Kako se je začelo vajino sodelovanje?
Evrard: Srečali sva se pred letom dni na delavnici o glasu, ki jo je vodil Johnatan Hart v Roy Hart Theatru v bližini Berlina, in tam sva začutili zelo močno povezanost v tem, kako sva razumeli glas, in tudi čisto osebnostno. Po koncu sva ostali v stikih in ko sem jeseni prišla v Ljubljano, sva začeli snovati ta najin prvi skupni projekt.
Srečali sta se torej preko glasu. Četudi sta obe plesalki, je tudi predstava bolj performans kot plesna predstava.
Tomažin: Drži, sprva sva govorili o plesni predstavi, potem pa je bilo postopoma drugega materiala več kot plesa. Seveda pa nama ne gre le za glas, za glas v nekem pevskem smislu, ampak za fizičnost glasu, za nekaj, kar je v telesu.
Evrard: Ne gre zgolj za zvok ali za estetiko zvoka.
Kakšen je po vajinem mnenju odnos med telesom in glasom?
Evrard: Ko sem začela plesati, sem bila zelo mlada, in šele ko sem se začela navduševati nad Chaplinovimi nemimi filmi, sem ugotovila, kaj pomeni odsotnost govorice in s čim se jo nadomešča. Nekaj časa me je nezmožnost govorice v plesu resnično obsedala, nekako sem se zataknila na točki, ko je glas že v grlu, tik preden bi prišel ven. Zanima me torej točno ta trenutek, tik preden z glasom nekaj izraziš, in potem seveda to, kar ta glas sporoča, ko je še pred besedami, pred smislom, kot nevidna, a vseeno materialna snov, ki prihaja iz telesa in je njegov podaljšek.
Se to vprašanje glasu plesalcem, ki so vajeni govoriti s telesom in molčati z glasom, pogosto pojavlja?
Evrard: Nekateri plesalci nikoli ne pridejo do glasu in morda tudi ne čutijo te potrebe niti ne čutijo tega kot problem. Zame pa je glas nekaj zelo organskega, je organ, kot se reče, je tudi meso, koža, konkretna snov, ki pa se približuje smislu in njegovi dekonstrukciji.
Tomažin: Tudi zame je bil ples dolgo nekaj telesnega, kar je vidno in nemo, četudi govori. Zanimivo pa je, da sem se ob svojih težavah, kje je levo in kje je desno, med plesom v prostoru lažje orientirala s pomočjo petja Ann Papoulis, katere delavnico sem obiskovala. A Pandorina skrinjica možnosti uporabe glasu in s tem novega sveta znotraj plesa se mi je zares odprla šele na delavnici, ki jo je pripravila Anne-Marie Blink. In tudi jaz sem imela enak občutek kot Joséphine, da je glas nekaj zelo fizičnega, da je podaljšek telesa, ki navzven nadaljuje gib, ki prihaja od znotraj; glas je ravno tako gibanje, je telo, sicer nevidno, a slišno. Seveda pa je vprašanje, kako v gledališču razviti to občutljivost za zvok.
V prvem delu predstave, medtem ko sinhrono krožita s telesi, je bilo slišati neki zvok, ki bi lahko bil posnetek vetra, a je verjetno le zvok prezračevalne naprave? Težko je doseči popolno tišino…
Tomažin: (Smeh.) Da. Bila je prezračevalna naprava.
Evrard: In popolne tišine seveda ni, vedno je tu vsaj bitje srca in neki notranji zvok…
… ali notranji glas, ki ti govori v glavi…
Tomažin: Da, ti so še posebej glasni! Vsekakor je tako, da potem ko odpreš gledalsko občutljivost za zvok, nenadoma tudi sam ugotoviš, da šumi prihajajo tudi iz občinstva. Ko plešeš, gledalci ne pridejo k tebi na oder plesat, ko se poigravaš z zvoki, pa so tu tudi zvoki gledalcev: škripanje sedal, oblačil, vzdihi, zehanje. Dihanje…
Da, dihamo pa!
Tomažin: In včasih tudi vzdihujete. (Smeh.)
In kdaj sta od zvokov, glasov šumov prešli k besedam in pomenom?
Evrard: Besede niso bile načrtovane...
Tomažin: …nekako so se zgodile same, tako da sva si rekli: mamma mia, evolucijo se greva! In enako je bilo tudi s pomeni, najprej so besede delovale kot glasba in v njih sva se nekako ludistično poigravali…
Evrard: …s podobno zvenečimi besedami ali homonimi, na primer »hold«, »old«, nato pa se je iz tega izluščil smisel, tudi dvoumen, ki je včasih nastal, ker angleščina ni najina materinščina in obe vstopava vanjo z rahlo negotovostjo glede natančnih pomenov. Šlo nama je torej za raziskavo, ki naju je seveda znova vračala tudi k vprašanju, kaj pri tem počne telo, kako se odzove na glasove, kako se jih ovemo, denimo ob rojstvu, potem ko smo bili na varnem v nekem mrmranju, valovanju, nato pa udari ob nas čisti zvok…
Tomažin: Zvok je tudi za gledalca veliko bolj vsenavzoč kot ples, če pogleda vstran, zamudi gibanje, a zvok ga spremlja ves čas. In zvok je seveda lahko zelo nasilen, v gostilnah, bifejih, na ulicah v božičnih dneh. Mogoče je zato včasih tišina tako šokantna, tudi medve sva se spraševali, kako zdržati v tišini, kakšno težo ima.
In tišini sta dodali še povsem belo sceno in bele kostume belino, ki je ravno tako odsotnost vsega.
Tomažin: Ali pa popolna vidnost, kjer ni mogoče ničesar prikriti, ki te nekako peha v to, da nekaj narediš. Ne moreš kar stati na odru, če nočeš izdati gledalčevih izdelanih pričakovanj, da bo videl neko dogajanje.
Evrard: Toda če ga postaviš pred tišino in belino, se mora v neki meri odreči prav temu pričakovanju in iskati druga razpoloženja, druge pomene. Opustiti predvidljivo in poskusiti v percepciji odkriti nekaj novega, za to nama gre.
