Kaj lahko in namerava storiti vlada, ki pripravlja spremembe zakona o delovnih razmerjih, zakona, ki se ga je oprijelo ime "delavska ustava"? Je dvig minimalne plače resnično grob slovenskih podjetij? Vse to so vprašanja, ki so jih ob Dnevnikovi okrogli mizi v ritmu, ki ga je narekoval Dnevnikov novinar Primož Cirman, načenjali predsednik uprave Petrola in prvi mož Združenja Manager Aleksander Svetelšek, predstavnik ministrstva za delo Peter Pogačar, profesor z ekonomske fakultete Janez Malačič, sindikalist Dušan Semolič in predsednik uprave HSE in predsednik združenja delodajalcev Borut Meh.

Po mnenju predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušana Semoliča je problem minimalne plače izjemnih razsežnosti, saj zadeva kvaliteto življenja 140.000 ljudi. Da je problem velik, kaže tudi to, da so poslanci enotno glasovali za dvig minimalne plače. Kot je dejal, so vse doslej, ko so stvari dogajale skozi dialog, plače rasle po deset evrov na leto, kar ni peljalo nikamor. "V tovarnah je vrelo, vrenje pa je bilo posledica stiske ljudi, ki vidijo, da se s tem denarjem ne da živeti," je dejal in opozoril, da je vse v zvezi z minimalno plačo treba spreminjati skozi dialog, nič se ne bi smelo delati na silo.

Semoličev "naravni nasprotnik" Borut Meh iz Združenja delodajalcev Slovenije se je strinjal, da je bila minimalna plača doslej prenizka, vendar se zavzema za to, da se rast izpelje postopoma, predvsem zaradi razmer, v kakršnih sta država in gospodarstvo. Sicer pa je po njegovem mnenju treba gledati na celotno izplačilo, ki ga ob koncu meseca prejme delavec, sem pa sodijo še različni dodatki, ki plačo "popravijo".

Ekonomist Janez Malačič je opozoril, da je bilo zvišanje minimalne plače izrazito političen ukrep in da ni bila narejena nobena analiza o tem, koliko nekdo potrebuje za preživetje. Kot ga je bilo razumeti, je bila po njegovem mnenju odločitev sprejeta na pamet oziroma prenagljeno, saj ni ocene, koliko mest bo propadlo zaradi dviga minimalne plače. Da ni čisto tako, je polemiziral predstavnik ministrstva za delo Peter Pogačar, ki je povedal, da je imel vladni Urad za makroekonomske analize in razvoj precej pomislekov. Opozoril je tudi na strah, da se bo dvig minimalne plače oziroma stroškov dela izkoriščal za ustvarjanje presežnih delavcev. "Vlada je predvidela možnost dogovora med delodajalci in zaposlenimi, da se minimalna plača dvigne postopoma do leta 2012. Prav postopnost bi po mnenju vlade morala omogočiti preživetje tudi manj stabilnim podjetjem," je povedal.

Po besedah Aleksandra Svetelška namen menedžerjev nikoli ni bil siljenje v odpuščanje. "Ko govorimo o fleksibilnem trgu delovne sile, ne govorimo le o odpuščanju, ampak o odpuščanju in zaposlovanju. Tako se zagotovi, da podjetje dobi in zaposli natančno tiste ljudi, ki jih in kakršne potrebuje. Če to ni urejeno, tisti, ki delajo veliko in dobro, plačujejo davek zaradi tistih, ki delajo slabše in manj. Poznate podjetje, ki je odpustilo dobrega delavca? Delavci se ne ločijo na stare in mlade, ampak na dobre in slabe." S tem se strinja Peter Pogačar, ki je opozoril, da mora biti eden glavnih ciljev spoprijemanje s staranjem prebivalstva, ki pomeni tudi staranje delovne sile. To rešujemo s pokojninsko reformo, morali bi pa na trgu delovne sile. "Morda se ta hip takšna napoved sliši čudaška in neverjetna, ampak čez deset let se bomo morda začeli srečevati s pomanjkanjem delovne sile." Vendar je ta hip tako, da se prenekatero podjetje izogiba zaposlovanju ljudi, ki so starejši od na primer 40 let, ker zaradi družin, ki jih imajo, podjetju ne morejo več posvetiti 12 in več ur na dan. "Poglejte nedaven primer iz Prekmurja, kamor je prišlo avstrijsko podjetje, vendar so na pogovor za zaposlitev povabili le tiste, stare do 30 let. Ob tem je treba vedeti, da je tem mladim zaposlitev za nedoločen čas znanstvena fantastika, tri četrtine novih zaposlitev so namreč za določen čas." Problem je tudi, da so posebej prikrajšani mladi, ki izgubijo delo in gredo na zavod. Treba je doseči večjo zaščito mladih, ki delajo za določen čas, treba jim je dati višje pravice, jih izenačiti s pravicami zaposlenih za nedoločen čas, je rekel.

