V njegovih fotografijah, tudi kasnejših, ki jih je posnel po prekinitvi kariere vojnega fotoreporterja, se ogleduje človeštvo v najbolj surovi podobi. Ko se je v začetku novega tisočletja odločil, da je bilo bojišč preveč in da se mu utegne sreča izteči, je sprejel logično ponudbo: fotografirati prostor, iz katerega vojne pošiljajo v svet. Dva mandata je za revijo Time z objektivom pred obrazom in dovolilnico za ekskluzivni dostop v zakulisje na formalnih in neformalnih poteh sledil Georgeu W. Bushu, Dicku Cheneyju in Donaldu Rumsfeldu. Ušla mu ni najmanjša podrobnost, niti solze v očeh "najmočnejšega moža na svetu". Z očesom je sledil možem v oblekah in uniformah, tudi generalom v Iraku ter Johnu McCainu in Sarah Palin med predvolilnim pohodom. Predvsem pa je sledil vsakodnevni podobi, ideologiji republikanske Amerike, ki jo je od predsedniškega vrha do navijaškega nastopa cheerleaderk z zastavicami v laseh predstavil v knjigi My America (Moja Amerika).

"Moja Amerika je moj osebni pogled na naš narod v pomembni točki njegove zgodovine," je zapisal ob fotografijah. "Je moj zgodovinski dokument, moja antropološka študija zadnjih treh let, v katerih je narod izginil v žrelu nacionalizma in patriotizma; narod, ki se je zaljubil v svojo zastavo in predsednika. Predsednika, ki je bil nezmotljiv. To je bila Moja Amerika. V dolgih letih svoje kariere v tujini, ko sem fotografiral konflikte, sem se dodobra spoznal z grdo platjo nacionalizma, razširjenega po vsej zemeljski obli. Videl sem, kako je požrl in uničil celotne narode. Ko sem začel spremljati predsedovanje Georgea W. Busha, sem šokiran spoznal, da se to dogaja tudi tu, v naši Ameriki. Zdelo se mi je, da si je narod ovil oči v rdečo, belo in modro tako tesno, da je oslepel. (…) Gledalcu sem hotel s fotografijami predstaviti, kar sem videl in čutil: osamljenost v predanosti, izolacijo Moje Amerike." Poleg tega je kot pravi, manj uspešno, z manj strahu, vendar z večjo zadrego sledil tudi nasprotnemu polu: leta 2004 pred volitvami Johnu Kerryju ter ob zadnjih volitvah Hillary Clinton in Baracku Obami od inavguracije do decembrske podelitve Nobelove nagrade.

Mnogokrat nagrajeni ustanovni član ene najbolj priznanih fotoreporterskih agencij na svetu, agencije VII, je minuli teden v okviru festivala novinarske in dokumentarne fotografije "Slovenia press photo 2010" v Ljubljani predaval, vodil fotografske delavnice in predsedoval žiriji za izbor najboljših slovenskih fotografij. V intervjuju za Dnevnik je v ponedeljek o dogajanju v Beli hiši, v svetu, ki jo neposredno obdaja, in o svetu, ki mu ameriški predsedniki in Amerika, ki jo ti zastopajo, krojijo usodo, povedal nekaj osnovnih resnic. Iz ust človeka, ki je ta dogajanja iz dneva v noč in naprej opazoval od blizu in v najbolj krvavih podrobnostih, osnovne resnice zvenijo bolj resnično. Navsezadnje je Christopher Morris spregovoril tudi o prihodnosti, ki se mu kljub temu, da človeštvu (samo)uničenje pripisuje kot temeljno lastnost, zdi svetla. Izhod družbe iz krize zavedanja išče denimo v svojih s čustvi nabitih videoposnetkih, ki so, kot pravi, korak naprej. Predstavljeni na internetnih straneh so iz rok fotografa in posneti z digitalnim fotoaparatom bolj kot videonovice videti kot niz dramatično zamrznjenih fotografij. In vendar se premikajo. Morris pravi, da bodo v kombinaciji z novo iznajdeno medijsko tehnologijo morda rešili tudi fotografski poklic...

