Potohodec je, zdaj glasbeniški vernik in romar k svetemu Carlosu v Autlan de Navarro (namesto k svetemu Jakobu v Kompostelo), zdaj večni mornar Odisej na neskončni plovbi skozi strniševska vesolja, zdaj spet literarni bogoiskatelj, zvedavi slednik demiurške kretnje, ki iz goščav besedja po márquezovsko vzklicuje v luč prezence neki novi univerzum.
Žejo in lakoto hipersenzibilnega pa krhkega, nezanesljivega telesa in nepotešljivo iščočega pa nenehno dvomečega duhá si teši z občasnimi (pa vselej zmernimi!) pobegi v alkoholni opoj mehko pekoče tekile, z nezavezujočimi utvarami (ki ne preslepijo niti sanjača samega več) o nekakšnem podkozolskem azilu na obronkih sodobne urbane civilizacije ali pod razžarjenim obnebjem mehiškega zakotja na margini zgodovine, kjer se je tok časa menda odklopil in se ne pretaka več tako prekleto neustavljivo v minevanje, in kajpak - kako bi pri Virku drugače? - s previdnim, vselej rahlo zadržanim prisluškovanjem Erosovim temnim povabilom, ki ga sirensko vabijo - odisejskega popotnika po širjavah večno ženskega vesolja - v svoj vonjavo volhki in srhljivo dražljivi čarni ris.
Sama begotna, nezanesljiva, krhka pa prividna zavetišča, same migetave meglice v medgalaktičnih lebdečih prostorjih, sami pojemajoči odzveni že zdavnaj odbrnelih kitarskih strun, sama negotova, varljiva in predvsem minljiva razmerja z naključnimi ženskami, same neizpisane črke in besede na straneh umišljene knjige, ki se nikakor ne zmore utelesiti v magično sintezo Santanove obredne glasbe in Márquezovih čarnih besed! Nikjer Itake, nikjer sidrišča in priveza, kamor bi se Blaž pripel, da bi se slednjič znašel pri sebi in se usidral domá. Tudi zveste Penelope, ki bi varovala domače ognjišče, ni več - pobegnila je z nahodnim angleškim svetovalcem za optimalizacijo poslovnih sistemov.
Še najzanesljivejše oprijemališče za postanek na brezkončnem potovanju in za distanciran premislek o smislu brezciljne vandrovske poklicanosti se zdi Ula, Blaževa najstniška hči, ki s svojimi otroško prostodušnimi pričakovanji, otipljivo praktičnimi potrebami in nedolžno stvarnimi vprašanji blaži vandrovčevo romarsko gorečnost in njegovemu iskanju po kozmičnih brezbrežjih in blodnjam med vsakršnimi črnimi luknjami postavlja tostransko, človeško in smrtniško mero in mejo. Sta ta mera in meja dovolj, da zaustavita Blaževo ahasversko gnanost, nemirno iskalsko begavost, nezasitno lakoto in neutešljivo žejo po tisti pravi, resnični, zavezujoči, človekovo totaliteto izpolnjujoči ljubezni, ki jo naš junak prosto po Camusu opredeljuje kot mešanico poželenja, nežnosti in bistroumnosti?
Vprašanje mora kajpak - kot v vsakem dobrem romanu - ostati odprto. Čeprav Blaževa poudarjena pripadnost lastnemu telesu, izjemna občutljivost za dražljaje, ki načenjajo in vznemirjajo njegovo fizično bivanjsko razsežnost, njegova skoraj suženjska poslušnost nareku lastnega kapriciozno terjavnega čutnega aparata, njegov prastrah pred izgubo svoje karnalne identitete dajejo slutiti, da se neznanska kozmična prostranstva, po katerih je v iskanju svetega Grala ljubezni in domačije pognal svojega duhá, vendarle razpenjajo in raztezajo samo znotraj razsežnosti njegovega smrtniškega telesa, da so vsi iskalski pohodi v onostranska obzorja človekovega prebivanja, ki se jih loteva naš romaneskni junak - ta večni romar za umanjkanim smislom -, navsezadnje le blodnja po labirintu lastne čutnosti, da je metafizična tesnoba ob spoznanju o vselej nedosežnem absolutu konec koncev le melanholični odzven bolečine, ki jo tako intenzivno zaznava njegovo umrljivo meso (La chair est triste, je vedel že Mallarmé).
In če je tako, potem nobenega Blaževega poizkusa, da bi se ukoreninil in zasidral v takem ali drugačnem "onkraj", da bi svoje vandrovstvo utemeljil v tem ali onem čezosebnem Cilju ali Smotru, da bi v teminah vesolja namesto črne luknje prižgal zvezdo nekega novega sveta iz glasbe in poezije, da bi v erotični ekstazi pre-stopil samega sebe in se udomil v drugem, nobenega njegovega smislotvornega podjetja, skratka, ne smemo vzeti preveč dobesedno in zares, kot ga dobesedno in zares ne jemlje niti roman sam. Zakaj pisava Virkovega romana Ljubezen v zraku stoji do protagonistovih dejanj in nehanj (kljub prvoosebni pripovedi) v nenehni blago posmehljivi distanci, ki jo vzpostavljata prav omenjeni meja in mera njegove izročenosti čutnosti, njegove popolne razpoložljivosti muhavostim in terjatvam lastnega telesa.
