V knjigi je po besedah urednika Nove revije Nika Grafenauerja zbranih pet desetletij Bernikove slikarske avtorefleksije, ki je prerez skozi njegovo artikulacijo v risbi. Slednjo je navdihovalo umetnikovo srečanje s samim seboj in s svetom. Sicer pa je Nočni dnevnik nadaljevanje knjige Samote iz leta 2002, ki je prav tako izšla pri Novi reviji.

Knjiga je, kot je dejal Milček Komelj, sama po sebi umetniški predmet in je nastajala z izjemno ljubeznijo. Umetnik in grafični oblikovalec Harold Draušbaher sta iz ogromnega opusa več tisoč del izbrala 1000 risb. Izbrana dela sta nato razporedila v tematsko zaokrožene celote. Sam je napisal "dialog z risbami" na mestih, kjer je menil, da je to potrebno, in tako je nastalo 32 poglavij.

Bernik je skozi risbe videti kot "zapletena, občutljiva in krhka, a hkrati tudi odločna, že kar trmasto vztrajna osebnost, oprta na moč svoje risbe, svetla v svojem duhovnem žarenju, mračna in sočutna v negovanju bolečine, prizadeta ob misli na človeške rane in predvsem na smrtnost", je v uvodu knjige zapisal Komelj.

Svoje pisanje pa je opredelil kot "sproten razgovor z risbami, ki naj bi ga vsak gledalec oziroma bralec Nočnega dnevnika opravil sam, in so torej samo njihov opisni oziroma vsebinski 'povzetek', ki naj bi gledalca opozarjal ne temeljna 'dnevniška' dejstva ali pomene, ne da bi mu skušal usmeriti oči po svoje ali jih po šolsko razložiti s koledarjem in slovarji simbolike v rokah in mu s tem pomagati pozabiti na slikarja".

Knjiga je nastajale dve leti, je povedal Bernik. Draušbaher je "delal selekcijo, povezoval posamezne sklope in delal dramaturgijo knjige. Vsako stran knjige posebej je spreminjal v poezijo," je pojasnil umetnik. Sicer pa mu je, kot je dejal majhen, A4 format blizu, ker velika slika pomeni večjo odgovornost in tudi nastaja dalj časa, včasih teden ali mesec, včasih jo vmes za nekaj časa tudi odloži. Te majhne risbe pa mu pomenijo razbremenitev in sprostitev.

Draušbaher je orisal svoje sodelovaje z umetnikom. Z njim se je skoraj vsako soboto srečeval skoraj dve leti. Spregovoril je tudi o zahtevnosti projekta, kar si tiče samega tiska. Sicer pa je knjigo, ki je v enakem obsegu izšla tudi v angleški verziji, označil za "učbenik risbe".