Vsi se namreč radi strinjamo, da ženske v oddaljenih islamskih družbah, kjer po zadnjih "skrb zbujajočih" poročilih State Departmenta še naprej vlada "zloglasno" šeriatsko pravo, živijo v nezavidljivem podrejenem položaju, ki pogosto zanemarja in tepta njihove osnovne človekove pravice. Za čim bolj slikovit prikaz njihove bede kot po pravilu omenjamo burke, ki zakrivajo lepe ženske obraze pred pohujšljivimi moškimi pogledi in posredno poskrbijo še za njihovo brezosebnost, ki je po mojem osebnem mnenju za žensko od vsega še najbolj ponižujoča.

A na takšno brezosebnost seveda ne naletite le v daljnih deželah, ki jih zadnje čase odlično poznajo tudi vsi tisti, ki jih nikdar niso obiskali. Na žalost so ženske neredko razosebljene tudi tukaj, kjer gojimo prepričanje o naši plemeniti demokratičnosti in vsesplošni enakopravnosti. Še vedno lahko za vsakim tukajšnjim vogalom naletite na moškega, ki je sveto prepričan, da je za žensko najbolje, če življenje preživi na relaciji med štedilnikom in pralnim strojem. Po prepričanju nekaterih je za žensko ekskluzivno gospodinjenje pač najbolj primeren način življenja, saj je združevanje materinstva in poklicne poti vse preveč naporno. Veliko lažje, udobneje in po tovrstni moški logiki bržkone tudi bolj samoizpopolnjujoče združevanje je za žensko seveda tisto, ki poveže vzgojo otrok, gospodinjska opravila, ugajanje moškemu ter gledanje mehiških nadaljevank. Združitev teh povsem preprostih, da ne rečem kar naravnih štirih nalog bi morala biti vsaki ženski v užitek in bi ji v življenju zagotavljala obilico sreče, veselja in zdravja.

Mnogi naši moški torej "zelo dobro" vedo, kaj bi ženske potrebovale, čeravno se jim včasih niti ne sanja, kaj bi si v resnici želele. Danes, ko smo se prebili do politike enakosti spolov, ki ženskam uradno zagotavlja enakovreden položaj v sodobni družbi, so si tako mnogi enotni v prepričanju, da imajo naše ženske več, kot si druge lahko sploh želijo. Lahko se šolajo, lahko hodijo na volitve, lahko se zaposlijo kjer koli, celo v vojski, lahko so uspešne in bogate, lahko povedo svoje mnenje, lahko se ločijo in lahko so samske. Ženske so pri nas lahko tudi direktorice gradbenega podjetja ter tam izkoriščajo in prevzgajajo na tisoče moških delavcev. In da, lahko so celo državne tožilke in ministrice, le da v tem primeru moški seveda z gotovostjo vedo, da ne mislijo s svojo, ampak s kakšno moško glavo, ki jih usmerja iz ozadja.

Sodobni neokonservativni moški je tako vsako leto osmega marca povsem zmeden, saj sam ne vidi prav nobenega razloga za opozarjanje na položaj žensk v naši družbi. Če takole na hitro pomisli, ženska pri nas resda ne more biti duhovnica, a da bi ženske imele svoj praznik, ker bi si srčno želele postati duhovne voditeljice, se mu ne zdi povsem verjetno. Predvsem zato, ker si je v svojem dolgoletnem raziskovanju različnih ženskih revij ta moški ustvaril vtis, da si moderne ženske želijo le čevljev znamke Manolo Blahnik, torbic Luis Vuitton, manekensko presušenih postav, pilatesa in romantičnih komedij s Hughom Grantom. Ko se moški torej soočajo z dnevom žena, vedo le eno stvar. Da morajo domov iz službe priti z vrtnico v rokah. Kaj vse bi poleg tega na ta dan po nekih nepisanih pravilih morali početi, jim še zdaleč ni jasno. Le domnevajo, da so ženske ta nepisana pravila nekoč nenapisale in da zdaj od njih pričakujejo, da se jih bodo držali.

Po mojem moškem in zatorej povsem irelevantnem mnenju bi bilo sicer lepo, če bi za začetek moški končno uvideli, da o tem, kaj bi bilo dobro za ženske, one same vedo nekoliko več od njih. Ob tem bi lahko še vsaj pomislili na možnost, da ženske veliko bolj realno občutijo svoj lastni položaj v družbi, na koncu pa bi morda lahko sprejeli še to, da so ženske pravzaprav edine, ki bi smele govoriti o svojih potrebah in željah. Za vse nas pa bi bilo navsezadnje zelo koristno, če bi se moški dokopali do ugotovitve, da je od moškega, ki o ženskah nima pojma, še veliko bolj škodljiv tisti, ki je zmotno prepričan, da ženske pozna in razume.

O tem pa na neki simpatičen način govori tudi naslednja anekdota, ki naj bo moje darilo našim boljšim polovicam ob njihovem prazniku. Pred časom se je v porodniški sobi znašel bodoči mladi očka, ki se je odločil, da bo sledil modnim porodniškim trendom in v živo spremljal porod svojega otroka, za katerega je seveda kot vsak pravi moški srčno upal, da mu bo med nogami bingljal lulček. A ko se vse skupaj sploh še ni zares začelo, je ubogega reveža že vrglo na tla. Od samega pogleda na od bolečin tulečo ženo z razkrečenimi nogami je namreč kar izgubil zavest. Da pa bi bila stvar še hujša, so sestre nesrečneža uspele prebuditi ravno v trenutku, ko je njegov otročiček z glavico prvič pokukal na svet. To je bilo seveda za našega junaka preveč in še drugič je kot klada omahnil na tla porodniške sobe. Sestre so ga tokrat za vsak primer pustile v nezavesti, dokler ni bilo vsega konec in je novopečena mamica že veselo držala svoje detece v naročju. Takrat so revčka končno zbudili in mu v strahu pred novim šokom in še tretjo izgubo zavesti previdno oznanili, da ni dobil sina, ampak hčerkico. A na presenečenje zbranega zdravstvenega osebja je izmučeni možakar zadovoljno odvrnil: "Hvala bogu! Ji vsaj ne bo treba v življenju trpeti tako kot meni."