Vsako nasilje, za katerega izvesta policija ali center za socialno delo, je treba preiskati, poudarja strokovni vodja programa SOS telefon Dalida Horvat, ne glede na to, kdo ga je prijavil. "Tudi če policist, kot rečemo, sliši na tržnici, da se nekje dogaja nasilje, ga mora preiskati," pojasnjuje Tatjana Mušič, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto v upravi kriminalistične policije pri generalni policijski upravi. Nova ureditev je mnogo boljša od stare, saj žrtev nima več odgovornosti, da mora zahtevati pregon. "Storilci so točno vedeli, da je pregon odvisen od volje žrtve. Torej je bila tudi od volje žrtve odvisna prekinitev pregona."

Policija lahko ob intervenciji na dom ali ob prijavi na policijo ugotovi, da gre za prekršek ali za kaznivo dejanje, nadaljevanje dogajanja ob sumu nasilja, pojasnjuje Horvatova. Za prekršek lahko določi ukrep prepovedi približevanja. Lahko pa prepozna kaznivo dejanje nasilja v družini in ga preganja po uradni dolžnosti. V obeh primerih se lahko to stori tudi, če žrtev sama za to ne zaprosi ali se s tem ne strinja - to namreč pomeni pregon po uradni dolžnosti - v nasprotju s pregonom na predlog, ko mora žrtev sama podati ovadbo. "Če policisti na kraju intervencije presodijo, da gre za prekršek, se sami odločijo za izdajo ukrepa prepovedi približevanja, ne glede na voljo žrtve, pojasnjuje Horvatova. Policija izreče ukrep za 48 ur, preiskovalni sodnik ga lahko podaljša do 10 dni, potem pa lahko žrtev sama zaprosi za podaljšanje ukrepa do 60 dni, dodaja.

Sum o nasilju zahteva takojšnje delovanje, a centri za socialno delo so odprti le podnevi. V stik z žrtvijo je treba stopiti takoj, ko na centru izvedo za nasilje, opozarja sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije mag. Darja Kuzmanič Korva. Če se to zgodi v poslovnem času pristojnega centra, gredo na teren zaposleni na centru, v nasprotnem primeru pa člani interventnih služb - te so regionalne in jih imamo v Sloveniji 12, dodaja.

Takojšnje sodelovanje žrtev torej pri preprečevanju nasilja ni nujno, v nadaljevanju pa je, pravi Mušičeva, pogosto odločilno. "Prepričanje, da se nekje dogaja nasilje, ni dovolj. Morajo biti tudi dokazi, dostop do njih pa ima običajno žrtev. Če ima zlomljeno roko in če vztraja, da je padla s kolesa, je ne moremo prisiliti, naj reče, da je doživela nasilje moža. Žrtev ne prisiljujemo, jim le pojasnjujemo". Mušičeva opozarja, da odraslim ne smejo vzeti pravice, da sami urejajo stvari. "Drugače je, ko gre za otroke. Takrat lažje zberejo dokaze, saj jih morajo vse službe, na primer zdravstvena, vzgojnoizobraževalni zavodi in podobno, ki sumijo, da je otrok žrtev nasilja, posredovati policiji, tožilstvu ali centru za socialno delo."

Storilci govorijo, žrtve molčijo

Tudi ko žrtve molčijo, so njihove poškodbe, zaradi katerih poiščejo nujno medicinsko pomoč, zgovorne. Še bolj zgovorni so nasilneži, ki žrtev praviloma spremljajo na urgenco, pravi Vida Bračko, nadzorna medicinska sestra v urgentnem kirurškem bloku Kliničnega centra Ljubljana. Na sum, da je poškodba posledica nasilja, zdravstvene delavce najprej opozori dejstvo, da storilec žrtev zelo nerad izpusti z oči. "Sam poroča, kaj se je zgodilo, čeprav žrtev zaradi poškodbe ni toliko prizadeta, da dogajanja ne bi mogla opisati sama," pravi Bračkova. Pri žrtvah takoj opazijo nelagodje in ko morajo same opisati nesrečni dogodek, niso prepričljive.

Obstajajo tudi tipični izgovori za poškodbe, ki jih navajajo žrtve in njihovi spremljevalci - nasilneži. Mednje spadata: "Padla sem po stopnicah." in "Zaletela sem se v vrata." Med najpogostejšimi poškodbami pa so poškodbe glave in obraza.

"Kadar posumimo, da je nekdo pri nas zaradi poškodbe, ki je nastala zaradi nasilja, poskušamo osebo, spremljevalca, ki je običajno storilec, odstraniti. Takrat imamo priložnost, da žrtev povprašamo o tem. Običajno povedo, kaj se je zgodilo, ko so enkrat same." Če je poškodba hujša, takoj sledi prijava policiji, pravi Bračkova. Če pa je blažja in žrtev noče, da bi o tem poročali naprej, ji priskrbijo zloženke in vizitke ustanov in društev, na katera se lahko obrnejo.