V knjigi Moja Amerika ste zapisali, da ste po vrnitvi iz vojn, ki ste jih spremljali po svetu, Ameriko našli utopljeno v nacionalizmu...

Vojne, ki sem jih spremljal, so večinoma povzročili nacionalizmi in patriotizmi. Po 11. septembru, ko sem začel fotografirati dogodke v Beli hiši, pa sem ugotovil, da se v Ameriki godijo podobne stvari. Začenjale so se priprave na vojno, do katere je leta 2003 tudi res prišlo. Za te stvari sem bolj občutljiv, saj sem podobne stvari že doživel, denimo tu pri vas, ko je razpadla Jugoslavija. Bilo je strašljivo.

Je bilo stanje duha, s katerim ste se soočili med vladavino republikancev, res nekaj novega? Ali pa ga pred tem zgolj niste uspeli prepoznati?

Vedno je bilo prisotno, vendar ne na površini. Zgolj nekateri politiki znajo zaigrati na nacionalistične strune in 11. september je bil trenutek, ki so ga ti politiki izkoristili. Z Bushem je nihalo zanihalo tako močno, da je zadaj nastal prostor, na katerem so zrasli Obama in podporniki iz njegovega sektorja. Nato je nihalo zanihalo močno v levo. Prej kot v letu dni in mnogo hitreje, kot sem pričakoval, pa je zanihalo ponovno na desno. Pojavilo se je čajansko gibanje, ki je protivladno in protiobamovsko, obenem pa kot ekstremno desničarsko gibanje tudi protirepublikansko.

Kako ste republikanski pol doživljali v Reaganovi dobi?

Bil sem premlad. Reaganova leta zame nimajo konteksta, res pa je, da je bila država usmerjena precej v desno. Seveda se v Ameriki vedno lahko zanašamo na ustavo, ki skrbi za ravnovesje, vendar se danes vse dogaja hitreje. Z internetom lahko premaknete ljudi mnogo hitreje kot v Reaganovem času.

Najbrž verjamete, da fotografije premaknejo ljudi?

S fotografijami lahko ljudi motivirate, pa tudi z njimi manipulirate. Fotografija je zelo močno orodje. Vendar je tudi beseda močno orodje. V Ameriki je veliko ljudi, ki niso politiki, imajo pa močno agendo in poskušajo vplivati na javno mnenje.

V primerjavi s tem je fotografija predvsem dokumentirana zgodovina, deluje skoraj kot dokaz. Tudi v knjigi Moja Amerika sem skušal dokumentirati, kar sem videl, in pri tem ostati čim bolj nepristranski.

To pomeni, da te fotografije lahko gledamo z dveh povsem nasprotnih strani?

Seveda! Ljudje z levega političnega spektra so zaradi fotografij, ki sem jih prikazal v knjigi Moja Amerika, zelo prestrašeni. Ljudje na desni republikanci, ki sem jih fotografiral pa so nad njimi navdušeni. Vidijo sami sebe.

Ali potemtakem vaše delo lahko spremeni ustaljene družbene vzorce?

O spremembi nisem razmišljal. Portretiral sem narod nacionalističnih zombijev, ki slepo sledijo vodji. Republikanski svet, v katerem sem živel in ga fotografiral, je bil kot čista, idealna družba: nobenih manjšin, brez hendikepiranih oseb, vse je bilo belo in popolno. Otroci so nosili svoje oblekice, moški so nosili obleke, fantje so nosili kravate. Tudi sam sem bil prestrašen, oni pa so bili nase ponosni.

Tega vnaprej niste pričakovali?

