Če dobro pomislimo, imata na videz popolnoma raznorodni tematiki pravzaprav kar nekaj skupnih točk. Odpirata temeljna vprašanja izključevanja, nastavljata ogledalo narodu in sta še vedno neke vrste motnja v političnem, medijskem ter širšem družbenem prostoru.
Prelistajte dnevni časopis, oglejte si večerna poročila in zasedbo televizijskih omizij, ki razpravljajo o aktualnih problemih naše družbe. Koliko žensk, ki so dobile priložnost, da izrazijo svoje mnenje, ste našteli? Bolj malo? Poceni finta, priznam, a deluje. V ponedeljek, na dan znamenitega datuma, ki se ga še iz socializma spominjamo kot praznika, ko so ženske dobile rože, moški pomili posodo, otroci pa odnesli smeti (šefi so si medtem v pisarnah znatno dotočili ter nazdravili s svojimi tajnicami in sindikalnimi predstavniki) - potem se je zastor spustil do naslednjega leta -, bo vse drugače. V poročilih ali recimo v Odmevih boste lahko našteli nadpovprečno število sogovornic, ki pa se bodo najbrž izrekale o - ženski problematiki. Brez skrbi, do naslednjega leta boste imeli pred njimi mir. Družbo bodo spet interpretirali moški.
Zdaj bi morala zapisati znamenito mašilo "šalo na stran", pa ga ne bom. Ker ni šala. Kljub občutku, da so ženske v dvestoletnem prizadevanju za enake pravice in enake možnosti dosegle vse, kljub dejstvu, da imajo na formalni ravni zagotovljene enake pravice, in kljub neredkim opazkam, češ, kaj še sploh hočejo, je treba pogledati samo v tri polja, pa bo jasno, kje je danes njihovo mesto. Oziroma bolje, kje še vedno nimajo kaj iskati. Razen redkih padalk in onih nadležnic, za katere pravijo, da ves čas nekaj pišejo. Treba je torej pogledati v polje družbenih interpretov ali tako imenovanih javnih avtoritet, ki jih soustvarjajo mediji, v polje politike in polje vrhunskega menedžmenta. Pred časom me je kolega, novinar, opozoril na absurdno situacijo, ki že lep čas vlada v medijih. Ali ni zanimivo, je rekel, ženske pišejo ali poročajo o idejah, ki jih producirajo moški, in so tako rekoč razlagalke moških pogledov na svet. Novinarski poklic se je v zadnjih desetletjih močno feminiziral, na vodilnih položajih v družbi pa so še vedno večinoma moški. Seveda gre za posplošitev, v kateri pa je zrno soli.
Prihodnost je ženskega spola, je te dni vzneseno in pod vtisom vnovične interpelacije zapisala notranja ministrica, čeravno njen spol z omenjenim primerom najbrž nima prav dosti opraviti. Pa vendar. Prihodnost je ženskega spola. Tako piše v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Kaj pa sicer? Odvisno, kako bomo z njo ravnali. Zadnjih sto let je bila ženskam vse bolj naklonjena, zato lahko danes počno marsikaj, kar je bilo za njihove prababice in babice popolnoma nepredstavljivo. Lahko volijo in so izvoljene, delajo in dobijo plačo, se poročijo ali ne, se ločijo, si svobodno izbirajo spolne partnerje, rodijo, ko to želijo, splavijo, če otroka ne želijo, se zaščitijo pred neželeno nosečnostjo, se izobražujejo in tako dalje. A ker se hudič vedno skriva v podrobnostih, poglejmo podrobnosti.
Prebiram letošnje poročilo evropske komisije "o razvoju glede doseganja enakosti spolov v državah članicah EU". Piše, da je enakost žensk in moških temeljna pravica in skupno načelo Evropske unije in da si bodo članice EU še naprej prizadevale za zmanjšanje razlik, ki izhajajo iz spola. Potem berem podatke. Vsako leto ista pesem. Čeravno so bolj izobražene od moških kolegov, so ženske v EU za isto delo v povprečju še vedno plačane občutno slabše, skoraj za petino. Če izgubijo službo, težje kot moški najdejo novo zaposlitev, če so zaposlene, je njihova zaposlitev precej bolj negotova kot zaposlitev moških. Pogosteje so zaposlene za določen čas ali skrajšan delovni čas, pogosteje kot moški opravljajo prekarna dela brez vsakršne socialne varnosti in so pogosteje zaposlene v slabo plačanih feminiziranih sektorjih oziroma v še slabše plačani storitveni dejavnosti in trgovini, ki so jo nekateri ekonomisti prav zaradi bednih plač ter slabih pogojev dela poimenovali kar "drugi trg dela". In ko se postarajo, imajo mnogo več možnosti, da bodo živele v revščini.
Razlogi, da v naši družbi ne moremo govoriti o enakosti, so kompleksni in presegajo prostorske možnosti tega prispevka. Se pa velja vprašati, ali nimajo še kako prav tisti, ki opozarjajo, da je "nova moč" žensk, skonstruirana na krilih potrošniške družbe, le navidezna sanjarija, ki je v zadnjem desetletju, dveh praktično povsem ohromila kritično misel o ženskih temah in razlikah med spoloma? Je čas, da jo ponovno obudimo? Škoditi menda ne more, sploh če bo pomagala ohraniti kakšno pravico več. Pravice, podkletene z javnim denarjem, so namreč v teh časih skrajno lomljivo blago.
To ni odmev neke prazne paranoje. V nekaterih postsocialističnih državah lahko zaradi brisanja nekaterih pridobljenih pravic že lep čas opazujemo trend vračanja žensk, še zlasti mater, nazaj v zasebno sfero, kar je bila doslej značilnost zahodnih družb. Zaradi razpada javne mreže vrtcev in domov za ostarele, ki so v preteklosti močno razbremenili predvsem ženske, tradicionalno zavezane vlogam družinskih oskrbnic in negovalk, ter zaradi krčenja pravic plačanega porodniškega oziroma starševskega dopusta ostaja vse več žensk doma ali pa so zaposlene le polovično. To krni njihove zaposlitvene možnosti, višino dohodka, onemogoča napredovanje, dodatno poklicno izobraževanje in, kar je najslabše, hromi njihovo finančno neodvisnost ter povečuje možnost, da bodo na starost živele v revščini. Tudi pri nas je bilo v preteklosti že nekaj podobnih poskusov, ki pa so jih ženske skupine vselej uspešno odbile. Kakšna bo prihodnost, pa ne vemo.