Sedem norm, dva potnika na svetovno prvenstvo. Kako to?

Konec lanskega in v začetku letošnjega leta so se v slovenski atletiki zgodili številni nesrečni slučaji. Marija Šestak, ki bi bila zdrava v Dohi nedvomno kandidatka za odličje, je staknila poškodbo, ki se ji vleče že vso lansko sezono. Dolgo je bilo potrebno, da je našla pravo diagnozo. Pred nekaj dnevi mi je Šestakova dejala, da na evropskem prvenstvu v Barceloni računa na kolajno. Sonja Roman je trenirala, kot se za profesionalko spodobi, a je tik pred zdajci staknila poškodbo stegenske mišice. Nastopu v Dohi se je odpovedala, da bi le bila v Barceloni čim bolje pripravljena. Matic Osovnikar je na državnem prvenstvu že pokazal dobro pripravljenost, ko pa je želel nadgraditi formo, si je rahlo obnovil staro poškodbo stegenske mišice, zato noče tvegati še hujše poškodbe. Tina Šutej skače odlično, dosegla je fenomenalen državni rekord skoka ob palici, a ni bilo mogoče uskladiti njenih študijskih obveznosti in potovanja v Doho. Nina Kolarič se na Portugalskem pripravlja na poletno sezono. Poškodbo je pozdravila.

Bržčas ne pričakujete nove slovenske kolajne na veliki tekmi, s katerih se je slovenska reprezentanca vračala venomer od avgusta 2006?

Kot kaže, se bo slovenska atletska pravljica v Dohi bržčas prekinila, a sem prepričan, da se ne končuje. Že letos računamo, da bomo na članskem evropskem prvenstvu osvojili kolajno. Permanentno osvajanje kolajn v atletiki pa je iluzija.

Se vam ne zdi, da je poškodb preveč? Ste se poglobili v težavo?

Pred tednom dni smo imeli sestanek z zdravniškim konzilijem, ki ga sestavljajo Rasto Štok, Jure Šorli in Bojan Knap. Ugotovljeno je bilo, da atleti ne posvečajo dovolj pozornosti preventivi. V želji za uspehom včasih premalo poslušajo svoje telo, poskušajo ga prisiliti v maksimalne napore, kar pa nedvomno ni dobro. Temu problemu moramo posvetiti več pozornosti, s težavo pa smo seznanili tudi trenerje, ki jih prav tako pogosto zanese. Odločili smo se, da bomo na skupnih pripravah, kamor prihajajo atletski upi, uvajali stalne praktične vaje gimnastike.

Kdo bo skrbel za takšna usposabljanja?

Začeli smo sodelovati z Brigito Langerholc. Na vsak način jo bomo še bolje vključili v atletski pogon, ne glede na to, ali bo po porodu še aktivno tekmovala ali ne. Ima ogromno znanja, ki ga lahko posreduje najmlajšim. Iz njenega poročila je razvidno, da mladi atleti slabo poznajo vadbo gimnastičnega treninga. Veliko moramo delati na preventivi, da ne bo prihajalo do kurative. Treba je namreč vedeti, da imamo letos nenormalno veliko poškodovanih atletov, ne le pri članih, temveč tudi mlajših selekcijah.

Drugi veliki članski cilj sezone je evropsko prvenstvo, ki bo v Barceloni. Cilji?

Že sedaj ima normo za Barcelono 17 slovenskih atletov. Če bodo zdravi udarni atleti iz vrhunske selekcije, so uresničljivi visoki cilji. Se pravi osvojitev ene do dveh kolajn. Bo pa delegacija velika, saj je med potencialnimi kandidati še deset takšnih, ki imajo realne možnosti za normo. Odločili smo se, da delamo načrtno s štafetami, tako da bo imela v Barceloni priložnost mlada štafeta 4 x 400 m. Ne bi rad napovedoval prevelikih številk, a sem prepričan, da bo v Barceloni tekmovalo več kot 30 slovenskih atletov.

Kakšni bodo cilji na evropskem ekipnem prvenstvu, ki bo junija v Budimpešti?

Obstanek v prvi evropski ligi. Naslednje leto bomo imeli višje apetite, saj se bomo skušali uvrstiti med najboljše štiri reprezentance, kar bi pomenilo uvrstitev med 16 v Evropi. Po spremembi kategorizacije bi takšna uvrstitev pomenila mednarodni razred za vse atlete. To pa je izziv, ki bo bržčas motiviral reprezentanco, saj si lahko mednarodni razred pribori 50 slovenskih atletov.