Ne. Ko sem delal s temi ljudmi v Beli hiši, sem se bal, da bodo ugotovili, da se iz njih norčujem, s čimer bi izgubil dostop do Bele hiše. Vendar se to ni zgodilo. Kupili so mojo knjigo, me prosili, če jim jo podpišem, in jo zdaj hranijo v pisarni. Ti ljudje so zelo samozavestni. Prepričani so, da jim Jezus oziroma Bog stoji ob strani in da se v ničemer ne motijo. V svojem prepričanju so neomajni.

Je republikanska Amerika spremenila vaš način fotografiranja?

Popolnoma. Spremenil se je stil. Mednarodni konflikti, ki sem jih fotografiral pred tem, so bili vsi zelo fluidni, hitri, nepredvidljivi. Potem pa sem se znašel v okolju, v katerem je vse vnaprej nastavljeno in nadzorovano. Nisem se mogel več svobodno gibati; povedali so mi, kje ne smem stati in kje lahko.

Od tod vaše fotografije samotnih ljudi zveznih agentov in predsednikovih varnostnikov, zamrznjenih sredi praznih prostorov, dvoran in travnikov?

Točno tako. Za knjigo sem se osredotočil na fotografiranje človeka v obleki. To je popolnoma spremenilo moj stil fotografiranja, ki je postal zelo neposreden in čist. Prenehal sem uporabljati širokokotne objektive, saj povzročajo nekakšno distorzijo. Horizont se ukrivi, ljudje se ukrivijo. Človeško oko sveta ne vidi na tak način. Zato sem uporabljal leče, ki posnemajo perspektivo človeškega očesa. Linije se ne ukrivljajo. Vse je popolno, vse se ujema z republikanskim svetom, ki je diktiral stil fotografije.

Ste v kateremkoli trenutku začutili, da vam je tovrstna urejenost všeč?

Ta red sem oboževal. Fotografu lahko veliko nepredvidenih elementov uniči fotografijo. V republikanskem svetu pa je vse očiščeno. Mize so pospravljene, kozarci so premišljeno razpostavljeni. Na zborovanjih demokratov po drugi strani je vse nekoliko kaotično: oblečeni so v t-shirte, nosijo bejzbolske kapice, imajo dolge lase. Hendikepirani ljudje in pripadniki manjšin niso umaknjeni v ozadje. Vse to je na fotografijah težje urediti.

Politični analitiki ugotavljajo, da je levica v krizi, eden od očitkov pa je tudi, da je levici v imenu svobodomiselnosti svet ušel iz rok.

Takšen je levičarski miselni vzorec. Razliko kot fotograf opazim na primarni ravni, ravni oblačenja in obnašanja. Ne bi sicer mogel reči, da republikanci živijo drugače, vsekakor pa sem jih laže fotografiral. Kasneje sem moral fotografirati Obamo in volitve in bilo je popolnoma drugače. Demokratov nisem mogel vključiti v novi stil fotografije, ki sem ga razvil v republikanskem svetu. Lažje mi je fotografirati moškega v obleki, ki je videti kot zombi in ima pogled kot zombi, kot pa starejšo gospo v invalidskem vozičku, ki gleda Obamo. Počutil sem se krivega, saj sicer v fotografiji vedno iščem parodijo.

Kaj, menite, bi morala levica narediti, da bi ponudila občutek večje trdnosti? Nedavno ste v Madridu fotografirali kongres Zapaterove Španske socialistične delavske stranke. Ste tam našli kaj, na kar bi se lahko naslonili?

Tudi na mojih fotografijah španskih socialistov boste našli parodijo. Zdeli so se mi skoraj kot republikanci. Vsekakor je bila njihova vizualna podoba dosti bolj progresivna kot podoba ameriških levičarjev. V Ameriki se s kolegi pri reviji Time šalim, da so naši levičarji množica ljudi v mavričnih t-shirtih in sandalih.

Leta 2004 me je Time poslal za teden dni na pot po predvolilnih shodih z demokratskim predsedniškim kandidatom Johnom Kerryjem. Iz Bushevega sveta sem bil vržen v svet demokratov in na tistih fotografijah se lepo vidi razlika.