S telefonskim klicem do varne hiše

Javnosti najbolj znano zatočišče pred nasiljem je varna hiša. To je eden od načinov zavarovanja najbolj ogroženih žrtev, pravi predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. Pot do tja se začne s telefonskim klicem ene od hiš. "V telefonskem pogovoru se žrtev dogovori za srečanje s tamkajšnjo svetovalko, ki je praviloma v 24 urah od klica, v skladu z možnostmi, ki jih ženska ima," pravi. A opozarja, da večina žensk težko odide od doma na pogovor. Če se žrtev vendarle odloči za nastanitev, pride v varno hišo v 24 urah po uvodnem pogovoru.

Žrtve nasilja lahko v varni hiši bivajo do enega leta, večinoma pa svoje težave s pomočjo svetovalk uredijo že prej, pravi Zabukovčeva. "Kadar so zasedena vsa mesta v varnih hišah, se išče druge rešitve, na primer začasno namestitev v krizni center ali materinski dom." Med bivanjem v varni hiši žrtve s pomočjo svetovalk rešujejo vse težave, ki ovirajo njihov odhod iz varne hiše - naredijo varnostni načrt, vlagajo tožbe za ločitev, dodelitev otrok, delitev premoženja, kazenske ovadbe zoper storilca, iščejo zaposlitev in dodatne finančne vire, urejajo finančno situacijo, iščejo primerno stanovanje, poskrbijo za fizično in čustveno okrevanje po hudih izkušnjah, nekatere se vključijo v psihoterapijo, ponovno vzpostavljajo kakovostne odnose z otroki, kadar so ti zaradi nasilja slabi.

Dobri predpisi, a premalo izkušenj

Predpisi in zakoni, ki pri nas urejajo nasilje v družini, so dobri, pravi doc. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo. Imamo nov kazenski zakonik, zakon o preprečevanju nasilja v družini, protokole delovanja v primeru nasilja. Konkretno delovanje v posameznih primerih pa je odvisno od tega, opaža Dalida Horvat, kako so organizacije po posameznih regijah navajene sodelovati, koliko pomoči nudijo druga drugi.

"Na splošno smo zadovoljni z napredkom, kako ustanove učinkovito in strokovno nudijo pomoč žrtvam nasilja, vendar pa je po naših izkušnjah s strani CSD še vedno izdelanih premalo ocen ogroženosti in načrtov pomoči v posameznih primerih nasilja v družini ter sklicanih premalo multidisciplinarnih timov. Na policiji pa se še vedno zgodi, da povzročitelju, včasih celo še vedno tudi žrtvi, napišejo položnico, namesto da bi opredelili dejanje kot kaznivo dejanje nasilja v družini ali izdali ukrep prepovedi približevanja," opozarja Horvatova.

Za vse to je krivo pomanjkljivo znanje, je prepričana Leskoškova. "Iz zadnjega tragičnega primera je očitno, da pristojne službe ne vedo dovolj o dinamiki nasilja. Kaj ga sproža, kaj se dogaja v partnerstvu. Čeprav je to znanje lahko razpoložljivo in o njem obstaja ogromno literature," je prepričana. "Obstajajo policijske postaje, ki imajo na primer veliko izrečenih ukrepov prepovedi približevanja. Poznamo okolja, kjer je povezanost med ustanovami dobra. Primerov dobre prakse imamo v Sloveniji zelo veliko. Težave pa se pojavijo v okoljih, kjer se z nasiljem ne srečujejo pogosto in kjer na tem področju nimajo prakse. A vsak primer nasilja, žal včasih tudi tragičen, zbudi večjo pozornost."

Hujše sankcije za kršitve!

Prepoved približevanja bi morala biti izrečena večkrat, je prepričana Katja Zabukovec Kerin. Nadzirati bi morali tudi vse kršitve prepovedi in takrat storilcem izrekati pripor. "Danes se namreč ob kršitvah prepovedi ne zgodi nič, kar je velik problem," poudarja.

Kadar je odrejena prepoved približevanja po zakonu o policiji in jo storilec krši, je zagrožena le globa, pojasnjuje Mušičeva. "Predlagali smo že, da bi se namesto globe za konkretne kršitve dalo odrediti pripor." To je eden od predlogov, pojasnjujejo na policiji, trenutno jih sprejemajo, saj načrtujejo spremembo zakona o policiji še v letošnjem letu.

Sodni epilog z zamudo

V nevladnih organizacijah opozarjajo tudi na počasno delo sodišč. Katja Zabukovec Kerin denimo navaja, da so mnoge situacije prebivalk varne hiše tako zapletene, da se v celoti ne rešijo v času bivanja. "Sodišča pogosto razsodijo šele leta po odhodu žensk iz varnih hiš."

