Vidno utrujena legenda noče priznati svojih let. Večkrat na leto zbere svoj kvartet in se poda na turnejo. To je tudi razlog, da zadnja studijska plošča I'm a Bluesman datira v leto 2004. "Preveč časa preživimo na cesti, zato se ne moremo zediniti, da bi se umirili, odpravili v studio in tam posneli material, ki je že pripravljen." Johnny namreč še vedno raje izvaja blues v živo, pred poslušalci, kot sedi zaprt v studiu. Tako niti ne preseneča, da si vedno vzame čas za tiste, ki se želijo dotakniti legende: "Brez ljubiteljev bluesa nas ne bi bilo, vsaj ne v takem številu. Podpis je najmanj, kar lahko ponudim nekomu, ki me pozna in ima rad mojo glasbo," je poudaril in s tresočim glasom dal vedeti, naj se izjava ne izgubi s prevodom.

Skrit pod temnim klobukom se uspešno izogiba radovednim pogledom oziroma šamanom, ki v očeh iščejo razloge za njegove nemirne roke. Vendar v isti sapi zagotavlja, da se počuti odlično ter da je "slabo počutje" le medijski konstrukt. "Verjemite mi, da ne bi skoraj devet mesecev na leto preživel na turnejah, če bi bilo moje zdravje ogroženo," se priduša, da tudi jaz ne bi preveč vrtal po njegovem zdravstvenem kartonu. Zgodba dobi povsem druge razsežnosti, ko Johnnyja posedejo na oder in mu - tako sedečemu - v roke položijo kitaro.

Če povzamemo naslov njegove druge plošče Second Winter, se takrat pred nami pojavi tisti pravi Johnny, ki mu leta, vse pripisane in izmišljene krize ne pridejo do živega: "V življenju sem (p)okusil marsikaj, grenke in sladke stvari, zato se ne pritožujem. Za menoj so nori časi, leta so minila zelo hitro. Najpomembneje je, da še vedno lahko nastopam." Za razliko od svojih kolegov, ki skačejo z enega konca odra na drugega, je Johnny v svoji statičnosti veliko bolj dinamičen - v izvedbi je namreč še vedno prepričljiv, tako kot takrat, ko je kot sedemnajstletni mulc v klubu Raven izzval B. B. Kinga in doživel stoječe ovacije: "Ker sem bil glasen, sem šel Kingu kmalu na živce, predvsem pa ni bil prepričan, ali gre za rasno provokacijo ali ne. Kot črnec v klubu belcev je bil pripravljen na vse."

Ker je bil takrat že pravi blues odvisnež, mu vzdušje ni bilo tuje: "Prvič sem blues slišal na radiu. Star sem bil dvanajst let. Že takrat mi je postalo jasno, kaj si želim v življenju."

"V našem domu je bila glasba vedno prisotna. Prepevati sem začel s svojim očetom, ki je takrat vodil priložnostni Barber Shop Quartet," se prvih glasbenih korakov spominja Winter in dodaja, "nedolgo zatem sem že igral ukulele in z bratom Edgarjem nastopil po televiziji." Edgar je bil pomembna spodbuda na sceni, na kateri so bolj ali manj prevladovali temnopolti mojstri. "Nobenih zadržkov niso imeli, prav nasprotno. Veseli so bili, da se tudi belci zanimamo za njihovo izročilo, še posebej midva, povrhu vsega še belina."

Z bratom še danes ohranja redne stike, še posebno rad poudari njune skupne nastope, vključno z legendarnim Woodstockom: "Na Woodstock imam lepe spomine, četudi smo prišli prezgodaj in tako nastopili povsem nepripravljeni. Iz helikopterja smo skoraj neposredno stopili na oder. Danes je težko razložiti, kaj vse se je tam dogajalo."