Ste tedaj skozi objektiv videli večjo razliko med Kerryjem in Bushem, kot jo danes vidite med Bushem in Obamo?

Seveda se vedno osredotočam na ljudi, ki pridejo na predvolilni shod. Sami predsedniki ali predsedniški kandidati me manj zanimajo. Ljudi, ki pridejo tja, nekaj žene. Sam ne bi nikoli šel na zborovanje, da bi nosil transparent in poslušal nekoga, ki govori. Ti ljudje pa so bodisi zelo predani neki ideji bodisi zelo radovedni in jih zanima, kaj bo kdo povedal. Vsekakor so v tistem trenutku kot v nekakšnem mehurčku - pozabijo na to, da jih fotografiraš, zato je lahko uloviti njihove obraze, poglede. Zunaj tistega okolja jih je veliko težje uloviti tako izpostavljene. V antropološkem smislu je zelo zanimivo ujeti ljudi v tem… ritualu.

Obami ste najbrž vsaj na začetku tudi vi prisluhnili? Si niste nadeli v ušesa iPoda kot med Bushevimi govori?

Busha sem spremljal iz dneva v dan, zato sem včasih moral odklopiti. Obama pa je še danes, po letu dni, v svojih nagovorih precej električen. Res je mogoče nekaj začutiti. En del ameriške družbe se tega boji.

Spremljali ste tudi Sarah Palin. Kakšna je bila njena vloga?

Ljudje, ki imajo radi Sarah Palin, v njej vidijo sebe. To so ljudje, ki ne potujejo in ne poznajo sveta. Vse, kar je, je Amerika.

Svet morda vendarle poznajo po krstah vojakov, ki se vračajo iz vojn? Z digitalnim fotoaparatom ste posneli kolono vozil, ki pelje predsednika Obamo na vojaško pokopališče v Arlingtonu. Videoposnetek z neskončnimi vrstami nagrobnikov ste objavili na spletu. Menite, da to učinkuje?

Vsekakor. V pravem nacionalistu denimo vzbudi še več nacionalizma in patriotizma. Pripravljen je žrtvovati vedno več.

Zanimalo pa vas je tudi, kako pokopališče učinkuje na Obamo. Menite, da bi postal predsednik, če bi bil občutljiv za vojaške žrtve?

Ta video sem poimenoval Obamovo breme (Obama's Burden). Na tisti dan se je sestal z generali, govorili so o tem, kako nadaljevati v Afganistanu. Pred tem je obiskal pokopališče ameriških vojakov v Arlingtonu. Na koncu posnetka ga vidite stati sredi pokopališča. Preden je postal predsednik, je gotovo v nekaj verjel. Ko je postal predsednik, pa se je moralo nekaj spremeniti. Predsedovanje zahteva širši pogled na stvari, ki jih je treba storiti.

Predsednika Busha sem spremljal, ko je podeljeval odlikovanja ranjenim vojakom. To je bilo na vrhuncu vojne, leta 2005, ko se je vojakom res slabo godilo. Obiskal je ranjence, ki so bili paralizirani, pohabljeni, ki so izgubili roke in noge. Po srečanju sem se peljal z njim v avtomobilu, bila sva sama, in v očeh je imel solze. Pomislite, Bush! Rekel sem mu, da je za njim težka naloga. Odvrnil je: "To sem moral storiti, ker sem jih jaz poslal v vojno." Bush se je zavedal, da je sam neposredni vzrok za to nesrečo. Obami se je zgodilo enako. Stal je med nagrobniki vojakov, ki so se pravkar vrnili iz Afganistana. Potem je moral sprejeti odločitev, da jih bo tja poslal še več. Naj bo Obama ali Bush, predsednikova pisarna človeka prisili v določena dejanja. Za vsako odločitvijo stoji razlog. Ni se nam treba strinjati, vendar je dejstvo, da nimamo vseh podatkov, ki jih ima predsednik.

