Izbris so državni organi Slovenije izvršili sistematično na protipravni podlagi. O prvih primerih njihovega nezakonitega delovanja, ki je sesuvalo v prah življenja tisočih ljudi, je že poleti 1992 poročal tednik Mladina. Marca 1994 je tedanji predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, profesor dr. Ljubo Bavcon, pionir in najvztrajnejši borec za človekove pravice v Sloveniji, pisal tedanjemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku o kršitvah človekovih pravic, ki jih je izvrševala republika Slovenija z uresničevanjem izbrisa. Tedanji notranji minister Ivan Bizjak je leto kasneje kot prvi varuh človekovih pravic v samostojni republiki Sloveniji v prvem poročilu leta 1995 v poglavju o upravnih zadevah opisal dejanja izbrisa kot najštevilnejše zaznane kršitve človekovih pravic.

Izbris je bil videti navidezno preprosto. Upravni delavci za stekli na okencih upravnih enot so jemali ljudem dokumente za bivanje v Sloveniji in jih brez opozorila luknjali. Brez pogleda so ljudem, ki so bili leta dolgo njihovi sosedi, razlagali, da ni dokazov, da so zadnja leta živeli na ozemlju Slovenije. Z uničenimi dokumenti so se preluknjala življenja teh ljudi in njihovih družin. Skozi luknje so bile odplaknjene njihove pravice iz zaposlitve, socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Ljudje so zaradi protipravno uničenih dokumentov izgubili službe in stanovanja. Razpadale so družine.

Madež

Na ljubljanski pravni fakulteti danes študirajo študentje, ki so bili komaj rojeni, ko se je izbris zgodil. Doc. dr. Saša Zagorc s katedre za ustavno pravo razlaga, da z vidika prava izbris več ne vznemirja. "To je bilo spletkarsko do prve odločbe ustavnega sodišča leta 1999, deloma do druge leta 2003. Od tedaj gre bolj za vprašanje implementacije. Politični nasprotniki reševanja posledic izbrisa deloma uporabljajo pravne argumentacije, ki pa ne zdržijo vode."

Vendar to ne pomeni, da ne gre za pravno velik problem, opozarja dr. Zagorc. "Na neki način je bil izbris problem tranzicije, četudi se to danes ne zdi več res, saj traja že 18 let. In bo trajalo vsaj še nekaj časa, da se popravi. Hkrati je za osebe, ki so bile izbrisane, to pomenilo kršitev njihovih elementarnih pravic, ki so jih imeli iz prejšnjega sistema in ki so jim bile odvzete z nekim dekretom, ki ni imel zakonske podlage in ni imel niti procesnih varovalk, ki bi morale biti zagotovljene. Šlo je za napačno politično odločitev, katere posledica je bila protipravna izvedba. Ukrepi so bili taki, kot če bi spustili slona v trgovino s porcelanom. Šlo je za slabo politično odločitev, ki je na osamosvojitvi Slovenije pustila madež."

Irfan Beširević je predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov. Potem ko je bil izbrisan, mu je leta 2003 uspelo pridobiti slovensko državljanstvo. Pravi, da je izbris za večino ljudi pomenil, da so morali zapustiti državo, v kateri so si oblikovali svoja življenja. "Tu niso mogli več živeti. Tisti, ki smo ostali, smo se skrivali. Bilo je težko. Do 23. decembra 1991 smo bili enakopravni. Vsi, ki smo tu že 20, 30 ali več let, smo delali, gradili Slovenijo. Tudi naši prispevki so gradili ceste, vrtce, šole. Pred izbrisom smo bili nosilci stanovanjskih pravic po Jazbinškovem zakonu. Ker smo bili izbrisani, stanovanj nismo mogli odkupiti. Ko je Slovenija postala samostojna, je ljudem podelila certifikate. Mi jih nismo dobili. Vzeli so nam vse. Nismo imeli zdravstvenega zavarovanja, pravice do socialne ali humanitarne pomoči. Nismo bili begunci. Nismo bili … nič. Rekli so nam, ker nimate dokumentov, nimate pravic. Kako bo država popravila vse krivice, ne vem. Ampak nekaj bo morala narediti."

