Humanistično naravnan Jeseničan, bi lahko ugotavljali tisti, ki v Uradnem listu berejo odloke o tem, kdo je postal časni občan. Patriot, ki je na slovenski južni meji postavil prvo zapornico, bi lahko trdili tisti, ki si predstavo o ljudeh in svetu ustvarjajo na osnovi odločitev predsednika republike.

Kdo je torej Tomaž Ertl? Nekdanji republiški sekretar za notranje zadeve. Nekdanji šef službe državne varnosti. Nekdanji družbenopolitični delavec na Gorenjskem. Nekdanji šef kadrovske službe Železarne Jesenice. Ključavničar, ki se je izobraževal ob delu in diplomiral na FSPN. Letnik 1932.

Dvajset let miru

Od leta 1990 do lanskega decembra bi javne nastope nekdanjega ministra za notranje zadeve Tomaža Ertla lahko prešteli na prste ene roke. Leta 1994 je pred parlamentarnimi preiskovalci odgovarjal na vprašanje, kako je bila služba državne varnosti povezana z igralniško industrijo. Ali drži, da je služba državne varnosti ustanavljala casinoje, da bi ob pomoči posojilnih služb in provizij napajala svoje sive in črne fonde? Leta 1995 je nastopil pred parlamentarnimi preiskovalci, ki so raziskovali ozadje afere JBTZ. Tedaj je nase prevzel vso odgovornost za aretacijo Janeza Janše, Francija Zavrla in Davida Tasiča. Pet let kasneje se je ponovno za krajši čas znašel v središču javne pozornosti. Leta 2000 je namreč tedanji notranji minister Peter Jambrek v enem od trezorjev odkril potrdilo, da naj bi notranje ministrstvo v prostorih Banke Slovenije hranilo zlatnino neznanega izvora in zlati ter srebrni jedilni pribor. Tomaž Ertl je leta 2000 povedal, da je bilo zlato tihotapskega izvora; policija ga je zaplenila predvsem na vlakih. Za vsak primer pa so ga spravili na varno, v trezor centralne banke. Dragocenosti so se v trezorju centralne banke nabirale dalj časa, še pred časom, ko republiški sekretariat za notranje zadeve vodil Tomaž Ertl.

Po letu 2000 je spet izginil iz javnosti. Njegovo ime se je februarja 2008 znašlo v Uradnem listu: občina Jesenice je sklenila, da ga razglasi za častnega občana. V utemeljitvi je pisalo: "razumevajočemu spodbujevalcu ustvarjalnosti zaposlenih, za prispevek k razvoju gospodarstva, občine in mesta, za solidarnost ter za njegov človeški odnos do soljudi". Ponovno se je pojavil leta 2009, ko se je na začetku leta v Tržiču odvijala slavnostna akademija policijskega veteranskega združenja Sever. Veteranom je prebral govor.

Med letoma 1980 in 1990 je bil Tomaž Ertl pomemben dejavnik. Deset let je opravljal funkcijo, ki ji danes rečemo notranji minister. Glede na pomen funkcije, ki jo je opravljal v zadnjem desetletju starega režima, je skoraj dve desetletji po koncu socializma živel v nenavadnem miru. Od časa do časa so ga sicer poklicali iz državnega zbora in mu med parlamentarnimi preiskavami zastavljali bolj ali manj neprijetna vprašanja. A uri nelagodja je sledilo leto miru. Včasih tudi več let miru. Ob nastopih pred parlamentarnimi preiskovalci, roko na srce, ni povedal prav veliko. Zdelo se je, da ne čuti prav posebne potrebe, da bi bil med pogovori z novo oblastjo zelo kooperativen. Tudi ko je maja 1990 zapustil sekretariat za notranje zadeve, svojemu nasledniku Igorju Bavčarju poslov ni predal. Ko je prišlo do menjave oblasti, se enostavno nista srečala.

Od proletarca do sekretarja

Tomaž Ertl je utelešenje socialističnega mita, da se s trdim delom, učenjem in družbenopolitično aktivnostjo daleč pride. V partijo je vstopil še v najstniških letih, službeno pot pa je začel kot industrijski delavec v Verigi in kasneje jeseniški železarni. Po osnovnem poklicu je ključavničar. Ob delu se je izobraževal in od asistenta na vzdrževanju in vodje oddelka za študij dela napredoval do direktorja kadrovskega sektorja jeseniške železarne. Ob delu je na FSPN končal študij politologije. Da je res zaupanja vreden kader, se je izkazalo sredi sedemdesetih letih, ko je svojo delavsko knjižico iz jeseniške železarne prenesel v ljubljansko Slavijo, na sedež sekretariata za notranje zadeve. Postal je šef kadrovske službe sekretariata za notranje zadeve. Leta 1978 je tedanji šef slovenske službe državne varnosti (SDV) Janez Zemljarič postal notranji minister, Ertl pa je prevzel vodenje SDV. Ko je Zemljarič leta 1980 postal predsednik izvršnega sveta, je Ertl naredil še en korak in prevzel vodenje celotnega notranjega ministrstva. Nikakor ni bil kak možganski trust samoupravnega socializma, nedvomno pa je bil pomemben operativec v slovenskem delu tedanje oblastne mašinerije. Leta 1982 in 1986 je bil postavljen v tedanji CK ZKS, ni pa bil član "prenoviteljskega" CK-ja, izvoljenega na partijskem kongresu leta 1989.

