten ni samo dolga pot, ampak je v tem zimskem času, ko na njej ni reke turistov, polna obvoznic zaradi cestnih del. Sindikalna sporočila pa so premočrtna. Tudi v grškem glavnem mestu nezaposlenost postaja vse večji problem, novega zaposlovanja ni, prihodki od turizma padajo v obratnem sorazmerju z nezadovoljstvom, ki se vse bolj seli na ulice, in v četrtek je na trgu pred parlamentom spominske posnetke o menjavi častne straže iskal le mlad par iz Azije. Vzdolž območja za pešce v ulici Ermou pa so se temnopolti prodajalci ponarejenih torbic priznanih znamk in bleščečih se ničvrednih ur, ki so po demonstracijah vzniknili kot gobe po dežju, pritoževali, da videvajo samo še domačine, s katerimi seveda ni nobenega posla.
Temnopolti priseljenci so bili tudi v protestni povorki na splošni stavki, ki je poleg delavcev iz javnega in zasebnega sektorja po vsej Grčiji na ulice pripeljala tudi druge aktiviste, od ekoloških gibanj in protifašistov do anarhistov ter afriških imigrantov, ki vse bolj postajajo žrtve administrativnih postopkov in vse glasnejših rasistov. "Rasizem, tudi med mladimi, postaja vse večji problem," je razlagala srednješolka Dania, ki je delila pozive, naj podprejo njihova prizadevanja za prepoved organizacije Xrisi Augi z nedvoumno nacistično orientacijo. Prihodnji petek bodo na srednjih šolah in univerzi za dve uri prekinili pouk in ga nadomestili s pogovori o rasizmu, je pripovedovala dijakinja, ki se namerava prihodnje leto vpisati na študij fizike ali geologije, ter povedala, da so pripadniki omenjene organizacije pred kratkim neki učiteljici na Kreti v roko vrisali kljukasti križ, ker je imigrante učila grščino.
Strpnost ima več obrazov in na četrtkovih demonstracijah je bila prisotna pri večini udeležencev, ki so korakali v krožnem mimohodu mimo državnega parlamenta in po dveh avenijah, ki vodita do trga pred njim. Med njimi so odobravanje upokojencev, ki so tokrat povorko le spremljali, poželi celo stavkajoči policisti, ki so jih pred dnevi precej na silo mirili, ko so protestirali proti zamrznitvi pokojnin. Iz množice, ki se je pod obilico transparentov v zboru odzivala na gesla svojih sindikalnih vodij, sicer pa je delovala, kot da bi bila na nedeljskem sprehodu v prijetnem spomladanskem soncu, so izstopali večinoma v črna oblačila oblečeni mladeniči in mladenke, ki so si v hipu nadeli na obraz krinke, nekateri na glavo čelade in na nos plinske maske in se zapletali v spopade s policijskimi specialci v olivno zelenih uniformah. Teh je bilo v stranskih ulicah nameščenih okoli tisoč petsto, reagirali so na razbijanje izložb, kurjenje smetnjakov in druge vandalistične izpade, ki so se končevali z metanjem kamenja, molotovk ter s policijsko uporabo solzivca, ki je bolj prekinjal delavsko povorko, kot pa razganjal dobro organizirane anarhiste.
Za četrtkove demonstracije v Atenah je obveljalo, da so bile razmeroma mirne. Poulični spopadi so za kratek čas izbruhnili pred univerzo in na trgu Omonia, kjer so se anarhisti s palicami spravili tudi na televizijske snemalce in fotoreporterje. Opozorila Petrosa Constatinoua iz socialistične delavske stranke so se izkazala za dragocena, ko nama je s fotoreporterjem Jako razložil, kaj vse se zna zgoditi. Očitno pa je bilo, da je med tukajšnjimi demonstranti vandalizem anarhistov postal že nekakšna folklora, saj njihovi spopadi s policijo in pokanje izstrelkov s solzivcem niso sprožali posebne panike, le dokaj predvidljive začasne umike v stranske ulice.