Po napadu na Irak se je izkazalo, da podatki ne bi smeli biti razlog za vojno, saj jih Bush ne bi smel imeti. Orožja za množično uničevanje v Iraku tedaj ni bilo.

Podatke so mu dali drugi. Bush je bil zaveden. Ljudje okoli njega so z njim prosto manipulirali. To je bil edini razlog za njegovo izvolitev. Enako bi bilo, če bi bila izvoljena Sarah Palin. Potrebujejo nekoga, s komer je mogoče manipulirati. Bush je bil za to idealen: ni imel veliko znanja, ni vedel, kako deluje svet. Vendar se je proti koncu drugega mandata osamosvojil in začel denimo nasprotovati podpredsedniku Dicku Cheneyju.

Ena vaših bolj znanih fotografij prikazuje Busha, Cheneyja in obrambnega sekretarja Donalda Rumsfelda v kavbojskih pozah na ranču v Teksasu. Kdaj ste jo posneli?

Leta 2004. Poimenoval sem jo Trije amigosi. Vsi trije so si bili na njej zelo všeč in prosili so me vsak za svoj izvod.

Ste se v vseh letih spremljanja ameriških predsednikov vprašali, ali je vaše poročanje iz vojn, poročanje o trpljenju in masakrih nedolžnih ljudi, sploh kaj zaleglo?

Spremenilo ni ničesar. Naloga vojnega fotografa je ljudi šokirati z grozljivimi podobami vojne. Problem pa je v tem, da se sporočilo izgubi v omejitvah, ki se jim podrejajo zahodni časopisi. Ti enostavno ne dovolijo objave določenih posnetkov. Ne dovolijo šokirati. Vse mora biti čisto in dezinficirano. Vodstva ameriških medijev niso dovolila objave posnetkov mrtvih vojakov niti njihovih krst. Spomnite se 11. septembra: koliko fotografij trupel ste videli? Pa so bila tam, poznam fotografe, ki so jih fotografirali.

Urednikom je lažje objaviti posnetke s Haitija, iz Ruande, Bosne, ne bodo pa se dotaknili posnetka, na katerem je ameriški vojak, ali podobe trupla človeka, ki ga je ubila ameriška vojska. V reviji Time ne bodo objavili posnetka afganistanskega otroka brez glave, ki je bil ubit med bombardiranjem. Kaj bo objavljeno, je odvisno od oglaševalcev. Gre za posel. Podjetje, ki plača 100.000 dolarjev za oglas, bo reklo: zelo nam je žal, ampak ne želimo, da naš oglas objavite zraven tiste fotografije. To vpliva na urednike, ki se pač ne bodo spustili v hardcore. Morda bodo o masakru objavili zgodbo, morda bodo objavili fotografijo pokopališča, vendar dejanskih strahot vojne ne bodo pokazali. V ameriški publikaciji ne. Včasih najdete kaj v New York Timesu, vendar tisto ni prava vojna. Družba je pod ščitom in ne more vedeti, kako grozljiva je v resnici vojna in kaj naredi civilnemu prebivalstvu. Ko kjerkoli na svetu izbruhne vojna, mi ni žal za vojake, ki se med seboj pobijajo. Žal mi je za vse tiste ljudi, ki so ujeti v ogenj. Če vidim deset ameriških vojakov ali agentov Cie, ki jih je raznesla bomba samomorilskega napadalca, me to sploh ne moti. Takšno kariero so si izbrali. Talibane so ubijali z brezpilotnimi letali, tudi sami so uporabljali daljinsko vodene bombe. Če pa vidim, da so z brezpilotnim letalom pobili petnajstčlansko družino... Videl sem veliko vojn in vem, da to orožje ubija na posebno brutalen način. Ni razlike med tem in samomorilskim napadalcem, ki vstopi v restavracijo in osemintrideset ljudi raznese na koščke. To je problem vojne, ne vojaki, ki se vračajo v zabojih. Torej, fotografi te grozote fotografiramo, vendar jih nihče ne objavi.