Težko se je izogniti Woodstocku, da se ne spomnimo kitarskega maga Jimija Hendrixa, s katerim je Johnny večkrat zaigral skupaj. "Ne boste verjeli, z Jimijem nisva mnogo govorila, četudi sva večkrat nastopila skupaj. Preprosto ni bilo časa, saj sva takoj vzela v roke kitaro in se nadigravala. Tudi v garderobi je bilo tako, to je bil najin način sporazumevanja," se spominja njunih skupnih trenutkov ter Jimiju pripiše še posvetilo, "bil je velik človek. Imel je neko energijo, ki te je pripravila, da si iz sebe potegnil maksimum."

Čas po Woodstocku je Winter izkoristil za izbrane žanrske modifikacije in svoj blues nadgradil s prvinami rock'n'rolla. "To sem storil na zahtevo menedžerja, saj je menil, da je čas bluesa minil, da blues ni več tako velik kot nekoč. Težko sem to storil, vendar sem, saj sem mislil, da ima prav," danes opravičuje svoje dejanje. V tem času je priredil tudi Dylanovo Highway 61 Revisited, obvezen del koncertnega repertoarja za prihodnost. Nad njo se je navdušil tudi avtor sam: "Ne vem, kaj bi storil, če bi rekel, da jo sovraži. Gotovo bi skladbo črtal, vso stvar pa poskušal čim prej pozabiti."

Skladba je zažgala med občinstvom tudi na koncertu v Madison Sqaure Gardnu ob tridesetletnici Dylanovega ustvarjanja (1992), ki je poleg glasbenih užitkov ponudil tudi maščevanje obiskovalcev Sinead O'Connor z glasnim neodobravanjem: "Ne spominjam se tega. V zaodrju je bila velika gneča, zato nisem spremljal vsega, kar se je dogajalo na odru." V tem trenutku je vskočil prisluškujoči kitarist v bendu Paul Nelson: "Hej, Johnny, rekel si, da ti je všeč njena frizura."

Brez čistokrvnega bluesa ni dolgo (v)zdržal: "Ko te enkrat pokliče Muddy Waters, mu ne moreš reči - ne!" Leta 1977 je Winter prevzel produkcijo dveh Muddyjevih plošč: Hard Again in I'm Ready. Oba albuma sta bila kasneje nagrajena z grammyjem v svoji "best ethnic or traditional recording" kategoriji. "Priznam, imel sem veliko treme, saj Muddyju ne moreš kar nekaj v tri dni nastaviti na mešalni mizi. Vedeti moraš, kako in kaj," se Johnny spominja pogledov skozi steklo v studio. "Lagal bi, če bi dejal, da nisem ponosen, da sta bili plošči nagrajeni. Vendar je moja največja nagrada ta, da sem lahko igral z Muddyjem. Šele z njim sem odkril pravi blues, šele takrat sem se naučil, kaj pravi blues je. To odtehta vse."

Na glasbeni poti iz Teksasa proti Misisipiju Winter rad poudari, da je dežela Samotne zvezde prava zakladnica bluesa. "Za razliko od Chicaga ali Misisipija v Teksasu ne obstaja samo ena oblika bluesa. V Austinu blues zveni drugače kot Lubbocku, Lightnin Hopkins in Blind Willie Johnson sta stilsko povsem drugi osebi kot T-Bone Walker ali Albert Collins," razloži vpliv lokalnih dejavnikov na stilsko različnost.

Pri tem redno odkriva in spremlja nove glasbenike, med katerimi sta največji vtis nanj naredila Derek Trucks ter Magic Slim in njegove Solze.

"Blues je naše življenje, moja identiteta," se obregne na očitek, da je trend "ta starih" končna vrnitev na začetek, da v poznih letih znova podoživljajo čase, ki so jih bili vajeni na začetku. V bistvu pa prave zgodbe pripoveduje njegova kitara (tehnika igranja), ki do danes ni izgubila svojega šarma. Pravi, da je življenje začarani krog, iz katerega ne moremo. V samo nekaj mesecih je s svojo skupino že drugič nastopil v naši soseščini (Treviso), tokrat v navezi z Ericom Sardinasom.