V le navidez mirno noč je zazvonil telefon. Iljič Ramirez Sanchez je v isti sekundi zamrznil prijetne sanje in se preselil v budnost, v naslednji pa z levico nameril samokres proti vratom (bil je seveda rojen in vzgojen levičar). Z desnico je dvignil slušalko. Ni bil še čas mobilnih telefonov, da bi zjutraj v miru prebral sms. Kot običajno, se ni oglasil prvi. Zveza ni bila posebej dobra in ni bil povsem prepričan, kdo ga kliče. A iz kratice je razbral, da ga hočejo novinarji luksemburške televizije. RTL prvi ali RTL super program. Zdelo se mu je malo odveč, saj je dal obširen intervju prav pred kratkim. Pravzaprav ga je zahteval. Uspelo mu je ugrabiti peščico, nekaj več kot šestdeset šejkov, ki so se zbrali na Dunaju, da bi še naprej z nafto izžemali zlasti neuvrščene. Talce je počasi zamenjeval za drobne usluge in vsi so mu šli na roko. Evropske televizijske postaje so objavljale njegove politične manifeste, Arabci pa so njegov tretji pokojninski steber zacementirali z nekaj deset milijoni dolarjev, takole po milijon na šejka. In vsi so bili videti zadovoljni.

Pa vendar je bil vsaj nekdo zaskrbljen. Glas z druge strani telefonske slušalke je poskušal popraviti napačen vtis, da gre za raziskovalno novinarstvo, katerega rezultat je bila vzpostavljena direktna zveza z enim najznamenitejših revolucionarjev dvajsetega stoletja. Iljič Ramirez Sanchez alias Edvard Fox alias Bruce Willis je bil Šakal, pravi terorist, Robin Hood sodobnega časa. "To ni RTL," je bilo slišati z druge strani. Šakal je nemudoma dvignil že malo spuščeni samokres, a nikjer ni bilo videti še nič sumljivega. "Tukaj Ertl, Thomas Ertl," je bilo v stilu "My name is Bond, James Bond" slišati iz telefona.

"Imate licenco za ubijanje?" je vprašal Šakal, da bi preveril, s kako resnim sogovornikom ima opravka. "Seveda." je pomirjujoče zatrdil glas na drugi strani. "A pri nas je nihče ne uporablja. Notranjega sovražnika od informbiroja ni več, zunanjih pa v zadnjem času primanjkuje. A licenca poteče, če je ne obnavljaš. Obnoviš pa jo lahko le, če …Saj veste, orožje ne sme zarjaveti."

To je Šakal vedel bolje kot kdor koli drug podobnega poklica. Melodija sogovornikovega jezika mu je bila od nekod znana, skoraj domača, a ni bil prav prepričan o poreklu. "Povejte mi kaj o svoji državi," je rekel. Telefoni še niso znali identificirati klicev. Glas na drugi strani je s ponosom govoril o socializmu, petletkah in stabilizaciji, kar vse da je v partijskih dokumentih. Šakalov srčni utrip se je počasi umirjal. Pospravil je pištolo. Okolje, kakršno mu je risal sogovornik, ga je pomirjalo. Vzgojen je bil v enakem revolucionarnem duhu, saj so ga starši poimenovali Iljič prav po Leninu. "Kdo vas ogroža?" je vprašal Šakal kar naravnost. "Koroški Heimatdienst," se je glasil odgovor. "Pravzaprav je težava v tem, da nas ne vznemirja več, pa nas bi moral. Malo bi ga morali spodbuditi," je še nadaljeval človek z licenco tik pred potekom.

"Dogovorjeno," je kratko sporočil Ramirez alias Bruce Willis alias Edward Fox. "Koga je treba odstraniti?"

"Pravzaprav bi se radi izognili žrtvam. Mi gradimo miroljubno koeksistenco. Majhna nenaseljena zgradba bi bila dovolj, pravzaprav manjši spomenik."

Šakal je bil vajen posla in ni spraševal po podrobnostih. Zadoščalo je, da je zvedel za cilj.

"Lahko priskrbite eksploziv?" je vprašal sogovornika iz nekako domače mu dežele. "C4 z obogatenim uranom bi bil najboljši."

Na drugi strani je začutil nekaj nelagodja v trenutkih tišine, ki so sledili. "Iz serije C imamo samo karbid." S karbidom Šakal še ni imel opravka, a slišati je bilo, kot da je snov kos tudi karbonskim vlaknom, dotlej najodpornejšemu materialu.

"Zveza?" je še vprašal Šakal. "Naš preverjeno zanesljiv agent. Najboljši. Brejc. Mike Brejc." Informacija je bila kratka, a je vzbujala zaupanje. Šakal se je zanašal na šesti čut, ki ga ni še nikoli izdal. Vedel je, da so se srečale tri sorodne duše.

"Prav. Priložite navodila za uporabo. Kako je s plačilom?" Na drugi strani je spet nastal trenutek premora, potem pa se je zaslišala ponudba. "Milijon."

"Milijon dolarjev?" je vprašal Šakal. Ni se mu zdelo preveč privlačno. Milijon je pred kratkim dobil za vsakega šejka posebej. A konec koncev gre le za spomenik. Ni bilo videti hudo tvegano. "Da, milijon," je potrdil naročnik. "Samo da ne dolarjev. Dinarjev."

"Kakšna valuta pa je to?" je za hip postal nezaupljiv Šakal.

"Danes še kar dobra. Inflacija je znosna. Dinarje zamenjate blizu naše meje, sicer na avstrijski strani. Najbolje pri Malleju. Najmanj izgubite."

Šakal ni bil navajen izgubljati, ne veliko ne malo. Denarna transakcija ga ni navdušila, tudi znesek, kolikor je lahko razumel, mu ni pospešil srčnega utripa. A vseeno je bilo v sogovornikovem glasu čutiti tisti patriotizem, ki je družil prave teroriste. Že zaradi tega je bilo vredno izpeljati nalogo.

Karbid ga je čakal na dogovorjenem kraju. Skrbno je prebral navodila. Najnovejša tehnologija ga je očarala. Nobenih daljinskih sprožilcev. Samo pljuniti je treba in zadeva je opravljena. Zdelo se mu je, da mora učinkovati podobno kot na Discovery TV. Brez pretiranega hrupa se zgradba sesede sama vase, malo prahu in konec. Tudi s spomenikom ne more biti težav.

Namestil je eksploziv na izbrani cilj in si za kritje, zgolj zato, da ga ne bi opazili in povezovali z dogodkom, izbral mogočno drevo tik ob spomeniku. Dva mlada človeka sta od daleč opazovala spomenik. Nista ga motila. Pomeril je in pljunil. Na tak način ni še nikoli izvrševal naloge. Eksplozija, ki je sledila, je pometla z vsem v krogu petdesetih metrov. Šakala je rešilo široko drevo. Ko si je otresel prah in listje, je z občudovanjem zrl na opravljeno delo. Tista dva nesrečnika je nista odnesla poceni. Šakal je vedel, da ju bodo krivili za marsikaj. A to ni bil njegov problem.

Zvečer si je za izkupiček pri Malleju privoščil kubanko in med modrimi oblački razmišljal o tem, da država, ki ima take patriote in ki proizvaja tak eksploziv, ne more propasti. Razen če kdo po pomoti pljune na lastnem dvorišču.