Od kje preskok, da tudi reprezentanti pokukajo v svet ljudskih tekov?
Trener Lundemo. Slišala sem, da je njegov oče zmagal na Marcialongi in mi predlagal, da poskusim.
Kako ste se lotili Vasaloppeta?
Z Marcialonge, kjer sem bila sedma, sem imela že nekaj izkušenj. Imela sem s seboj bidon, energijske gele in se ustavljala na vseh okrepčevalnicah. Zmagovalka Nystromova, ki je štartala v prvem štartnem prostoru tik ob meni, je bila brez vsega, a je imela zagotovo celoten servis ob progi. 90 kilometrov teka v teh petih urah in 13 minutah je hitro minilo. Bi kar še tekla.
Kaj vas je najbolj navdušilo?
Takoj po štartu v klanec letijo tekači v najmanj 15 smučinah ali še več, en sam juriš (Benedičičeva je bila v cilju 777., zmagovalka na 150., malce pred veslaškim šampionom Olafom Tuftejem, op. p.). Zaradi valovite proge je lažje kot na italijanski Marcialongi, ko me je v cilju bolel hrbet. Borovničeve juhe in švedski kruhki na okrepčevalnicah so dobra podpora, v cilju sem se vsa lepila, ker sem polivala tudi po sebi. Muzeja nisem šla pogledat, tudi na razglasitev nisem šla, čeprav sem na Švedskem morda pustila nekaj denarja za nagrade.
Kaj si boste zapomnili za vse življenje?
Sredi trase, v vasi z nekaj hišami Evertsberg, vzklikajo moje ime, ki ga v Skandinaviji ne znajo izgovarjati, povejo da sem prvič na Vasaloppetu. In vzpodbujanje starejših glasbenic sredi gozda. Za organizatorje nisem bila le številka. Tekla sem z njihovimi merilci srčnega utripa, sedaj moram prositi za podatke. Malo me skrbi le konec tedna na finalu celinskega pokala na Rogli, če bo utrujenost prišla za mano.