Na 32 gosto tipkanih straneh so popisane domnevno sporne poteze ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Dokument nosi naslov Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve ge. Katarine Kresal. Dokument ji očita vmešavanje v delo policije, sum storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in klientelističnega ravnanja ob najemu prostorov za nacionalni preiskovalni urad, malomarno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem, ustvarjanje neenakosti pred zakonom in še nekaj podrobnosti. Niso zanimivi zgolj očitki. Zanimiva je tudi metoda dokazovanja. Ministrica za notranje zadeve naj bi očitana dejanja storila skozi številne osebne povezave. In ni zanimivo zgolj besedilo interpelacije. Zanimive so tudi sličice, ki ministrico prikazujejo kot središče klientelističnega vesolja. Ena najpogostejših besed v besedilu interpelacije je "povezava". Predlagatelji interpelacije za opis stanja v Sloveniji ponujajo novo besedo: mrežokracija. Povezave naj bi kazale na "na klientelizem, na konflikt javnega in zasebnega interesa, na kolizijo interesov in preusmerjanje sprejemanja odločitev v korist zasebnega interesa".

Kakšne ribe so v mreži?

Omrežja seveda obstajajo. Vprašanje pa je, ali je dejstvo o obstoju omrežij tudi dokaz o spornem ravnanju. Pred leti so v finski Patrii izrisali tako imenovano "matrix of influence", matrico vpliva. Dokument sicer še ni bil objavljen, a se je o njem precej razpravljalo. V slovenski javnosti je znan tudi kot "štabni dokument". Omrežje povezav v "matrici vpliva" naj bi nakazovalo strukturo politične moči v Sloveniji, ki jo morajo "podjetni" finski proizvajalci orožja upoštevati in "obdelati", če želijo pridobiti posel z osemkolesniki. Mimogrede, zanimivo bi bilo primerjati razvejanost "matrice vpliva" iz zadeve Patria z omrežjem povezav, ki naj bi obstajalo v zadevi bulmastifi. Zdi se, da so v finski orožarski korporaciji, ko so risali matrico vpliva, v mrežo vendarle vnesli imena večjih rib.

A ponovimo: tako kot omrežje povezav v zadevi bulmastifi samo po sebi še ne dokazuje spornega ravnanja, tudi Partiin "štabni dokument", "matrica vpliva", ni kronski dokaz koruptivnega ravnanja pri nabavi oklepnikov. Omrežja, zlasti če gre za neformalne povezave, so ilustracija možnega vpliva. In ko so v LDS, stranki, ki jo vodi interpelirana ministrica Katarina Kresal, pripravili prvi odgovor na interpelacijo, so v omrežje, ki naj bi dokazovalo njeno sporno ravnanje, enostavno vrisali še predlagatelje interpelacije: tako kot je odvetniška pisarna Mira Senice zastopala pokojnega zdravnika Baričeviča, je ista odvetniška pisarna pred leti zastopala tudi Zmaga Jelinčiča, ko so ga organi odkrivanja in pregona obdelovali zaradi suma storitve težkega kaznivega dejanja, a je bil kasneje oproščen. Državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo Sonja Bukovec, ki je tesno povezana s Slovensko ljudsko stranko, drugo predlagateljico interpelacije, je pomembno vlogo odigrala tudi pri zadevi bulmastifi. Nekdanji minister za kmetijstvo Iztok Jarc, ki bi lahko izvršil odredbo o usmrtiti nevarnih psov, pa je ni, je tesno povezan z avtorji interpelacije iz SDS. In nenazadnje, Goran Klemenčič, državni sekretar na notranjem ministrstvu, desna roka interpelirane ministrice, je soprog Nine Zidar Klemenčič, odvetnice Janeza Janše.

Hobotnica

Kako stara je ambicija, da bi ob pomoči omrežij razlagali slovensko družbo? Leta 1996, tik pred parlamentarnimi volitvami, se je začela kot nekakšen primitiven računalniški virus širiti disketa, na kateri so bili zbrani podatki o domnevnem mafijskem lobiju, ki naj bi vladal Sloveniji. Disketa se je pojavila v času, ko elektronska pošta še ni bila splošno veljavni standard komuniciranja med računalniškimi uporabniki. Svetovni splet je bil šele v povojih. Digitalne vsebine so se tedaj širile precej primitivno. Kdor je želel drugemu prenesti računalniško besedilo, ga je presnel na disketo, potem pa je disketo fizično prinesel do računalnika, na katerem naj bi besedilo prebrali. Skrivnostni dokument je nosil oznako MLSV4.DOC. "Za prebiranje MLSV4.DOC z gibkega diska potrebujete PC računalnik srednje konfiguracije in urejevalnik besedil Microsoft WORD za Windows 6.0 ali novejši," je pisalo v uvodnem delu dokumenta. No, nihče ni govoril o MLSV4.DOC. Podatki z diskete so v javnosti dobili novo ime: Hobotnica.

