V temi, le nekaj deset metrov stran, stoji betonski zid, ves prekrit z bodečo žico, nedaleč stran se dviga nekaj visokih stražnih stolpov z močnimi žarometi, ki svetijo v temi kot kakšni zlovešči svetilniki. Brleče luči prvih hiš za zidom so že v Egiptu...

Na naši, palestinski strani se med peščenimi hribčki stiska nešteto improviziranih plastičnih šotorov in ponjav, pod katerimi gorijo luči, iz njih pa se slišijo škripajoči zvoki razmajanih vitlov. Nobenega dvoma ni: zloglasno mesto predorov živi svoj vsakodnevni ritem med smrtno nevarnostjo in bogatim zaslužkom.

Gaza je danes še kako odvisna od te tako imenovane ekonomije predorov in mestece Rafa na meji z Egiptom je zagotovo prestolnica tega dvomljivega početja. Na trgu Najma v središču mesta je že na prvi pogled jasno, da Rafa živi s podzemnimi predori in predvsem od njih. Tu so nagrmadeni televizorji, glasbeni stolpi, pralni stroji, hladilniki in mikrovalovne pečice. A to je le tako imenovani predel elektronike; takoj ko se malo bolj približamo egiptovski meji, ob cesti opazimo zavoje cigaret, generatorje, vreče cementa, še malo naprej se prodajajo stvari, ki so Rafo naredile za prestolnico tihotapcev: krampi, lopate, kladiva, orodje, kabli, električni vitli, jeklene pletenice, vijaki, žeblji in še marsikaj, kar je nujnega pri gradnji novih in novih predorov, ki povezujejo okupirano Gazo z Egiptom.

Gradnja predorov je postala eden najboljših poslov in po njih pride v Gazo prav vse, od nujnih zdravil, hrane in goriva do levjih mladičev in eksotičnih živali za živalski vrt. Izraelska blokada je poldrugi milijon Palestincev v Gazi prisilila, da se znajdejo, kakor vedo in znajo. Še pred nekaj leti sem po bolnišnicah v Gazi fotografiral otroke z rakastimi obolenji in levkemijo, ki so umirali zaradi pomanjkanja zdravil; danes imam občutek, da je pomanjkanje teh dobrin precej manjše. So k temu pripomogli predori?

Marsikdo je prepričan, da so. Izraelci seveda trdijo nasprotno in vztrajajo, da se predori uporabljajo le za tihotapljenje orožja in razstreliva za Hamasove teroriste in bombne samomorilce. Nedvomno tudi, a med svojim kratkim obiskom sem v predorih videl le pretovarjanje gradbenega materiala, straniščnih školjk italijanske izdelave in zavojev cigaret. Ne duha ne sluha o vojaškem materialu. Res pa je, da do takega predora ne pridejo niti domačini, poleg tega o tem nihče noče govoriti, saj ima Hamas svoje oči in ušesa prav povsod.

A že sama gradnja kakšen kilometer dolgih rovov je skoraj tako nevarna, kot so izraelski poskusi, da bi te predore uničili. Z nenehnim bombardiranjem, zalivanjem odprtin z vodo in obstreljevanjem vhodov poskuša izraelska vojska uničiti to cvetočo tihotapsko obrt in prav predori so bili glavna tarča lanske tritedenske "vojne" v Gazi. Samo na zadnji dan spopadov so po izraelskih podatkih v zračnih napadih poškodovali več kot sto predorov. A z megalomanskim obstreljevanjem niso dosegli drugega kot to, da so uničili vse hiše v bližini in izkopali ogromne kraterje v pesek. Že v nekaj dneh so bili predori spet nared in polni prepotrebnih tovorov, kot da se ni zgodilo nič.