Zmaga na ustavnem sodišču leta 2003 se je za tiste, ki so bili izbrisani, kmalu izkazala za Pirovo. Nekaj časa se je zdelo, da je rešitev na dosegu roke, razlaga mag. Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta. "A kmalu je postalo očitno, da bo potrebnega še veliko truda, preden bomo dosegli pravično in zadovoljivo rešitev." Leta 2006 so tako zbrali skupino ljudi z različnih področij in se lotili triletnega projekta raziskovanja, nudenja pravne pomoči in lobiranja pri oblasteh, da bi se problem izbrisa čim prej pravično rešil. Letos, ob pravkar minulem tednu izbrisanih, so predstavili knjigo Brazgotine izbrisa, v kateri so zbrali delo zadnjih treh let.

"Knjiga je prerez nekega časa. Je pogled nazaj in hkrati opis trenutne situacije, v kateri smo. Izbris nas je zanimal tudi iz vidikov, ki do sedaj še niso bili jasno raziskani. Širši kontekst, ki obsega manjšinsko varstvo, oblikovanje nacionalne države, tranzicijo iz prejšnjega sistema v kapitalizem. Zanimalo nas je, kako se je to odrazilo na zdravju, kakšne kršitve človekovih pravic je rodil izbris."

Boj za preživetje

Mag. Uršula Čebron Lipovec je asistentka kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že od leta 2004 se podrobno ukvarja s problemom izbrisa, v zadnjih letih pa se je osredotočila predvsem na njegove posledice na področju zdravstvene oskrbe, o čemer piše tudi v knjigi Brazgotine izbrisa.

"Ko smo delali raziskavo, se nismo ukvarjali le z zdravstvom. A ko smo brali prepise pogovorov, je bilo neverjetno, da so ljudje, ki so bili izbrisani, neprestano sami izpostavljali svoje zdravstvene težave. Občutek, ki smo ga dobili, je bil, da je večina med njimi hudo bolnih. Kronično bolnih. Potrebna bi bila poglobljena raziskava zdravstvenih posledic izbrisa v sodelovanju z zdravniki, antropologi in drugimi raziskovalci, da bi dejansko ugotovili razširjenost bolezni med ljudmi, ki so bili izbrisani. Pri našem delu je postalo očitno to, da so zelo razširjene pljučne bolezni, veliko je trajnih hudih poškodb zaradi nezgod in rakastih obolenj. Izjemno veliko je duševnih stisk. Visoka je tudi stopnja invalidnosti med tistimi, ki so si v teh 18 letih uspeli urediti nazaj svoj status. Zelo pomemben vpliv je na to stanje imela prav nedostopnost oziroma pomanjkljiva dostopnost zdravstvene oskrbe."

Zdravniki so bili v začetku 1990. let postavljeni v nov sistem, kjer ni bilo pomembno le zagotoviti oskrbo, ampak se je večal pritisk zavarovalnic, da morajo biti vse storitve, ki jih zagotovijo zdravstveni delavci, finančno pokrite z zavarovanjem. Izjema je bila nujna medicinska oskrba, za katero pa so možne različne razlage.

"Porod, ki naj bi spadal pod nujno medicinsko pomoč, so ženske, ki so bile izbrisane, morale plačevati. Vendar je pomembno, da vemo, da ti ljudje niso sprejeli vloge žrtve. Mnogi so bili zelo aktivni pri reševanju svojih problemov. Našli so vrsto možnosti, kako so se zdravili. Od zelišč, do samozdravljenja, alternativnih in komplementarnih zdravljenj. Bile so tudi mnoge solidarnostne geste zdravstvenih delavcev, ki so vedeli, da jih ne morejo zdraviti znotraj ustanov in so zato prišli k ljudem na dom. Od leta 2002 imamo v Ljubljani ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Dobrih praks je veliko. Pokazale so na izjemen pomen neinstitucionalnega, medčloveškega sodelovanja. A vedeti moramo, da so ljudje zbolevali za številnimi boleznimi, ki so bile neposredna posledica izbrisa. Prihajalo je tudi do smrti."

