Na začetku je revija izhajala predvsem kot informativno glasilo, namenjeno gornikom in planinskim popotnikom vseh vrst, in je temu poslanstvu ostala zvesta do današnjih dni, hkrati pa se je že od začetka skušala uveljavljati tudi na leposlovnem področju, kar ji je bolj ali manj uspevalo predvsem glede na ambicije urednikov in izbor kakovostnih sodelavcev.

V natančnih kazalih Planinskega vestnika, ki so že sama po sebi izjemno poučno branje, se srečujemo z imeni uglednih avtorjev, ki jim nikdar ni bilo težko stroki (geologiji, geografiji, botaniki, zgodovini…) zavezana besedila predstaviti v poljudnem, klenem slovenskem jeziku, srečujemo pa tudi uveljavljena literarna imena, ki jim objavljanje v planinski reviji nikoli ni bilo manjvredno dejanje. Končno pa najdemo med množico sooblikovalcev Planinskega vestnika tudi dolgo vrsto imenitnih imen raziskovalcev nekoristnega sveta, sveta brezpotij, strmih sten, razdrapanih grebenov in med njimi veliko odličnih piscev, mojstrov fotografije in slikarskega platna. Torej govoriti o Planinskem vestniku tudi kot o leposlovni reviji ni ne odveč ne bahavo.

V pripovedi o Planinskem vestniku ne smemo pozabiti njegovega narodnoobrambnega značaja, saj je s slovensko pisano besedo brezkompromisno stal ob strani tistim možem, ki so se v času rojevanja slovenske gorniške ideje, udejanjene v času ustanavljanja slovenske planinske organizacije, odločno in pogumno bojevali za ohranjanje slovenskega lica slovenskih gora. Kar danes zveni romantično in nekoliko zaprašeno, je pred sto in več leti predstavljalo usodno vprašanje obstoja slovenske nacionalne in s tem tudi kulturne substance.

Dandanašnji seveda stojijo pred Planinskim vestnikom druge naloge, ki bi jih nekoliko posplošeno lahko strnili na področji skrbi za permanentni razvoj in bogatenje slovenske gorniške kulture ter odločnega, brezkompromisnega zavzemanja za kakovostno ohranjanje naravnega, predvsem seveda gorskega okolja. Vsem tem nalogam je Planinski vestnik že dolga desetletja kos, žal zunanji vplivi prepogosto segajo prek njegovih kompetenc. Zato pa njegova opozarjanja in njegovo delovanje vsaj na moralnem področju niso zanemarljiva.

Planinski vestnik je v jubilejnem letu prvič v zgodovini svojega izhajanja spremenil svojo podobo oziroma format (po novem A4), kar urednikom omogoča svojim bralcem ponuditi poleg bogatejše vsebine (daljši prispevki) tudi kakovostnejšo grafično podobo s preglednejšimi in estetsko kakovostnejšimi fotografijami. Tak Planinski vestnik je desetletja rasel in zrasel v kakovostno, privlačno in že dolgo uveljavljeno revijo, v veselje in zadovoljstvo svojih bralcev. Kot pravijo v uredništvu, ki ga vodi odgovorni urednik Vladimir Habjan (osmi v vsej vestnikovi zgodovini), so v skoraj desetih letih delovanja dosegli maksimalno stopnjo profesionalnosti, kolikor je to v danih razmerah sploh možno (podobne revije večinoma delujejo s poklicnimi ekipami in močnejšim zaledjem). Veliko energije jim jemlje iskanje kakovostnih sodelavcev, zato pa lahko vsi, ki Planinski vestnik poznamo, zatrdimo, da imajo ta trenutek na Slovenskem najverjetneje najboljši stik z gorniškimi publicisti in fotografi.

Naša osrednja gorniška revija je preživela in doživela visoko starost, a ji nikoli ni bilo le lepo in lagodno, saj se je v vseh časih morala odločno boriti za svoj obstoj, pri tem pa ji je bolj ali manj zavzeto stala ob strani osrednja planinska organizacija, katere "glasilo" je že od vsega začetka. Zato ne bi bilo prav, ko bi na častitljivi Planinski vestnik prav v zdajšnjem času pozabili tisti, ki bi jih moral najbolj skrbeti njegov obstoj, slovenska kulturna politika torej.