Ravno zato se višja državna tožilka in predsednica Belega obroča Vlasta Nussdorfer že leta zavzema za ustanovitev družinskih sodišč oziroma specializiranih oddelkov na večjih okrožnih sodiščih, ki bi obravnavali tako civilne zadeve; razveze, zaupanje otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, stike s starši, pa tudi kazenske zadeve s področja družine - nasilje v družini, odvzeme otrok, zanemarjanje otrok in surovo ravnanje, spolne zlorabe, neplačevanje preživnine. "Tam bi delali strogo specializirani sodniki, hitrost reševanja bi morala ustrezati reševanju pripornih kazenskih zadev. Ugotavljamo, da gre v večini primerov za povezavo med civilnimi in kazenskimi primeri, zaradi česar bi se morali reševati najhitreje."

Izobraževanje nasilnežev je možnost, ne obveza

Kaj pa se med opisanimi postopki za žrtve dogaja z nasilneži? Po zakonu o policiji se lahko povzročitelje nasilja napoti v ustrezne izobraževalne, psihosocialne in zdravstvene programe. Izvajajo jih v Društvu za nenasilno komunikacijo in po besedah Katje Zabukovec Kerin se letno njihovih programov udeleži okoli 200 storilcev nasilja.

Storilce k njim napotijo različne ustanove - tožilstvo, sodišče, centri za socialno delo, šole.

"Za delo so različno motivirani. Nekateri svoje odgovornosti sploh ne prepoznavajo in krivijo svoje partnerke, njihove mame, sistem in nesposobne socialne delavke, ki da jih provocirajo in so krive za njihove nasilne izbruhe. Drugi razumejo, da je povzročanje nasilja nesprejemljivo, skrbi jih, da bodo nekega dne resno poškodovali svoje partnerke ali otroke in želijo nekaj narediti," pripoveduje Katja Zabukovec Kerin.

"Vsaka zgodba je drugačna, skupna pa je nezmožnost storilcev deliti moč v partnerskih odnosih, sprejemati ženske kot enakovredne partnerke, spoštovati pravice in meje drugih. Po navadi se znajo zelo dobro kontrolirati v družbi, pogosto naredijo zelo dober vtis ob stiku z raznimi uradnimi osebami, doma pa so povsem drugačni. Prepričani so namreč, da si doma lahko dovolijo več, da jim pripadajo posebni moški privilegiji in da se v družino tako ali tako nihče ne sme vtikati."

Trening socialnih veščin ponuja storilcem možnost uvidov v razloge, zakaj povzročajo nasilje in jih sooči z odgovornostjo za svoja ravnanja, pojasnjuje. Učijo se, da je nasilje zloraba moči, da za nasilje nikoli ni opravičila, da je za nasilje v celoti odgovorna oseba, ki nasilje povzroča, ne pa žrtev nasilja. "Poudarjamo, da je nasilje naučen vedenjski vzorec, ki ga lahko in morajo spremeniti. Z njimi vadimo nenasilno komunikacijo in reševanje konfliktov."

Prijava, tudi anonimna, je boljša od molka

Pri preprečevanju tragedij, kot je bila brežiška, pomembno vlogo igrajo tudi ljudje, ki nasilje opazijo. Največkrat so to sosedje, sodelavci, a pogosto menijo, da se ne bodo ubadali s tujimi težavami, saj imajo svojih dovolj, pravi Mušičeva. Poleg tega so nezaupljivi, saj menijo, da tudi ob njihovem posredovanju ne bo nič drugače. "Policija ima na voljo tudi anonimno telefonsko številko 080 12 00. Bolje anonimna prijava kot nobena," spodbuja. Tudi če žrtev ne bo želela sodelovati, opozarja, bo sum o nasilju ostal zabeležen in ustanove bodo bolj pozorne.

"Ljudje smo nasploh zelo radovedni, tudi o tem, kaj se dogaja pri naših sosedih. Seveda je nasilje še vedno lahko dobro varovana družinska skrivnost, o kateri se pogosto sicer šušlja, zlasti ko puder ne more več prekriti podplutb, ko ne verjamemo, da se da večkrat pasti po stopnicah. In vendar se za ropot in vpitje za tujimi zidovi mnogi niso zmenili, dokler žrtve same niso klicale na pomoč," pravi Vlasta Nussdorfer. "Danes se že rišejo obrisi večje odgovornosti do soljudi, saj na nasilje do šibkejših opozarjajo celo znanci, sosedje, mnogi še vedno anonimno, da le ne bi imeli preveč sitnosti in poti po policiji in sodišču. A kdo bo pomagal nam, če mi ne bomo drugim? Nasilja se ne da reševati na akademskem nivoju. Potrebna je akcija. Začne jo lahko vsak, ki vidi, sliši, ve."