Včeraj je v domači Slovenski Bistrici opravil zadnji trening, s trenerjem Marjanom Štimcem pa si obetata, da bo na svetovnem prvenstvu prvič v zimski sezoni presegel 20 metrsko znamko ter se prvič v karieri na dvoranskih prvenstvih uvrstil v veliki finale. Oplotničana kvalifikacije tako kot drugo slovensko atletinjo Snežano Rodić čakajo v petek dopoldan, morebitni finale pa v soboto popoldan.

V tej sezoni v suvanju krogle še niste presegli 20 metrske znamke. S kakšnimi občutki se odpravljate v Doho?

Daljave niso vedno pravi pokazatelj pripravljenosti. Pred dvema letoma sem se na dvoransko svetovno prvenstvo v Valencio odpravil z državnim rekordom, v kvalifikacijah pa sem končal nastop z 19,50. S tega stališča mi letošnji dosežki še niso prišli do živega in se nastopa v Dohi ne bojim. Imam pa vso sezono težave s tehniko, saj pred metom ne ujamem pravega koraka. Metalci pravimo, da če noge naredijo svoje, roke delajo same od sebe.

So slabši dosežki pred svetovnim prvenstvom posledica številnih poškodb?

Poškodbe so se res vlekle ena za drugo in izgubil sem pravi občutek, ki ga še vedno ne najdem. Krogla mi pobegne iz rok, namesto, da bi jo sam zalučal. Napake se zavedam, a je preprosto še ne znam odpraviti, saj me noge ne poslušajo. Pri sebi čutim, da lahko vržem kroglo krepko prek 20 metrov, a optimalni met mi v zimski sezoni še ni uspel.

Večinoma ste v zimski sezoni nastopali doma v Slovenski Bistrici, skoraj nič na mitingih po Evropi. Zakaj?

Z Atletske zveze Slovenije so mi sporočili, da moram za nastop na svetovnem dvoranskem prvenstvu izpolniti normo, se pravi vreči kroglo 20 metrov. Ker mitingov ni bilo dovolj, smo se v domačem klubu dogovorili, da organiziramo in prijavimo tekme, na katerih bi lahko izpolnil mednarodno normo. Ko sedaj pogledam nazaj, je bilo vse skupaj izpeljano preveč na silo. Kasneje so mi z atletske zveze sporočili, da norme ne potrebujem, da za nastop na svetovnem prvenstvu velja lanski dosežek.

Kdo je po vašem mnenju favorit na svetovnem prvenstvu?

Po pravici povedano konkurence sploh ne spremljam. Zanimajo me le lastni dosežki. Zavedam se, da moram v kvalifikacijah vreči daleč in se skušati prvič v karieri na dvoranskem velikem tekmovanju uvrstiti v finale. Na zadnjem svetovnem prvenstvu v Valencii sem bil deveti, v finale pa se uvrsti le osem najboljših.

Sta s Primožem Kozmusom ostala dobra prijatelja tudi po koncu kariere svetovnega in olimpijskega prvaka v metu kladiva?

Večkrat se slišiva, a imava vsak svoj delavnik, tako da se v zadnjem času nisva največkrat videla. Spomladi in poleti bo več časa.