Med krhko prekinitvijo spopadov je v mestu predorov ta čas razmeroma mirno, a nihče ne ve, do kdaj, kot se tudi nihče ne slepi, da ne bi mogel Izrael že naslednji hip znova napasti. Če zaradi drugega ne, zaradi milijonske škode, ki jo ta črna ekonomija prinaša z utajo davkov in carin - te je morala Gaza plačevati za vsako malenkost, ki je uradno prišla na njeno ozemlje. Da za vsako vojno in vojaškim spopadom stojijo izključno finančni interesi vladajočih skupin, ni treba prepričevati pač nikogar več. Vse drugo je pesek v oči.

A tisti pravi, puščavski pesek je tudi najhujši sovražnik delavcev v predorih. Za vsakega od stotine predorov je treba najprej skopati ozek navpični jašek. Nekateri so globoki tudi do trideset metrov in več in nevarnost, da se stene iz sipkega peska zrušijo, je velikanska. A večja ko je globina, varnejši je predor pred bombardiranjem in napadi s površine. Ko je vhodni jašek končan, se začne vodoravno kopanje proti Egiptu, kjer se predor spet konča z navpičnim rovom na površje. Kopači in kasneje delavci v predorih so po interfonu povezani z vhodom, v nekaterih predorih je celo vodna napeljava, povsod pa je seveda elektrika in predori so osvetljeni po celotni dolžini. Najnevarneje je, kadar kopači naletijo na sosednji rov, saj se peščeni strop takrat najlažje sesuje. Ekipa delavcev je plačana približno 100 dolarjev za vsak izkopani meter in po celodnevnem, mukotrpnem kopanju podaljšajo rov za kakih deset metrov. Zaslužek je za Gazo zelo lep in delo v predorih je trenutno najbolje plačana in edina zaposlitev. Ko je Izrael zaprl mejo z Gazo, je delo izgubilo na tisoče delavcev, ki so si služili kruh kot cenena delovna sila. Predor lastnika stane okoli 150.000 evrov, vložek pa se povrne že v prvih dveh mesecih delovanja. Na prvi pogled se zdi, da se kopači na stalno nevarnost, ki preži nanje, požvižgajo, a se vsi še kako zavedajo, da se igrajo z življenjem. Samo lani je v predorih umrlo najmanj štirideset delavcev.

"Dokler nam bodo Izraelci podirali predore, jih bomo mi popravljali in gradili nove!" mi pove eden od delavcev, ki s cigareto v ustih upravlja električni vitel, s katerim dviguje velike zavoje valovite strešne pločevine.

"Če bo meja še naprej tako zaprta in blokada taka, kot je zdaj, je bolje, da umrem pod zemljo, kot pa da shiram na površju," doda fant, ki se je pravkar vrnil iz globine.

Večino transporta v rovu opravi nekakšen vlakec iz sank, ki ga vlečejo z močnim električnim vitlom najprej praznega v Egipt, potem pa polno naloženega nazaj v Gazo. Le za redke tovore, na primer za žive živali, je treba predor prehoditi. Predori so različno visoki, od dobrega metra, kar pomeni, da se je treba skozenj preplaziti po kolenih, pa vse do nekaj metrov. Po pripovedovanju so nekateri celo tako veliki, da je mogoče po njih pretihotapiti tudi avto. Obmejna policija v Egiptu je podkupljena in po besedah enega od lastnikov predorov je treba vsak mesec plačati približno 25.000 evrov za podkupnine v Egiptu. Ogromno denarja za policista, ki zasluži okoli 30 evrov na mesec...

Čeprav je bila Hamasova vlada leta 2006 izvoljena na demokratičnih volitvah, ki so bile tudi po mnenju mednarodnih opazovalcev med najbolj transparentnimi v tem delu sveta, pa nezadovoljstvo nad Hamasom predvsem med mladimi narašča.

"Pripadniki stranke Fatah, ki je bila bolj ali manj na oblasti skoraj petdeset let, so bili res skorumpirani do konca, a kaj, ko se je isto zgodilo s hamasovci. Pravzaprav še veliko hitreje," mi pove moj vodič in prevajalec, ki ves čas, kadar mi ne prevaja, govori le o tem, kako bi zapustil Gazo in se nikoli več ne bi vrnil.