Ambicija anonimnih avtorjev je bila enostavna: celotno družbo so želeli prikazati kot gosto povezan splet neformalnih povezav. Vsi so povezani z vsemi. Družba je organizirana kot perfektno delujoči mehanizem popolnega gospostva. Vsakdo ima svoje nadrejene, podrejene in sodelavce na enaki ravni. Hobotnica je evidentirala vplivne sorodnike nastopajočih. Hobotnica je arhivirala njihova domnevno sporna dejanja. Strukturirana je bila kot nekakšen osebni dosje, katerega bistveni del so bile povezave posameznih oseb. Poanta je bila jasna: mehkužec z osmimi lovkami drži celotno Slovenijo. Hobotnica je mafijski simbol. Hobotnica je eno inteligentnejših morskih bitij. Hobotnica je nekaj sluzastega, odbijajočega. Je bitje iz neznanih globin. Hobotnica lahko lovke stegne v vse pore družbenega življenja. Od leta 1996 smo soočeni z interpretacijo družbe, ki nima formalnih struktur. Družba temelji na osupljivi neformalni prepletenosti. Hkrati pa ima to neformalno in težko pregledno lovkasto omrežje vendarle svoje središče, ki prek komandnih vzvodov odločitve prenaša proti periferiji omrežja. Hobotnica s svojimi lovkami ne drži zgolj slovenske družbe kot celote, pač pa tudi vsakega posameznega člana. Skorajda vsakega člana. Hobotnica je nevretenčar. Obstajajo tudi redki ljudje s hrbtenico. In ti so edini, ki se lahko osmim lovkam gnusnega nevretenčarja uprejo.

Kdo naj bi bil v središču lovkastega omrežja? Disketa MLSV4.DOC je ponujala nedvoumen odgovor. V središču je Milan Kučan. Ob njem je Janez Kocijančič, tedaj predsednik Združene liste. Nedaleč stran od središča je Janez Zemljarič, v osemdesetih letih predsednik slovenskega izvršnega sveta in kasneje podpredsednik zvezne vlade, ki naj bi si tudi v devetdesetih letih ohranil status nekakšne sive eminence. Zelo blizu centra naj bi bil še Herman Rigelnik, ki je v letih 1993 in 1994 vodil državni zbor, potem pa se je vrnil v gospodarstvo. Nedaleč od središča neformalnega omrežja naj bi bili tudi tedanji predsednik vlade dr. Drnovšek, nekdanji član predsedstva SFRJ iz Slovenije Stane Dolanc, siva eminenca slovenske bančne scene Niko Kavčič, podpredsednik LDS Igor Bavčar, finančni minister Mitja Gaspari... Celo Dimitrij Rupel, tedaj je bil ljubljanski župan, je bil postavljen v tisti del omrežja, ki obvladuje Slovenijo.

Pripoved o nevretenčarju, ki gospodari celotni družbi, je imela tudi šibko točko. Znaten del organizma so sestavljale osebe, ki so opravljale funkcije v formalni družbeni strukturi. Neformalno omrežje naj bi vodili formalni predsednik države, predsednik ene od vladnih strank, predsednik vlade, vodja poslanske skupine ene od vladnih strank, podpredsednik največje vladne stranke, finančni minister... Disketa je pripadnikom omrežja pripisovala kriminalno, mafijsko dejavnost, vendar so bili dokazi o domnevnem kriminalu fantazijski.

Policija se je lotila preiskave o anonimnih avtorjih diskete, ker naj bi ti sramotili državo in nosilce oblasti, vendar kakšnega otipljivega spoznanja o avtorstvu preiskava ni prinesla.

Clinton in Bush v isti vladi

Sličice omrežij so po eni strani atraktivne, a jih velja jemati z zadržkom. Neodvisne empirične raziskave so namreč pokazale, da so prebivalci celega planeta povezani v šestih korakih. Bolj nazorno: le šest povezav potrebujemo, da tibetanskega meniha povežemo z dolenjskim pridelovalcem krompirja.

Po drugi strani pa hipotez, ki govorijo o globalni omreženosti in globalnih strukturah moči, ne moremo enostavno zavreči in jih umestiti v predalček paranoidnih konstruktov. Zgolj za ilustracijo: obstaja organizacija, v kateri sodelujejo nekdanji ameriški predsedniki Jimmy Carter, George H. W. Bush in Bill Clinton ter podpredsednika Dick Cheney in Walter Mondale. Ustanovil jo je bančnik David Rockefeller, povezuje pa ameriške, evropske in japonske politike, gospodarstvenike, intelektualce in verske funkcionarje. Organizacija se imenuje Trilateralna komisija, obstaja pa od leta 1973. Hipoteze o vplivu Trilateralne komisije so sicer različne: od enostavnega dejstva, da gre za združbo vplivnih ljudi, do spektakularne teorije zarote, češ da želi Trilateralna komisija oblikovati svetovno vlado.

In kako je Trilaterana komisija povezana s slovenskimi "hobotnicami" in domačo "mrežokracijo"? Član Trilateralne komisije je tudi Marko Voljč, do leta 2004 predsednik uprave Nove Ljubljanske banke, leta 1992 pa kandidat za mandatarja slovenske vlade. Bila bi velika norost, če bi na osnovi tega dejstva ugotavljali, kako je globalna politična in gospodarska elita vpletena v slovenske zdrahe, domnevne klientelizme in korupcijske škandale. Hkrati pa ne moremo mimo enostavnega dejstva: elite niso elite zgolj zato, ker se v njih uvršajo najboljši, pač pa predvsem zato, ker so med seboj tesno povezane.