Kot antropologinja je prepričana, da so bili ljudje, ki se bili izbrisani, na neki način glasniki začetka razslojevanja v dostopu do določenih zdravstvenih pravic. Dostop do zdravja ne temelji več na enakopravnosti in enakovrednosti vseh.

"Izbris je specifični primer, a hkrati govori o naši družbi kot celoti. Ves čas. Odtegovanje pravic njim je odtegovanje pravic nam. S tem ko se normalizira ena praksa izključevanja, je možno, da bo naslednji korak ta, da se bo ta praksa začela normalizirati med ostalim prebivalstvom. Zdaj morda ne vidimo problematičnosti odtegovanja določenih pravic določeni skupini ljudi. A ko se bo to dotaknilo nas, bo že prepozno. Ostali ljudje tega ne bodo videli. Izbris je zelo pomemben lakmusov papir. Ne gre le za zdravstvene, ampak tudi za pravice do izobraževanja, do socialne pomoči. Zato izbris ni le zgodba o porazu pravne države. Izbrisani ne smejo biti zreducirani na nemočne žrtve. Poznamo zgodbe moških srednjih let, ki so bili najbolj aktivni in smo jim lahko hvaležni, da so javnost opozorili na to, kaj se dogaja. A le pomanjkljivo vemo, kaj se je dogajalo z ženskami, ki so bile izbrisane. Še vedno ne vemo jasno, kaj se je zgodilo z mlajšo generacijo. Marsikdo je ostal apatrid. Večini je bilo omogočeno osnovnošolsko šolanje, a nekatere, ker niso imeli osebnih dokumentov, so nato premestili v zavode za otroke s posebnimi potrebami, čeprav za to ni bilo nobenih razlogov. Izbris na makroravni se je prevedel na mikroraven ustanov, lokalnih konstelacij in od njih je bilo nato odvisno, kako so delovali."

Šele prvi korak

Vsi sogovorniki opozarjajo, da se pri pogovorih o izbrisu prehitro pozablja, da govorimo o ljudeh, ki stojijo za številkami, človeških življenjih in usodah. Ustavno sodišče je v svoji odločitvi leta 2003 ocenjevalo le zakonitost pravnega predpisa in postopkov, ki so bili izpeljani. Razsodilo je, da je bila ureditev v nasprotju z ustavo. Napisalo je formalne pogoje, ki jih je potrebno izpolniti, da se zagotovi skladnost ravnanja države z načelom pravne države. To zajema med drugim podelitev dopolnilnih odločb za nazaj vsem, ki so si v 18 letih že nekako uredili status v Sloveniji. Vsem ostalim, ki so bili izbrisani, se mora omogočiti, da pridobijo pravico do stalnega bivanja v Sloveniji. Stanje se mora čim bolj izenačiti s stanjem, kot je bilo pred izbrisom. Prvo zahtevo je sedanje ministrstvo za notranje zadeve izpolnilo. S predlagano novelo zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Sloveniji, ki čaka na glasovanje v parlamentu, naj bi se uredilo tudi ostale zahteve ustavnega sodišča. A na Mirovnem institutu in Amnesty International Slovenije opozarjajo, da to nikakor ne more biti dovolj.