Bilo bi nekorektno, če bi splošno enodnevno stavko grških delavcev, ki so svoje nezadovoljstvo izrazili na ulicah več kot šestdesetih mest, na delovnih mestih pa jih je ustavilo delo okoli dva milijona, ocenjevali prek omenjenih sporadičnih protestov. Škoda, ki so jo povzročili anarhisti s svojimi vandalskimi izpadi, verjetno ni zanemarljiva, čeprav so večino zaprtih trgovin, bank in drugih ustanov v dveh glavnih trgovskih ulicah v Atenah obvarovale zaščitne kovinske žaluzije. Opremljeni s kladivi in železnimi palicami so nasilneži razbijali marmornate plošče na zidovih in ruvali granitne tlakovce ter z njimi obmetavali policiste in razbili več izložb, a se je tudi po zaslugi varnostnih organov, ki so zavzeli izrazito obrambno držo, protest končal mirno, a z nedvoumnim sporočilom, da še zdaleč ni zadnji.
"Dajte nam delo, dajte nam plače," je med drugim pisalo na transparentih, ki jih je udeležencem delila Katerina Patrikiou. Grški delavci imajo občutek, da plačujejo dolgove, ki so si jih nakopali drugi, in da vlada varčuje tako, da jim znižuje že tako mizerne plače v Evropski uniji. Povprečna plača v zasebnem sektorju znaša okoli 700 evrov, v javnih službah je višja, okoli 1200 evrov. Aris Cukmidas je s sodelavci nosil velik transparent z napisom "Grčija ima najvišje cene in najnižje plače. Vprašajte Siemens, zakaj?". "Delate za Siemens?" se je vprašanje ponudilo samo. Aris ima precej boljšo službo, pri ESMA, oddelku, ki v Grčiji skrbi za programe, ki jih sofinancira Evropska unija. Je generalni sekretar sindikata delavcev s poprečno plačo okoli 2000 evrov, ki pa je zdaj na udaru varčevalnih vladnih ukrepov. "Ta plača ni tako dobra, kot je slišati," takoj doda in pojasni, da k njej ne sodijo dodatki, ki jih sicer dobijo delavci v obliki regresa, božičnice in stimulacij. Hkrati pa gre za same visoko izobražene ljudi, ki govorijo več jezikov in obvladajo različna področja od ekologije do energetike oziroma vsa, pri katerih sodelujejo z Brusljem.
Policisti skupaj z demonstranti
Posebnost četrtkovih demonstracij je bilo korakanje policistov v protestni povorki, skupaj z gasilci in pripadniki obalne straže. Christos Fotopoulos, ki vodi policijski sindikat, je nezadovoljstvo kolegov razložil z ogorčenjem nad vladno ukinitvijo dodatkov k plačam javnih uslužbencev. Slednji namreč predstavljajo kar polovico njihove plače.
Splošne stavke so najbolj odmevne, vendar tudi sami protestniki niso prepričani, da bodo imele kakšen konkreten učinek. Premier George Papandreou je četrtkovo pospremil s komentarjem, da imajo demonstranti vso pravico demonstrirati, da pa sedanje krize ni povzročila njegova vlada. Ta samo gasi požar in si prizadeva v letošnjem letu znižati proračunski primanjkljaj z 12,7 na okoli 8,7 odstotka, kar je še vedno daleč nad dovoljeno mejo treh odstotkov, zaukazanih državam evroobmočja. Prav tako mora Grčija v letošnjem letu odplačati oziroma reprogramirati okoli 54 milijard evrov javnega dolga, pri čemer ima izredno malo prostora z državnimi obveznicami. Sindikalni aktivisti upravičeno opozarjajo, da so pri tem znova na delu špekulanti, ki si na račun grških dolžniških težav režejo svoj kos pogače pri visokih obrestnih merah za finančno pomoč. Hkrati pa je opazna zamera tistim članicam v EU, med njimi še najbolj Nemčiji, ki novo socialistično vlado pritiskajo ob zid. Podpora premierju Papandreouju je trenutno še nad 50 odstotki, a zna hitro splahneti, če ne bo prave luči na koncu dolžniškega predora. Četrtkove demonstracije so izzvenele kot dostojno opozorilo grškim oblastem in tudi Evropski uniji, da zablod kapitala ne gre reševati zgolj prek delavskih hrbtov.
