Tako so raziskovalci Univerze v Buffalu v ZDA v reviji Psihološka znanost opisali študijo, v kateri je sodelovalo 42 mater otrok, starih od šest do 18 let. 45 odstotkov mam, vse so bile iz Buffala, je bilo klinično debelih. V laboratorijski simulaciji so vsaki dali 22,50 dolarja na člana družine in jih prosili, naj za ta denar nakupijo hrano, ki jo potrebujejo v enem tednu. Cene živil so bile enake cenam v lokalnih trgovinah; živilo z veliko kalorijami je v povprečju stalo 2,26 dolarja, živilo z malo kalorijami pa 2,03 dolarja. Postopek so nato ponovili še štirikrat.
V prvih dveh so ceno zdravim živilom z malo kalorijami najprej znižali za osmino in potem za četrtino, medtem ko je cena manj zdravih živil ostala nespremenjena. V zadnjih dveh poskusih pa so povišali ceno nezdravim živilom, cena zdravih živil pa je ostala nespremenjena.
Nato so raziskovalci ugotovili, kako so te spremembe vplivale na odločitve pri nakupih. Analiza deleža mikrohranil v skupni količini kalorij v nakupljenih živilih ni pokazala, da bi bilo teh pomembno več, kadar so bila zdrava živila na prodaj po nižji ceni. Kadar so bila zdrava živila poceni, so jih namreč ženske res kupile več, vendar so za preostanek denarja nakupile še nezdrava živila. Raziskovalci so tako zaključili, da posebne pozitivne spremembe v prehranjevalne navade to ni prineslo.
Zato subvencioniranje zdrave prehrane najbrž ne bi pozitivno vplivalo na zniževanje debelosti pri ljudeh. Veliko več obeta davek na nezdravo hrano, saj se je v študiji izkazalo, da je za desetino višja cena nezdrave hrane povzročila za 14 odstotkov manj nakupov teh živil.