Se je z vojnama v Iraku in Afganistanu dostop do območij s civilnimi žrtvami za fotografe vendarle skrčil?

Seveda. Razlogi za to, da je o konfliktih, v katere je vpletena Amerika, objavljenih manj fotografij, so kompleksni. Eden je tudi ta, da je sodelovanje s talibani, dostop na njihova območja za fotografa prenevaren. V Bosni, denimo, je bilo sprva mogoče dostopati do vseh območij, šele kasneje, ko se je vojna vkopala v jarke, je postalo težko delati na srbski in deloma tudi na bošnjaški strani. Ravni cenzure so različne. Ta ni vedno namerna, cenzura je lahko tudi logistična.

Je ravno vojna v Bosni oblikovala generacijo fotografov, ki ste kasneje postali zelo uspešni?

Vsaka generacija fotografov ima svojo vojno. Ena generacija se je izmojstrila v Vietnamu, naslednja se je v osemdesetih razvijala v Južni Ameriki in v Bejrutu. Mojo generacijo je doletel razpad Jugoslavije, zdaj pa se oblikuje generacija, ki jo definirata Irak in Afganistan.

Kaj je skupno vsem generacijam?

Mladost, ki se prepleta z ignoranco.

Prosim?

Poglejte, če hočete fotografirati vojno, ste se odločili za zelo nor poklic. Ljudje, ki to počno, so večinoma mladi in samski. Tega ne morete početi, če ste poročeni in imate otroke. Če kljub temu to počnete, ste zelo sebični. Igrate se s svojim življenjem in življenjem svojih bližnjih. To lahko počnejo samo ljudje, ki si lahko privoščijo veliko tveganje. Če hočete postati uspešen vojni fotograf, morate izjemno tvegati. Možnosti, da se ne boste vrnili živi, so velike. Če fotografirate boje v mestu, med zgradbami, ne morete fotografirati z oddaljenosti petstotih metrov. Tudi s stotih metrov ne. Približati se morate na deset metrov. Takšne okoliščine oblikujejo majhno skupino fotografov, ki so tega sploh sposobni. V Vietnamu Larry Burrows, Don McCullin, v Nikaragvi Susan Meiselas, John Hoagland, James Nachtwey, v Bosni smo bili z Ronom Havivom in drugimi. Od vseh teh ljudi pa je mogoče eden, ki bo s takšnim delom nadaljeval vse življenje.

Nachtwey?

Da, morda on. Na svetu ne najdete veliko Nachtweyev...

Sam sicer pogrešam fotografiranje konfliktov. Všeč mi je, vendar imam družino, zato sem se odločil za pokrivanje politike in Bele hiše. Kljub temu sem vmes šel v Afganistan in Irak, vendar se zavedam, ko gledam fotografije, ki sem jih takrat naredil, da preprosto nisem sodil tja. To ni moja generacija, nisem na vrsti za to delo, nisem pripravljen tvegati. Lahko bi šel v Irak ali Afganistan še enkrat, vendar ne bi mogel dobro delati, saj morate za dobro delo ogromno tvegati, da bi domnevno pomagali svetu. To je sicer pomembno, vendar je na posamezniku preveliko breme.

Govorila sva o vaših videih. V svojem blogu ste zapisali, da ste se jih lotili, ker upate, da bodo pomagali medijski industriji. Lahko to, prosim, razložite?

Fotožurnalizem umira. Uredništva fotografov ne pošiljajo več v lov za zgodbami, če niso stoodstotno prepričani, da bodo dobili zgodbo, ki jo bodo lahko objavili. Medijska industrija je biznis, ki pa mu v zadnjih letih ne gre preveč dobro. Ljudje ne kupujejo časopisov in revij. Prav tako ne gledajo televizije, da bi kaj izvedeli. Večino informacij dobijo na internetu. Tam pa je vse zastonj, četudi ustvarjanje informacij veliko stane. Izmisliti si bo treba nov prodajni model, sicer bomo ljudje, kot ste vi in jaz, izginili, ostali bodo samo še blogerji in državljani s telefoni, v katere so vgrajeni fotoaparati.