Mnenja so seveda različna in marsikdo je prepričan, da so predori najslabša rešitev za Gazo, saj omogočajo Hamasu, da podaljšuje ekonomsko agonijo, namesto da bi vložil napore v konstruktivne pogovore o ureditvi odprtih vprašanj z Izraelci. A tudi najbolj radikalnim glasovom v Izraelu je jasno, da problema poldrugega milijona Palestincev v Gazi ne bo mogoče rešiti z vojaškimi sredstvi. Najverjetneje jim trenutni položaj ustreza, saj se s tem uresničuje njihova želja, da bi se Gaza s svojo "ekonomijo predorov" še tesneje zbližala z Egiptom in bi ta prevzel velik del odgovornosti za razmere na skoraj hermetično zaprtem območju. Mogoče je to le del dolgoročnejšega načrta in je zato leta 2005 Izrael umaknil večino nelegalnih naselij v Gazi ter območje označil za sovražno ozemlje. Prepovedali so ves izvoz in uvoz, hermetično zaprli meje, dovoljena je le zelo omejena humanitarna pomoč. Celo generalni sekretar organizacije Združenih narodov Ban Ki Moon je takrat dejal, da je to "kolektivno kaznovanje". Na Zahodnem bregu, kjer so izraelski interesi neprimerno večji, se ni zgodilo nič podobnega, izraelski politiki pa ne izključujejo možnosti, da bi v prihodnosti obdržali naselja, ki jih še vedno pospešeno gradijo, preostalo pa nekako "oddali" v skrb Jordaniji. Tako bi se nekaznovano znebili obeh spornih območij in brez problemov, ki so jih sami zakuhali na Zahodnem bregu in v Gazi, bi bilo življenje v Izraelu veliko lažje. A tudi uradni Egipt se otepa resnejšega sodelovanja z Gazo, saj se zaveda tempirane bombe, ki bi jo s tem dobil v roke. Medtem ko si nad trenutnimi razmerami Izrael in Egipt prav po svetopisemsko skušata "umiti roke", so prebivalci Gaze prepuščeni na milost in nemilost velikim političnim silam v regiji, ki jim je malo mar za trpljenje malega človeka in razmišljajo le o lastnih koristih.

Ko se po vitlu spuščam v enega od predorov, si ne morem niti zamisliti, da bi bil to moj delavnik. Vročina, prah in nizek strop, s katerega se grozeče usipa pesek, ti naženejo strah v kosti. Lastnik mi ni dovolil, da bi se po predoru podal v Egipt. Tudi zanj bi bilo kaj takega preveč tvegano. Po svoje sem mu kar hvaležen, saj ne vem, kako bi prenesel to kilometer dolgo kalvarijo. Energija, trpljenje in strah, ki jih ti ljudje krti vlagajo v to sizifovo delo, so neizmerni. Vse zato, da se nekaj zavojev cigaret, zdravil ali straniščnih školjk premakne za nekaj deset metrov z ene strani zidu na drugo, z nekakšnim poluradnim privoljenjem vseh udeleženih strani, ki si neusmiljeno režejo vsaka svoj kos pogače. Komunalna služba v Rafi je do predorskega gradbišča speljala celo vodovod s tekočo vodo, ki jo lastniki predorov plačujejo kot običajen komunalni priključek po števcu porabe. Popolnoma nedojemljivo za zdrav človeški razum…

Pozdravim še fante, ki skrbijo za vitel in pretovarjanje ob vznožju jaška in katerih obrazi izdajajo, da marsikatera od pretihotapljenih cigaret konča v njihovih ustih, in že moram ven. Nestrpni klici s površine mi ne dajo miru. Lastnik predora je že s tem, da me je spustil v jašek, tvegal težave s Hamasovimi policisti. In ko se spet dvigujem po navpičnem jašku ter z glavo butam ob podporne tramove, si ne morem kaj, da ne bi ves čas mislil na besede, ki jih je izrekel eden od delavcev na dnu predora:

"Če me bo zasulo tu, bom družini vsaj prihranil za pogreb!"