Kot da Blaž ne verjame čisto zares, brez vsakega zadržka in ostanka, da bi ga mogla brezpogojna prepuščenost ali zaveza Maji, Zali ali Sigrun odrešiti prekletstva minljivosti (saj mu s čutnim drgetom svoje erotične želje in orgazmičnim utripanjem srca nenehno merijo in ga opozarjajo prav na odtekajoči čas lastnega mesa). In zato ohranja tudi do Mirjam - ki ga edina "nevarno" vabi v camusovsko obnebje poželenja, nežnosti in bistroumnosti - previdno razdaljo, ki ga drži na robu strmoglavljenja v brezno samopogubitve v telesno-čutnem opoju in mu hkrati omogoča vztrajanje v dražljivo odprti hrepenenjski razsežnosti erotične želje (ostaja torej na póti in je obenem domá).
Tudi toplar, ki si ga, odisejski blodnik po kozmičnih prostranstvih in zapriseženi očetovski domoiskatelj, na zatišni vzpetini na obronkih ljubljanske kotline preuredi v nekakšen azil pred nevrotičnim utripom zasoplega mesta, je zgolj ironična metafora Blaževega paradoksalnega precepa: naj se zdi obnovljeni kozolec - arhetipski simbol slovenske zasidranosti v domači zemlji - v svoji starosvetni častitljivosti še tako zunajčasen in s švedskimi premazi zavarovan pred črvi minevanja, ostaja tako Uli kot Blažu zgolj iluzoričen nadomestek, le domačijsko okinčan simulaker očetnega ognjišča: pred najedanjem časa ni telo na varnem nikjer!
Ironična distanca pisave je v romanu na delu ves čas: Virk jo sijajno vzpostavi že v introdukcijskem poglavju, ko v razposajeno vzdušje erotične igre v kupeju nočnega vlaka na poti iz Maribora proti Celju na lepem srhljivo zareže Thanatosova senca; načitani bralec si ne more kaj, da bi mu v spomin ne priplaval eden najznamenitejših uvodnih prizorov iz svetovne romaneskne zakladnice: zimska noč, zaljubljena ženska in smrt pod kolesi drvečega vlaka - saj to so vendar ključne pripovedne sestavine iz začetnih odstavkov Tolstojeve Ane Karenine! Virk ljubavno-makabrsko sceno še dodatno (po slovensko) začini: v mrzlem nočnem zraku nad železniškimi tiri ne zadiši le po interuptiranem koitusu, ampak tudi po suicidu!
A tu je že preobrat, vratolomija literarne pisave, ki vzpostavi črno-humorno razdaljo: nič usodnega ni zaustavilo in grobo prekinilo ljubezenske igrice naši dveh bežnih nočnih ljubimcev, samomorilsko truplo pod kolesi brzca je le za snežaka privezana napihljiva gumijasta lutka za tešitev erotičnih želja samotnih potrebnežev, domnevna tragična smrt je le potegavščina, Thanatos je v našo zgodbo vstopil le na videz, kot igra in simulaker.
Brž pa, ko niti smrt ni več strogo zaresna, tudi Eros v Ljubezni v zraku ne more veljati čisto zares. Samo nekako v zraku je, poljubna in naključna le tu in tam zamiglja na nébesu Blaževega vesolja: kot zvezda na obronku črne luknje, ki jo je bila ta nemara zdavnaj že pogoltnila, njena mežikajoča svetloba pa našega vandrovskega zemeljskega smrtnika še kar naprej zapeljivo vabi v svoj varljivi temni opoj.
Vabi, a ne zvabi. S (samo)posmehljivo razdaljo, ki mu jo zagotavlja pisava romana, ostaja njen protagonist vendarle tostran, na zemlji, za zmeraj domá v svojem občutljivem, ranljivem, negotovem in muhastem telesu; ne bo se vrnil v Tequilo, ne bo se izgubil v galaktičnih brezbrežjih Strniševega vesolja, ne bo zadel Santanovega tona na superstruni življenja, pa tudi Márquezove knjige o ponovnem stvarjenju sveta iz zamolka besed ne bo nikoli napisal. In kadar se bo - tako kot ljubezen, ki se ji sicer nenehno plaho in zvedavo približuje, a nikoli scela ne preda - v zraku znašel Blaž (med letom z letalom čez globine Atlantika, denimo, na poti med svetom in domom, na sledi za novo galaktično meglenico), bo - kot v najvišjem trenutku erotične omame - s tesnobo zaslutil vso neznosno krhkost in začasnost svojega rahločutnega telesa, in ob pomisli, da bi se utegnilo to edino pristno in neodtujljivo pripadajoče mu zatočišče njegove identitete raztreščiti in do neprepoznavnosti razpustiti med drugimi človeškimi telesi, ga bo obšla melanholija. In si bo kot Camusov Kaligula poiskal utehe v zasanjanem pogledu na luno sredi nočnega neba. Človek namreč nikoli ne umre pripravljen na smrt.