Sam sem postal pozoren na novi tablični računalnik, iPad, ki ga je predstavil Apple. Gre za povsem nov, interaktiven način, kako vsebino potisniti v gledalčeve roke. Lahko ga držite v rokah kot revijo, vsebina pa prihaja z interneta. Da pa bi ta naprava uspela, moramo v proces vključiti oglaševanje. Coca Cola na primer noče oglaševati svojih izdelkov na spletnih straneh s pojavnimi okni, saj se zavedajo, da je to za gledalca zoprno. Saj veste, odprete stran, hočete brati, vendar tekst nenadoma prekrije reklama. To vas lahko zelo razjezi. Pri iPadu je drugače: naročili se boste na New York Times ali revijo Time, dobili ju boste v obliki revije in ko boste obrnili stran, bo tam oglas za kokakolo. Če vam ne bo všeč, boste obrnili na naslednjo stran. Za oglaševalce pa bo zanimivo, da bo lahko njihov oglas interaktiven: lahko boste odprli pločevinko, iztočili vsebino, lahko boste vstopili v avto in prižgali radio. Oglaševalci bodo lahko izdelovali všečne oglase, ki bodo publiko pritegnili k sodelovanju. Sem optimist in verjamem, da se bo s tem vrnil oglaševalski denar, ki bo denimo reviji Time omogočil, da spet fotografa kam pošlje.

Menite pa, da brez oglaševanja ne bi šlo?

Nikakor ne. Naročnina na časopis bo ostala nizka.

Ne verjamete, da bi bilo mogoče doseči, da bi ljudje plačali več za časopis in manj za avtomobil, saj bi od njegove cene odpadli stroški oglaševanja v časopisu?

Ne vem. Vem le, da bodo oglaševalci izkoristili priložnost za drugačno oglaševanje.

Kako se bodo torej v to shemo vključili vaši videi?

Z njimi sem skušal svojim urednikom pri reviji Time pokazati, da je tudi zunaj fotografije še prostor. Videi so kot nekakšen testni izdelek za Time, ki bo izhajal na Applovem iPadu. Brali boste zgodbo o Obami, obenem pa boste lahko kliknili na te majhne videe. Vendar jih nisem izdelal kot informativne izdelke, temveč so to posnetki, ki ustvarjajo razpoloženje. V njih skoraj ne boste slišali govorjene besede, ni klasične pripovedi. Vse temelji na vizualizaciji in glasbi, ki iz gledalca privabi čustva. Enako kot pri fotografijah, o katerih sva govorila, pa je mogoče, da različni gledalci dobijo popolnoma nasprotne vtise: enim se bo zdelo, da je ameriška politika pravilna, drugim pa, da je zgrešena. Nekateri so za vojno in se jim bo zdelo prav, da so vsi ti mladi ljudje, ki ležijo na pokopališču, umrli za svobodo.

Bo vojna na tabličnem računalniku videti drugačna?

Morda bo bolj realistična. Uredniki bi lahko vsebino uredili tako, da bi imeli bralci možnost dostopati do različnih verzij - mehkejše in trše različice vojne. Hočete pravo sliko ali sterilizirano?! Sam mislim, da bi bilo ljudem treba predstaviti hardcore verzijo vojne. Le tako bodo spoznali, da ne smemo sprožiti nobene vojne več. Ne smemo ubijati talibanov! Z njimi moramo sodelovati. Ker če jih zbombardiramo, bodo prišli in zbombardirali nas. Spirala lahko uide izpod nadzora. V tem smislu je nova tehnologija lahko zelo koristna. Ljudem bo prinesla informacije, ki jih doslej niso imeli. Počakajmo na spremembe.