"Četudi novela ni popolna, gre nedvomno za korak naprej. Vendar ne smemo pozabiti, da ne gre le za nezakonito ravnanje, ki je kršilo načelo pravne države. Gre za več. Gre za kršitve človekovih pravic. Izbris je tudi v svoji vsebini in posledicah, ki jih je povzročil, bil v neskladju s temeljnimi mednarodnimi pravnimi akti in slovensko ustavo. Ustavno sodišče je v resnici odločilo zelo previdno. Ugotovili so le postopkovno nezakonitost. Vsebinskih nepravilnosti niso niti pogledali. To je mednarodni sistem nadoknadil. Danes ni več dvoma, da se ustavne odločbe bere v luči, da je bil izbris tudi vsebinsko in v svojih posledicah protipraven," razlaga Blaž Kovač. Amnesty International je podal posebno poročilo o izbrisu pri Svetu za človekove pravice ZN. "Praktično vsa mednarodna telesa, ki odločajo o človekovih pravicah, so Slovenijo opozorila na kršitve človekovih pravic, ki so nastale z izbrisom. Imamo tri predsednike oblasti - vlade, države, parlamenta. Čas je, da se opravičijo za kršitve, ki jih je republika Slovenija povzročila tisočim ljudem. Priznati morajo nezakonitost, zapostavljanost in zagotoviti neodvisno preiskavo tega, kar se je zgodilo in dogajalo pred izbrisom in po njem. To, da se kršitve človekovih pravic dogajajo, je deloma stvar narave stvari samih. Problem nastane, ko se ne rešijo. Potrebna je pravična rešitev in aktivno ravnanje države, da prepreči ponovitev kršitev."

Tudi mag. Neža Kogovšek opozarja, da je srečanje med jasnimi pravnimi rešitvami, ki jih zahteva izbris, in slovensko politiko, še vedno zelo omejeno. "Srečanje obstaja le na točki izpolnitve zahteve ureditve statusov ljudi, ki so bili izbrisani, kar je zahtevalo ustavno sodišče. Pa še tu se zdi, da je nosilka tega projekta le notranja ministrica in ji ostali deli vlade samo asistirajo. Pridobitev statusa je pomembna, a konkretno v življenjih teh ljudi ne spremni dosti. Z dovoljenjem za stalno prebivanje lahko kandidirajo za socialno pomoč, a s tem ne morejo nadoknaditi vsega za nazaj, od izobrazbe dalje. Za socialno stanovanje te osebe ne bodo mogle kandidirati, ker je to omogočeno le državljanom. Odškodnine glede na sedanjo sodno prakso ne morejo dobiti, ker so v vseh primerih do sedaj odločili, da je prišlo do zastaranja. Če v tožbi v celoti ne uspejo, bodo morali nositi sodne stroške. Marsikoga bo to, tako kot številne državljane Slovenije, odvrnilo od iskanja odškodnine."

Blaž Kovač vidi tu nujno nadaljnje ravnanje države. "Enostavna rešitev bi bila, da se sprejme zakon, ki določa, da pri odškodninah za izbris ni zastaralnih rokov. Potem bodo sodišča preverjala vsak primer posebej za pravične odškodnine. Ali za pavšal, če se država odloči zanj. Elementi za odškodnino so protipravno ravnanje, dokazana škoda in vzročna veza med protipravnim dejanjem in škodo. Protipravnost izbrisa je nesporna. Vzročna zveza tudi. Škodo bo moral dokazati tožnik. So ljudje shranili vse papirje, s katerimi lahko dokažejo škodo? Ne vemo. Ampak to so splošna, osnovna načela civilnega prava. Tu ni politike. Če to ne velja, lahko razpustimo državo. Podobno ureditev so sprejeli v primeru žrtev druge svetovne vojne. Po splošnih pravilih je že vse zastaralo. A imamo posebne zakone. Za izbris bi moralo biti enako. Država je dolžna zagotoviti poseben zakon zunaj splošne odgovornosti."

Mag. Neža Kogovšek pravi, da nikakor ne moremo proslavljati, da smo že dosegli stanje, ko lahko rečemo, da je pravna država pri izbrisu, četudi pozno, delovala. "Preveč še manjka do poprave pravic. Opravičilo. V naših raziskavah smo uspeli govoriti z 80 ljudmi. Z vsakim novim človekom, ki je bil izbrisan, in pove svojo zgodbo, se doda nov kamenček v sliko, kako je to potekalo in kaj vse je to povzročilo in kako lahko to razumemo. Ljudje so zaradi izbrisa doživeli strašne reči. Vsako državo bi moralo skrbeti, da se ljudem, ki bivajo v njej, kaj takega dogaja. In morala bi narediti vse, kar lahko, da se to ne bi več dogajalo in da bi se popravilo kršitve, do katerih je prišlo."

