Napaka! Stvari so svetlobna leta daleč od takšne preprostosti in kdor računa, da bo kakšno smučarsko eksotično državo lahko zastopal na igrah samo zato, ker suvereno vijuga po podkorenskem poligonu, se moti. Če bi stvari potekale tako, bi bile namreč olimpijske igre zbirališče bolj ali manj dobrih rekreativnih športnikov s presežkom časa in denarja, kar pa nekako ni cilj Mednarodnega olimpijskega komiteja.

"Prvi kriterij je vsekakor kvaliteta, kar pomeni, da mora na primer pretendent za nastop na igrah v alpskem smučanju doseči določeno število FIS-točk, ki se jih dosega na resnih mednarodnih tekmovanjih," pravi predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije Blaž Perko. Obstajajo tudi kvote tekmovalcev na posamezno državo, pri čemer je seveda treba vedeti, da v kakšni podsaharski afriški državi najbrž ni gneče za nastop v zimskih športih. Vendar to ni olajševalna okoliščina, kvaliteta je ključna, pravi Perko. To dejstvo dobro ilustrira Matjaž Juhart, tekmovalec v bobu in predsednik nacionalne skeleton in bob zveze. Mimogrede, olimpijski nastop v bobu je pogost predmet heca na to temo (saj veste, bob, štirje krepki dedci in gremo, domišljijo buri tudi Disneyjeva komedija Ledene steze o jamajški odpravi v Calgary), vendar tudi tu ni tako preprosto, kot pravi ljudski glas. Juhart je bil pred začetkom ukvarjanja z bobom vrhunski atlet, bil je izbrani član šprinterske štafete v Sydneyju, vendar se je poškodoval. Toliko o tem, da je bob za štiri krepke dedce. Juhart je namreč na sto metrov tekel 10,47, njegovi kompanjoni v hrvaški ekipi pa so bili še za odtenek hitrejši.

Prevzem državljanstva druge države s ciljem nastopa na igrah je še en korak, vendar tudi ta nastopa v kombinaciji z več kot spodobnimi rezultati. Navadno je to praksa pri vrhunskih tekmovalcih, ki so z leti postali malo manj vrhunski, mlajši so jih izrinili iz nacionalnih reprezentanc, ambicije pa so ostale. Takšen primer je denimo Avstrijec Killian Albrecht, ki zadnja leta nastopa za Bolgarijo.

Tretji korak na poti na olimpijske igre je ta, da vas nacionalni olimpijski komite vidi in prizna kot dovolj kakovostnega tekmovalca, da boste državo vsaj približno dostojno zastopali na igrah.

In potem je tu denar. Razmeroma veliko denarja. Vodja ekipe Tine Maze operira s podatkom 180.000 evrov na leto, Juhart pa ocenjuje, da bi leto treninga ekipo boba štiriseda stalo okoli 100.000 evrov, v kar so všteti prevozi, prehrana, spanje, spusti in morebitni najemi opreme, ki izboljša trening. Mimogrede, Sloveniji najbližji stezi za bob sta v Innsbrucku in Königseeju na Bavarskem.

Tako. Ko boste naslednjič v kakšni razposajeni družbi tuhtali, ali bi na olimpijskih igrah raje nastopili v curlingu, skeletonu ali kakšni za Slovenijo tretji eksotični disciplini, vedite: pot bo dolga, trda, draga, njen konec pa nepredvidljiv.