"Ampak točno to bo odpravila večja fleksibilnost trga," se je odzval Aleksander Svetelšek. "Tudi mlad človek je lahko neustrezen, ampak če ga zaposliš, ga ne moreš odpustiti in si kot delodajalec nanj obsojen." Borut Meh se je s tem strinjal: po njegovem mora biti nekaj narobe na trgu delovne sile, kar vodi v zaposlovanje za določen čas. Podjetja se namreč po njegovem mnenju ne morejo prilagajati gospodarskemu ciklusu, tveganje izpostavljenosti ob zmanjšanju naročil z večjim številom zaposlenih pa je precejšnje. "Zato je najboljše zavarovanje zaposlovanje za določen čas." Na vprašanje, kje bi veljalo spremeniti zakon o delovnih razmerjih, je Meh naštel tri točke: poenostaviti bi bilo treba postopek odpuščanja, najti instrumente za boljši izkoristek delovnega časa in razmisliti o tem, da bi delavce, ki dosežejo določeno starost, oprostili plačevanja v pokojninsko blagajno, kar pomeni, da bi bili cenejši za delodajalca.

Vendar pa so v času, ko gredo Kitajci v vesolje in je ključni dejavnik preboja držav tehnološka naprednost, po mnenju Primoža Cirmana vse te razprave o minimalni plači in podobnem svojevrsten anahronizem. Po njegovem bi bilo bolj smiselno okrepiti razpravo o tehnološkem preboju, s čimer se je strinjal Malačič, ki je spomnil, da so ekonomisti ves čas opozarjali, da bo tehnološki preboj nujen, ker da sicer razvoj ne pelje v pravo smer.

Zadržan do tega, da bi svojo prihodnost videli v tehnologijah, je bil Svetelšek: "Slovenija ima dva milijona ljudi, res mislimo, da je naša prihodnost tehnološka? Res lahko vložimo toliko, da bodo naša podjetja tekmovala s Siemensom ali Boschem?" Po njegovem je prihodnost Slovenije v turizmu in pridelavi zdrave hrane. "Smo lepa dežela prijaznih ljudi, ki ima kaj ponuditi, in tega se nam ni treba sramovati. Čisto spodobno lahko sodelujemo pri nastajanju avtomobilov, ampak svojega avtomobila pa Slovenija ne more sestaviti, zato menim, da je prihodnost treba poiskati drugje."

Kot primer, ki takšno razmišljanje postavi pod vprašaj, je Malačič navedel uspešno farmacevtsko podjetje Krka: v farmaciji brez napredka v tehnologiji ni nič, v kmetijstvu pa Slovenija nima kakšnih velikih primerjalnih prednosti. "Saj ne gre za to, da bomo konkurirali Nasi. Gre za to, da bomo inovativnost razvijali v to smer, da bomo imeli tudi visokotehnološke patente, ne pa da imamo regije, kjer deset let ni bilo nobenega patenta. V tem smislu govorimo o dvigu tehnološke ravni."

Med novostmi, ki jih vlada namerava uvesti s spremembo zakona o delovnih razmerjih - pripravljen bi lahko bil v roku enega leta -, je Pogačar med kratkoročnimi ukrepi navedel spodbujanje zaposlenih k učenju in izpopolnjevanju, kar je po njegovem delavčeva naložba v lastno varnost, vlada pa naj bi prevzela del finančnega bremena od delodajalca. Med dolgoročnimi ukrepi se zdi zanimiva zamisel uvedba sklada za odpravnine po avstrijskem vzoru. Stvar bi delovala na način, da bi delodajalci določen del bruto plače vplačevali v poseben sklad, iz katerega bi delavec v primeru, da izgubi službo, lahko črpal sredstva, lahko pa bi jih tudi pustil nedotaknjena do upokojitve. Sindikalistu Semoliču se zdi ideja o skladu dobra, je pa napovedal, da bodo zelo natančno spremljali, kaj se bo dogajalo s predlogom o skrajševanju odpovednih rokov, ki jih bo vlada po Pogačarjevih besedah predlagala socialnim partnerjem.