Predsednik Stanovnik bi zanj dal roko v ogenj

Leta 1988 se je Tomaž Ertl znašel v središču javne pozornosti. 31. maja 1988 je namreč služba državne varnosti, ki je bila podrejena sekretarju za notranje zadeve, aretirala Janeza Janšo, ker je v predalu delovne mize hranil zaupni vojaški dokument. Vendar se zapletena zgodba ni začela z odmevno aretacijo, pač pa vsaj nekaj mesecev prej, marca 1988, ko je na sekretariat za notranje zadeve prišel general Svetozar Višnjić, poveljnik ljubljanskega armadnega območja. General je sekretarju zastavil nenavadno vprašanje: ali bi bili slovenski organi za notranje zadeve sposobni krotiti razmere, če bi prišlo do aretacij tistih, ki napadajo JLA. Sekretar za notranje zadeve je ob nespodobnem vprašanju reagiral korektno. Generalu ni obljubil sodelovanja, pač pa sta skupaj sedla v avto in se odpeljala proti Gozdu-Martuljku in Planici, kjer je tiste sobote potekalo finale v smučarskih poletih. Z vsebino nenavadnega vprašanja, ki je kazalo na možnost vojaškega puča, je Ertl seznanil predsednika slovenske partije Milana Kučana in slovenskega člana zveznega predsedstva Staneta Dolanca. Vsebina vprašanja, ki je bilo naslovljeno na Tomaža Ertla, je čez nekaj dni končala v magnetogramu govora Milana Kučana na seji predsedstva zvezne partije. Novica o možnem vojaškem udaru je dobila pospešek, z aretacijo Janše, Tasiča, Borštnerja in procesom proti četverici pa tudi potrditev.

Tomaž Ertl je v devetdesetih letih prevzel nase polno odgovornost za odločitev za aretacijo. Njegova argumentacija je bila enostavna: izvedeli smo, da Janša hrani zaupni vojaški dokument, nepooblaščeno rokovanje z zaupnimi papirji pa je kaznivo dejanje. Pika. Tega, kako je SDV izvedela za zaupni dokument, ni nikdar pojasnil. Tudi širše ozadje same aretacije ni bilo nikdar povsem razjasnjeno. Po enostavnejši interpretaciji je bil Janša, ki se je leta 1988 potegoval za funkcijo predsednika ZSMS, moteč faktor za tedanjo slovensko nomenklaturo. Po bolj zapleteni interpretaciji se je slovenska oblast bala provokacij in nameščenih afer, ki bi bile lahko dokaz, da je val kontrarevolucije zalil tudi slovenski politični vrh. Zato naj bi organi za notranje zadeve z akcijo proti četverici dokazovali, da jih kontrarevolucija ni spravila iz tirnic. Kakorkoli, Tomaž Ertl je užival popolno podporo tedanjega političnega vodstva. Predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik je januarja 1989 celo javno izjavil, da bi dal "svojo desno roko (...) v ogenj za tega človeka". Če je Ertl od maja 1988 do jeseni 1989 zaradi afere JBTZ v večjem delu javnosti veljal za največjega negativca, je novembra 1989, ko je operativno vodil prepoved "mitinga resnice", na katerem naj bi demonstrirali podporniki Miloševićeve "protibirokratske revolucije", čez noč postal pozitivna figura. Zaradi prepovedi "mitinga resnice" in akcije Sever ga je predsednik republike dr. Danilo Türk dve desetletji po akciji tudi nagradil z visokim državnim odlikovanjem.

Z ustavno obtožbo, vloženo zaradi podelitve odlikovanja, pa je vodja opozicije Janša odprl niz vprašanj, vezanih na zgodovino delovanja službe državne varnosti, ki jo je Tomaž Ertl vodil med letoma 1978 in 1980. Janša je največ pozornosti namenil dogodku, ki se je leta 1979 odvijal v Velikovcu, kraju, ki leži nedaleč od Celovca. Dva sodelavca SDV sta takrat v krajevni muzej podstavila bombo, ta pa je eksplodirala predčasno in poškodovala oba agenta ter varnostnika. "To je bila samostojna akcija nekaterih prenapetežev v Sloveniji, jaz je nisem vodil, služba državne varnosti s tem ni imela čisto nič. Tudi jaz ne," je Ertl pojasnil decembra lani v intervjuju za Mladino.

Danes se zdi, da je pojasnilo preveč površno.