Dr. Saša Zagorc vidi situacijo nekaj odtenkov drugače. Pravi, da je koncept pravne države in zagotovitve osnovnega dostojanstva posamezniku vendarle zmagal v političnem boju. "S tem se je pokazalo, da je slovenska pravna, civilizacijska zavest zmagala. Problem je, da se to vleče že več kot osemnajst let in še vedno ni popolnoma popravljeno. Kaže, da bo končno prišlo do nekega epiloga, ki bo pomenil retroaktivno ureditev statusa. A moramo se tudi naučiti, da če je bila škoda povzročena, se škoda mora povrniti. Tu ne gre za nič špekulantskega. Pravica mora priti. Ne smemo pa pozabiti na rek, da je odložena pravica nikakršna pravica. Ne moremo tiščati glave v pesek kot noji, zatrjujoč, da do kršitev ni prišlo in da smo kot novo nastala država vseskozi ravnali v skladu s civilizacijskimi standardi."

V srednješolske učbenike

Z izbrisom so se do sedaj ukvarjali predvsem pravniki, sociologi, politiki, antropologi, politologi … Zgodovinarji v raziskave niso bili vključeni. Dr. Mateja Ratej, zgodovinarka pri Znanstveno raziskovalnem centru SAZU, pravi, da je to razumljivo glede na to, da je uradno zgodovinopisje vedno tudi nacionalna veda, zadolžena za znanstveno utrjevanje pozitivne (samo)podobe naroda. "Izbris govori o delovanju države v nekem zgodovinskem trenutku in zgodba ni svetla, zato ni pričakovati, da bo zgodovinopisje o tem zavzeto govorilo. Ko se je izvajal, je bil izbris politično neviden. Vidnost so mu zagotovili šele oškodovani posamezniki, ko so se zavedli, da je podobnih primerov veliko in so se politično organizirali, ter tisti, ki so tovrstno ravnanje države ocenili kot nesprejemljivo in so se politično izpostavili. Šele tedaj je izbris dobil svoj pomen v sferi javnega. Prej ga ni bilo mogoče predvideti. Je to igralo vloga pri vzpostavljanju Slovenije kot države? Glede na to, da sedanjost nenehno prilagaja pretekle dogodke svojim potrebam, bi o konstitutivnosti trenutka za samorazumevanje skupnosti lahko govorili samo, če bi bil izbris obče prepoznan kot potrebno in legitimno dejanje države. Takšno prepoznanje pa danes ni več mogoče. Zato si bo država v prihodnje bržkone prizadevala, da dejanje izbriše iz kolektivnega spomina. Neposreden dokaz za to bo, če tudi v prihodnjih izdajah srednješolskih učbenikov za pouk zgodovine izbrisa ne bomo našli."

Človekove pravice so hecna stvar. Ko se jih enkrat začne kršiti, kršitve trajajo, dokler se kršitev ne prepozna in popravi. Osemnajst let po izbrisu politični vrh Slovenije še vedno ni priznal kršitev temeljnih človekovih pravic, ki so jih sistematično izvršili slovenski državni organi in ki so se nato dogajale in vlekle sedaj že več kot osemnajst let. Dr. Mateja Ratej pravi, da demokracija predvideva zrele, odgovorne, angažirane državljane s sposobnostjo empatije do drugega in drugačnega, če ne so ekscesi nujni in se včasih končajo s katastrofo.

Polnoleten ni le izbris. Že dve leti je polnoletna tudi država Slovenija. Skrajni čas je, da začne prevzemati odgovornost za svoja ravnanja.