Stroga navodila so jasna – čeprav se različne novinarske zgodbe sčasoma pojavijo na Twitterju (včasih celo prej kot na straneh spletnih časnikov), Reutersovi novinarji tega ne smejo delati, saj morajo zgodbo najprej objaviti na Reutersovi spletni strani, šele potem pa na Twitterju.
V pravilniku pa so se dotaknili še nekaj drugih vprašanj glede Twitterja, Facebooka in drugih spletnih omrežij, ki vzbujajo zaskrbljenost. Novinarjem svetujejo, naj se pred uporabo Twitterja za poslovne namene posvetujejo z urednikom, pred objavo pa naj njihove objave nekdo preveri, pazijo naj, da ne objavljajo kakšnih pristranskih obvestil (zlasti se to nanaša na politično pripadnost), zasebno in službeno življenje oz. dejavnost pa naj ločijo z različnima računoma.
Pravilnik kot celota predstavlja zanimivo branje in razkriva, da je Reuters, kot medijska organizacija, razklan med tem, da svoje zaposlene spodbuja k uporabi socialnih medijev, ter tem, da obnašanje zaposlenih zanje predstavlja tveganje. Pravijo namreč, da bi lahko ta orodja, če niso pravilno uporabljena, "ogrozila njihov težko pridobljen sloves neodvisnosti in svobode".
V njihov očeh novinarji, ki svoja politična prepričanja objavljajo na Facebooku (pa čeprav v zasebnosti), niso več neodvisni. Novinar, ki svojim virom sledi na Twitterju ali pa se z njimi spoprijatelji prek Facebooka, tvega, da bo podatke delil s konkurenco.
Zanimivo pa je, da sama ideja, da družbeni mediji predstavljajo grožnjo tradicionalnemu krogu novic, obstaja že od časov, ko so se na spletu pojavili prvi blogi.
